Te dni sem v eni izmed trgovin kupovala čevlje. Z dvema škatlama sem se postavila v vrsto in ko sem prišla do blagajničarke, me je ta mimogrede še vprašala, če bi želela vrečko (v isti sapi mi je še ponudila sprej, gel in neko posebno krpico za ne vem točno kaj) ter navrgla, da moram zanjo, če jo želim, plačati še dodatnih deset centov. Začudeno sem jo pogledala, saj te prakse do zdaj nisem poznala. Ko je opazila moj presenečeni obraz, mi je hitro razložila, da so ekološko osveščena trgovina in da gredo sredstva od prodanih vrečk na koncu vendarle za dobrodelne namene. Ko je videla, da me ni še čisto prepričala, je, da bi potrdila pravilnost njihove odločitve, omenila še evropsko direktivo, ki naj bi to urejala oziroma zapovedovala. Nisem je začela podrobneje spraševati za katero direktivo gre in kaj pravzaprav ureja. Vrsta neučakanih kupcev za mano je bila predloga, da bi poglobila najin ekološki pogovor. Namesto tega sem plačala tistih deset centov, ker sem imela pred sabo še kar nekaj opravkov in bi me dve škatli v naročju verjetno pošteno ovirali, ter se pobrala iz trgovine. Toda tista ekološka osveščenost, s katero me je prepričevala prodajalka, mi je še kar odzvanjala v glavi. Razmišljala sem, kako priročno je pravzaprav ekološko vprašanje za dodatno zaračunavanje in zaslužek. Saj veste, vsi imamo radi naravo, vsi jo želimo predati našim zanamcem čim bolj ohranjeno (vsaj v teoriji) in vsi imamo verjetno nekoliko slabo vest, da premalo naredimo zanjo. Odličen humus za nove in nove okoljske dajatve in izume. Če bi trgovcu, ki je od mene hotel deset centov za polivinil vrečko, res šlo za okolje, bi verjetno vrečk sploh ne imel, ali pa bi bile te razgradljive oz. papirnate. Ob tem sem tudi pomislila, da trgovec prav dobro ve, da se bo še vedno večina kupcev, razen onih resnično osveščenih ali pa tistih najbolj škrtih, odločila za dodaten strošek, saj so škatle s čevlji lahko silno nerodna reč. Pomislila sem tudi na prodajalkine besede, da gre celoten izkupiček od prodaje vrečk za eno od slovenskih dobrodelnih ustanov. Samo v tistih nekaj minutah, ko sem stala v vrsti, so prodali vsaj deset vrečk (vsi so namreč odhajali ven z njimi). Preprosta matematika pove, da prodaja vrečk vsak mesec prinese spodobno vsoto. In vendar vem, da dobrodelni ustanovi, ki naj bi dobila vsa zbrana sredstva, finančno ne gre tako dobro, kot pričakovali ob takih donacijah.
Te dni sem tudi kupovala letalsko karto. Verjetno sem jo prvič res poglobljeno prebrala, saj nikoli do sedaj na karti nisem opazila podatka, ki bi mi sporočal, koliko emisij CO2 bom povzročila s tem, ko bom letela. 1.505,81 kilograma. Vsaj tako piše. Na ta zelo zanimiv podatek, s katerim me je ob nakupu karte seznanila letalska družba, sem pomislila danes, ko sem zaradi ekološke (ne)osveščenosti plačala deset centov. Vse skupaj se mi je zazdelo pošteno hinavsko. Si predstavljate, letalska družba, ki ji je v interesu čim večji promet, potniku s podatkom o CO2 razlaga, kakšno ekološko katastrofo povzroča s svojo potjo. Da, kar zmrazilo me je, ko sem pomislila na večni led, ki se tali prav zaradi mene. Ali na nenavadne vremenske pojave, povečanje števila naravnih katastrof. Vse to, ker sem se odločila, da bom šla na pot. Kar čutila sem, kako mi letalska družba sporoča, naj naslednjič krepko premislim, če bom še potovala. Da s svojim neodgovornim popotovanjem dejansko povzročam uničevanje Zemlje. Da je njeno uničevanje pravzaprav samo in le moja krivda. Ter da so oni tisti, ki ravnajo skrajno odgovorno, ko mi tako odkrito povedo, kaj moja pot počne okolju. Toda, če dobro pomislimo, ni ravno tako. Ne morem biti samo jaz odgovorna za to, da imamo suše tam, kjer jih do sedaj ni bilo. Odgovornost za uničevanje okolja naj kar lepo prevzamejo tudi letalske družbe. Ki z nižanjem cen letalskih kart potovanja delajo dostopna vedno širši množici. Še nikoli v zgodovini nismo ljudje tako množično potovali od enega konca sveta do drugega, kot to počnemo danes. Ker si to zaradi nizkih cen letalskih kart lahko privoščimo. Če bi resnično hoteli kaj spremeniti (se spomnim, kako so poročali o opazni ohladitvi ozračja v tistih dneh po napadu na WTC, ko so letala ostala na tleh), bi postali leti zopet tako dragi, da bi si jih lahko privoščili le tisti najbolj bogati. To pa bi seveda pomenilo padec prometa in propad marsikatere letalske družbe. Pa smo tam. Ekologija se konča natančno tam, kjer se začne moj dobiček.
Ali pa moj politični PR. Tako na primer lahko opazujemo, kako so v nekaterih (eno mi pride še posebej na misel, vendar ga nočem vedno znova izpostavljati) župani silno naklonjeni okolju. Da bi to dokazali, za skoraj ves promet zaprejo osrednjo mestno prometno žilo, nato pa mahajo z rezultati meritev, ki kažejo, kako se je na tistem mikro okolju zrak znatno izboljšal. Njim naklonjeni mediji o tem kasneje vzhičeno (beri nekritično) poročajo. Nihče od teh, ki skrbijo za županovo podobo, pa se ne potrudi niti toliko, da bi pogledal, kaj se zaradi zaprtja te, za pretočnost bistvene ceste, dogaja v sosednjih uličicah. Če bi to naredili, bi ugotovili, da se je promet v teh uličicah marsikje močno povečal, vendar je zaradi ozkih cest počasen in nepretočen, vonj po bencinu ni nobena redkost. Toda ne županu ne njegovim pajdašem ne pride na misel, da bi tam izmerili vrednost emisij onesnaževal zunanjega zraka. Rezultati namreč ne bi dobro vplivali na medijsko podobo prvega v mestu.
Ampak da ne bodo za slab zrak in vodo krivi samo trgovci, letalske družbe ali župani. Tudi mi mnogokrat nismo prav nič boljši. Samo pomislimo, kam vse se peljemo z avtom, ko bi lahko šli peš. Ali kako raje kupimo cenejši izdelki, ki je prepotoval tisoče in tisoče kilometrov (ker je na drugem koncu sveta delovna sila cenejša in je lahko zato cenejši tudi izdelek), namesto da bi odšteli kakšen cent ali evro več ter podprli lokalnega kmeta, obrtnika, podjetje. Ali kako veselo zlivamo v obtoke takšne in drugačne kemikalije, ker je tako čiščenje »enostavnejše in hitrejše«. In še in še bi lahko naštevali. Toda poanta bo ves čas ista. Vsi mi moramo narediti vse, kar lahko, da bo naše okolje (p)ostalo čisto. Ampak ne zato, ker je to sedaj »in«, ker nam bi prinašalo politične pike ali bogatilo naš račun, ampak zaradi naše osebne odgovornosti do nas, do naših zanamcev in našega stvarstva. Samo zato.
