Ekološka enciklika

11
348
Foto: www.catholicnewsagency.com.
Foto: www.catholicnewsagency.com.

O pomembnosti enciklike »Bodi hvaljen« veliko pove odziv nanjo. Že dan po njeni objavi je katoliški duhovnik Robert Sirico v Wall Street Journalu svoje somišljenike potrdil v temeljni resnici njihove vere, ki naj bi jo papež bodisi iz nevednosti ali iz hudobije postavil pod vprašaj. Ne gre za vero v troedinega Boga, ampak v svobodno tržno gospodarstvo. Ker večina ljudi nima ne znanja ne časa, da bi se ukvarjala s teologijo in ekonomijo, naj tistim maloštevilnim, ki tako kot papež mislijo, da je zadeva pomembna, ponudim preprost ključ za razumevanje kritike s strani konzervativno-liberalnih prostotržnikov.

»Cui bono?« – že stari Rimljani so vedeli, da se je vedno potrebno vprašati, kdo ima korist od določenega pogleda na zadevo. Severnoameriški duhovnik je navdušen nad tržnim gospodarstvom. Njegova fundacija – ki vsakemu, ki želi poslušati, že 25 let razlaga, kako je tržni kapitalizem skladen s krščanstvom – je imela pred nekaj leti 12 milijonov dolarjev prihodkov in 14 milijonov premoženja. Bivši južnoameriški škof in sedanji papež razlaga, da je gospodarski razvoj, ki Severnoameričanom omogoča njihov standard, v zadnjih dveh stoletjih pripeljal do nečloveških razmer in da ogroža sam planet. Očitno siti severnoameriški duhovnik ne verjame lačnemu južnoameriškemu škofu in rimskemu papežu. Kako pomenljivo, da se je Siricov sobrat in bloger obregnil ravno ob papeževe besede o klimatskih napravah – ne dotikaj se mojega udobnega standarda!

Vzdržen razvoj

»Bodi hvaljen« je socialna enciklika. Se pravi, da ne govori o ozko teoloških vprašanjih, ampak o odnosih med ljudmi. Kristjani vemo, da sta zadevi neločljivo povezani: zapoved ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega sta dve plati iste medalje. V ta drugi odnos je vključeno tudi vse stvarstvo. Tako kot normalnega kmeta boli, kadar se dela škoda njegovi zemlji in trpi njegova živina, tudi Bog Stvarnik ne more ostati neprizadet, če ljudje ravnamo z njegovim stvarstvom kot svinja z mehom.

Ko je Leon XIII. leta 1891 napisal prvo socialno okrožnico in postavil temelje novi teološki poddisciplini (družbenemu nauku Cerkve), je bilo delavsko vprašanje ključni problem razvitega sveta. Kapitalizem je iz ljudi napravil delovno silo in ravnal z njimi podobno, kot je ravnal s stroji ali surovinami. Ta nečlovečnost je ostala v središču pozornosti papežev in škofov, nemalo tudi po »zaslugi« marksizma in boljševizma. Šele Frančišek je problematiko zastavil na nov način (pri čemer mu je pot utrl že Benedikt XVI. s svojo trilogijo, posvečeno veri, upanju in ljubezni).

Danes se za razliko od poznega 19. stoletja zavedamo, da naš planet ni brezmejen, da narava ne bo »požrla« vsega, kar ji bomo nametali. Živalske in rastlinske vrste umirajo kot še nikoli. Zrak je zastrupljen, voda onesnažena, širijo se morje in puščave. Dvig gladine morja za en meter – kar je realistična napoved za čas, ko bodo živeli naši vnuki – ne pomeni le izgube sečoveljskih solin in portoroške plaže: na stotine milijonov ljudi bo bodisi umrlo ali se bodo morali preseliti.

Kako ohraniti kakovost življenja za vse ljudi, ne da bi uničili planet? Evropski in severnoameriški način življenja tega ne omogoča. Tri možnosti so, od katerih le ena zagotavlja preživetje naše civilizacije: bodisi se bomo severnjaki odpovedali nepotrebnemu razkošju, ali bo večina ljudi na silo potisnjena v revščino, ali pa bomo v brezumnem trošenju uničili planet in sebe.

Holističen pristop

Med bistvene novosti Frančiškove okrožnice sodi tudi holistični pristop. Krščansko izročilo pozna prispodobo o Jezusovi tuniki, ki je bila izdelana iz enega kosa, brez šiva. Jezusov nauk je iz enega kosa. Življenje je eko-sistem, vsi elementi so med seboj povezani in vplivajo drug na drugega. O ljubezni do Boga ni mogoče govoriti brez ljubezni do človeka. O vrednosti življenja ni mogoče govoriti, ne da bi se zamislili nad splavom in evtanazijo. Papež je veliko bolj radikalen, predvsem pa bolj realističen kot marsikateri aktivist, naj si prizadeva za ohranitev neke živalske vrste ali za enakost spolov in ras. Narava, družba, Bog-duhovnost: vse je med seboj povezano. Zato imajo možnost za uspeh le tisti projekti, ki uspejo povezati vse omenjene razsežnosti.

Zadeva je zelo zamotana in hkrati sila preprosta. Papež je pred prihodom v Rim uporabljal javni prevoz. V hiši, kjer stanuje skupaj z nekaj desetimi duhovniki, ugaša nepotrebne luči. Bo s tem rešil svet pred ponovnim potopom? Verjetno ne – če pa bo vsak od nas ravnal tako kot on, bo problem rešen. Smo pred Adamovo in Evino izbiro: ali se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, ali pa se stegujemo za tistim, kar si poželimo (a ne potrebujemo za življenje).

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Mislim, da bi Sirica moral prebrati vsak duhovnik, redovnik in laik.
    Danes je moderno in plehko govoriti o človečnosti, solidarnosti, pravičnosti in ekološkosti. Potem pa kritizirati svobodni trg, ekonomijo in se nasloniti na zločinski socializem in na nasilno in težave povzročajočo državo.
    Ta članek mi je nerazumljiv. Kaj hoče sporočiti? Holističnost? Zakaj Afrika in LatinoAmerika enostavno ne sprejmeta resnice, da 100 let socializma ne deluje: totalna revščina, vojne, korupcija, ekološke katastrofe, lakota.

  2. Odnos papeža Frančiška do varovanja stvarstva ne vidim kot revolucije, ki je preletela iz Latinske Amerike, ampak kot evolucijo znotraj Cerkve že jasno zakoličenih pogledov.

    Vsaj oba predhodnika, Wojtylla in Ratzinger sta bila podobno usmerjena v občudovanje narave in skrb glede njenega brezvestnega izkoriščanja in uničevanja, ki je lastna, če čemu, prav takšnemu svobodnemu ekonomskemu sistemu, kjer so nizko postavljene pravne varovalke in je obenem majhna etična ozaveščenost glede pravih prioritet- ena od prvih je gotovo, da se planeta v smislu apre nois le deluge zanamcem ne prepušča v devastiranem, zasvinjanem, uničenem stanju.

    Kjer ima načelo profita predkupno pravico pred načelom človekoljubja, kjer imajo družbeno prednost ljudje, ki v naravi vidijo priložnost za polaščanje in ne za spoštljivo občudovanje, tam je prihodnost planeta in civilizacije evidentno ogrožena.

    Kje so realna razmerja moči glede varovanja okolja, tudi v zibelki svobodnega sveta, pa nenazadnje kaže zadnja odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, tesna sicer ( 5:4), ki je blokirala že minimalen napor kongresne večine za upoštevanje kyotskih protokolov.

    Strinjam se z pomembnih avtorjevim poudarkom: krščanstvo je vera v Jezusa Kristusa, ne v svobodno tržno gospodarstvo. In papež Frančišek je z besedami in osebnim zgledom fantastičen zgled, kako do sočloveka in kako do stvarstva krščansko pristopati. Spoštljivo, skromno, s samoodpovedjo balastu in potrošništvu.

    In tudi slovensko katolištvo ima silno bogato tradicijo tistih, ki so občudovanje narave in varovanje stvarstva postavljali med prioritete življenja. Ne recimo ekonomijo in rast BDP. Naj omenim samo dva plodovita in priljubljena pisatelja in duhovnika: Janka Mlakarja in jezuita p. Miho Žužka.

  3. Kako naj rečem – skrajni čas in hvalabogu?! .. Za naravo je pač treba odgovorno skrbeti (tudi približno si nisem predstavljal, da bi kdo rabil (p)osebno Papeževo povabilo za to.)

    Opozoriti in paziti je samo treba, da se ne ponavlja znova in znova precej huda retorična in “marketinška” napaka (ki se je tudi v zgornji encikliki kar parkrat) in komentarjih in zelenim in hipijem in politikom in medijem… namreč:

    Da je potrebno reševati planet, da ga ne uničimo in da ne uničimo narave. —> to je prav neverjetno egoantropocentičen pogled. Treba je paziti na naravo, da ne uničimo človeštva!
    Brezskrbi – narava, planet pa sploh, bosta preživela še dolgo dolgo po tem, ko bo človeštvo izumrlo.

    • Fantastična perspektiva res, če bojo preživele najrezistentejše bakterije, človek pa ne, kajne? Sicer pa je najelegantnejši recept za tako končno solucijo po tvojem okusu gotovo ta, da se vsi ljudje končno spreobrnejo v homoseksualnost, a je tako? 🙂

  4. Siricov: »ne dotikaj se mojega udobnega standarda«,
    ======================================
    To je jasni dokaz, da ljudje ne pojmujejo, kaj pomeni v okrožnici: III del) Okoljsko spreobrnenje.
    (III. Conversión ecológica (St.164-8. Od. 216-21).)
    To jaz izražam v stavku: NAJBOLJŠA IN NAJČISTEJŠA PORABNA SILA JE TA,
    KI SE PRIHRANI PRI ISTEM ZAŽELJENEM UČINKU,
    JE JEDRO GOSPODARSTVA, VZDRŽLJIVOSTI. IN RAZVOJA.
    Napaka je v napravi in načinu delovanja ne pa v učinku, ki je urejanju zraka..
    Tako kot Siricov, večina ljudi ne ve, da je v bistvu “okoljsko spreobrnenje”, v tem, KAKO UPORBLAJMO Prirodno silo, ki je vodik brez ogljika, kar je prva stopnja “svetljobne razgradnje vode, ali pa uporabljamo vodik, ko je že sklopljen z ogljikom, da se lahko ohrani v rastlinstvu “Biomasi”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite