Avtor: Matej Lahovnik. Vir: Slovenske novice. Pred nekaj dnevi je Vesna Vuk Godina v intervjuju izpostavila, da Sloveniji vlada tuj kapital. Ni edina med mnenjskimi voditelji, ki razloge za naše težave vidi v tujih multinacionalkah in ne v nas samih. Te teze slovenskih levih intelektualcev me spominjajo na Grčijo, kjer protestniki sežigajo slike Angele Merkel in protestirajo proti EU, namesto da bi se soočili z realnostjo in ugotovili, da so si za težave Grčije krivi Grki sami, ki so desetletja živeli preko svojih možnosti in trošili več, kot so ustvarili. Tudi Sloveniji se vse bolj dogaja grški paradoks.
Na naše gospodarstvo res močno vplivajo ocene mednarodnih bonitetnih hiš ter mnenja institucij, kot so IMF, EBRD in OECD. Bi se morali temu upreti, kot zahtevajo nekateri levi »intelektualci«, antiglobalisti in skrajno levičarska gibanja?! Na prvi pogled bi se z njimi strinjali, ampak na tej točki nastopi grški paradoks. Potreben pogoj za to, da bi se država lahko požvižgala na mnenja mednarodnih bonitetnih hiš in finančnih institucij, je, da je ekonomsko suverena ter da ni odvisna od zadolževanja. Zato se mi zdi tragikomično, ko proti tujemu kapitalu protestirajo tisti, ki so hkrati proti zmanjševanju javne porabe, zmanjševanju števila ministrstev in ki menijo, da naj se država še naprej zadolžuje. Sami niso pripravljeni kupiti niti ene slovenske obveznice, domnevajo pa, da jih bodo tuje finančne institucije kupovale ne glede na ekonomske razmere.
Z drugimi besedami, salonskim levičarjem in antiglobalistom, ki protestirajo proti tujemu kapitalu, lahko svetujemo »put your money, where your mouth is« oziroma naj uskladijo besede s svojimi dejanji. Osebno se mi zdi najzabavnejši prizor, ko salonski levičarji, zaposleni v javni upravi, protestirajo proti družbenoekonomski ureditvi v oblačilih prepoznavnih blagovnih znamk globalnih multinacionalk in z najnovejšim Applovim ipadom pod pazduho. Ne moti jih, ko se oblačijo v modna oblačila multinacionalk, ki so izdelana v Pakistanu in so cenovno ugodna zaradi tamkajšnje poceni delovne sile. Ne moti jih niti uporaba moderne tehnologije, ki jo na trg posredujejo multinacionalke, kot sta Apple in Samsung. Nenavadno se mi zdi, da ob tem nosijo simbole nekdanje SFRJ, tiste države, v kateri si moral, če si želel priti do najbolj elementarnih proizvodov normalne kakovosti, najprej plačati depozit za izhod iz države, nato ob redni ceni še visoko carino ali pa tvegati s »švercem« čez mejo. Meni se zdi takšno ravnanje protislovno. Fran Milčinski bi v tem našel precej materiala za nove zgodbe.
Vir: Slovenske novice
