Ob nedavni seriji hurikanov, ki so pustošili po obali in celini ZDA ter prizadejali škodo prebivalcem otoških držav Atlantskega oceana, je čas za krajši razmislek o zgodbi o »razbitem oknu«. Zgodba razkriva eno temeljnih načel ekonomije, o katerih nenehno poučujemo študente: oportunitetni stroški oziroma stroški izgubljenih alternativ. Oportunitetne stroške je kot prvi formaliziral francoski ekonomist Claude-Frédéric Bastiat v svojem eseju »Ce qu’on voit et ce qu’on ne voit pas« (To, kar vidimo, in tisto, česar ne).
V čem je poanta zgodbe o razbitem oknu in kako je ta povezana z učinki povzročanja škode na gospodarski razvoj in blaginjo? Bastiatova ugotovitev je genialna, sploh če upoštevamo okoliščine, v katerih je Bastiat razmišljal o temeljnih načelih ekonomije. Ljudje smo nagnjeni, kot ugotavlja Bastiat, k zaznavi zgolj tistega, kar neposredno vidimo oziroma izkusimo, precej slabše pa tistega, kar je izven dosega naših sposobnosti neposrednega zaznavanja. V primeru uničenega okna neposredno zaznamo razbito okno in steklarja, ki okno popravi, ne vidimo pa oportunitetnih stroškov lastnika okna. Eden izmed neposrednih sklepov, ki logično sledi neposredni zaznavi razbitega okna, je, da razbito okno prinaša možnosti za ustvarjanje nove vrednosti in za zaslužek dohodka, ki ga prej ni bilo. Po logiki neposredne zaznave je uničevanje oken dobro za blaginjo. Če sledimo tovrstnemu neposrednemu razmišljanju, bomo podpirali uničevanje oken, ker bo to povzročalo nastajanje okoliščin za nova vlaganja v popravila oken in s tem višalo dodano vrednost v gospodarstvu.
Ob popravilu razbitega okna pa pogosto ne vidimo tega, da je bila z razbitjem okna izgubljena ekonomska vrednost in da je moral lastnik okna po razbitju okna rezervirati kapital, ki bi ga lahko vložil namesto v obnovo okna v kaj drugega, sedaj pa tega ne more, ker mora najprej popraviti razbito okno. Skupen učinek za gospodarstvo je ničeln oziroma največ minimalen: lastnik okna je zaradi popravila zlomljenega okna izgubil premoženje v vrednosti popravila, steklar je pridobil naročilo, ki ga sicer ne bi pridobil, ob naročilo pa so bili tisti, ki bi jim lastnik okna namenil potrošnjo, če se mu okno ne bi razbilo. Lastnik okna je primoran svojo potrošnjo povečati v trenutku razbitja okna in je ne more preložiti na kasnejši čas, torej posoditi kapitala tistim, ki imajo investicijske priložnosti.
Nekateri ekonomisti menijo, da opustošenje pozitivno vpliva na gospodarski razvoj v naslednjem obdobju po opustošenju, saj vzpostavlja okoliščine za obsežna nova vlaganja, ki jih pred uničenjem ni bilo zaznati, vsaj ne v tolikšni meri. Takšno razmišljanje izhaja iz zamenjave med kratkoročnim vložkom v obnovo v povrnitev stanja in med učinkom vložka v izboljšanje obstoječega stanja glede na stanje brez opustošenja. Znesek, ki je potreben za obnovo gospodarstva po opustošenju, ne more prinesti večje blaginje, kot ga prinese enak znesek, vložen v gospodarstvo, ki ni bilo deležno opustošenja. V prvem primeru gre za nujna obnovitvena vlaganja z namenom popraviti uničeno, v drugem primeru pa za razvojna vlaganja. V prvem primeru je lahko skupni učinek na gospodarstvu pozitiven, vendar nikakor ne mor biti večji od učinka enakega vlaganja v primeru brez predhodne povzročitve škode.
Ekonomski učinki opustošenja so odvisni tudi od dolžine trajanja opustošenja. Daljše kot je opustošenje, bolj pridejo do izraza prikriti (posredni) stroški in slabši je učinek na dolgoročno blaginjo kot v primerih kratkoročnih opustošenj, tudi če gre za podoben obseg neposredne škode, saj se v primeru dolgotrajnejšega uničevanja vrednosti lahko spremenijo preference ljudi, ki svoje aktivnosti usmerijo predvsem v preživetje. Naravne katastrofe so primer kratkotrajnega opustošenja, večletne vojne pa primer dolgotrajnega opustošenja. V času večletnih vojn je denimo ob neposrednem uničevanju vrednosti v veliki meri onemogočeno delovanje cenovnega mehanizma, ki ne more skrbeti za učinkovito razporejanje sredstev po gospodarstvu, trgovanje pa se usmeri v neposredno menjavo dobrin za dobrine. Neposredna menjava dobrin močno oslabi dinamiko ustvarjanja vrednosti in povsem zavre kapitalske naložbe, saj v vojnih razmerah ni smiselno investirati premoženja.
Še podatek za na konec: višina neposredne ekonomske škode, ki bi jo naj nedavno povzročila orkana Harvey in Irma bi naj po prvih podatkih znašala približno 130 milijard dolarjev, kar je vrednost štiriinpolletnega ustvarjanja vseh nas v Sloveniji. Odpravljanje škode do vzpostavitve stanja pred orkanoma bo trajalo nekaj let, stroške izgubljenih priložnosti pa je nemogoče oceniti.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
