Pokojni novomeški kustos Ludvik Tončič, ki je bil v Dolenjskem muzeju odgovoren za področje NOB, se je po službeni dolžnosti 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani udeležil posveta z naslovom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – zgodovinski čas in mesto. To je bil pred demokratičnimi in osamosvojitvenimi procesi v Sloveniji zadnji tovrstni posvet o OF. Proti pričakovanjem ga je pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), naša najvišja znanstvena ustanova, ki ji do takrat ni bilo ravno v navadi pripravljati posvetov na teme iz novejše zgodovine.
Razočarani zgodovinarji in viharjenje Justina Stanovnika
Ludvik Tončič je v uvodu svojega prispevka, kjer je popisal dogajanje na posvetu, še dodal, da so mlajši zgodovinarji in udeleženci na posvetu v času večje svobode javne in znanstvene besede pričakovali, da bodo o OF slišali tudi marsikaj do takrat prikritega in zamolčanega. Žal pa se to ni zgodilo. Zato so bili razočarani. V dveh dneh posveta se je na srečanju zvrstilo sedem predavateljev, pravo vznemirjenje pa je na koncu posveta vzbudil prof. Justin Stanovnik (1928-2019), nekdanji domobranec, ki je ostro napadel posvet, referente in celo častitljivo Akademijo (SAZU). Akademik prof. dr. Bogo Grafenauer (1916-1995), ki je vodil odbor za pripravo posvetovanja, je prebral uvodni referat. Z njim je na kratko predstavil slovensko politično grupiranje pred drugo svetovno vojno od leta 1929 pa vse do leta 1941. V OF se je takrat vključilo okoli 25 različnih političnih skupin.
OF in tigrovci na Primorskem
Dr. Milica Kacin Wohinz (1930) je v nadaljevanju posvetovanja spregovorila o političnih razmerah na Primorskem. Poseben poudarek je namenila obdobju, ko so bili Slovenci pod Italijo razcepljeni na liberalce, komuniste, krščanske socialiste in tigrovce. Slednji so bili najbolj militantni, njihovo delovanje pa je v partijskih arhivih označeno zelo negativno. Komunisti so jih imeli za navadne diverzante, ki so se fašizmu uprli mnogo prej kot Partija. Tega dejstva ni Partija nikoli priznala! Znano je, da so fašisti med obema vojnama ubili deset (10) zavednih primorskih Slovencev, med njimi tudi narodnega heroja Pinka Tomažiča, ki pa je bil med njimi edini komunist!
Slovenci pod Nemci
O položaju slovenskega naroda med okupacijo je spregovoril dr. Tone Ferenc (1927-2003). Opozoril je na genocid, ki so ga nad Slovenci izvajali Nemci. Dejstvo je, da so Nemci po okupaciji uničili okoli dva milijona slovenskih knjig, šole pa so bile izključno nemške. Do začetka oboroženega upora OF proti Nemcem junija 1941, ko je Hitler napadel Rusijo, so Nemci samo na Štajerskem usmrtili 483 umobolnih in ostarelih ljudi.
Boljševistična revolucija je bila cilj povezovanja Partije s krščanski socialisti
Zanimiv je bil tudi referat Franceta Filipiča (1914-2009) o zavezništvu političnih grupacij v letih pred vojno. Čeprav je bil program Kocbekovih krščanskih socialistov skoraj identičen programu komunistov, pa so med obema skupinama obstajale velike razlike. Slovenska Partija je bila izrazito revolucionarna. Vodili so jo funkcionarji, šolani v Moskvi, bila je del KP Jugoslavije, nato pa še Kominterne. Bistvo pa je, da so se komunisti z drugimi strankami povezovali iz enega samega razloga. S pomočjo mnogo številnejših Kocbekovih krščanskih socialistov in sokolov imeli namen izvesti boljševistično revolucijo po ruskem vzoru in prevzeti oblast! Seveda je KPS ta cilj skrbno prikrivala pod krinko boja proti okupatorju!
Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!
V razpravi, ki je sledila izvajanju Franceta Filipiča, se je oglasil Zoran Polič (1912–1997), nekdanji član Izvršilnega odbora OF in član predsedstva SNOS. Po vojni je bil notranji minister, v osemdesetih letih pa je bil najbolj zagrizen nasprotnik demokratičnih procesov in nepopustljiv branilec starega komunističnega režima in socialističnega samoupravnega sistema. V začetku devetdesetih letih (1991) je bil Zoran Polič edini še živeči iz vrst vodstva sokolov in poleg Josipa Vidmarja prav tako edini še živeči član vodstva OF.
V razpravi je opozoril na fascinantno in domala popolnoma neznano dejstvo: »Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!«
Nemška mobilizacija ni bila uspešna
Sledili so še referati Jožeta Dežmana (1955), ki je povedal, da so nacisti z mobilizacijo v nemško vojsko na Gorenjskem leta 1942 dosegli ravno nasproten učinek od želenega, saj je število prebegov v partizane hitro naraščalo. V prvih dveh letih vojne pa so Nemci na Gorenjskem pobili več ljudi kot leta 1944 in 1945. Obratno je bilo s partizani: v prvih dveh letih vojne so pobili zelo malo sonarodnjakov, v zadnjih letih vojne pa čedalje več.
Zapletene razmere pod Krimom 1941–1942
Največ odobravanja je bil deležen predavatelj dr. Ferdo Gestrin (1916-1999) z referatom »Svet pod Krimom 1941–1942«. Čeprav je bil Gestrin strokovnjak za srednjeveško zgodovino, je s svojim referatom dokazal, da mu problematika najnovejše zgodovine ni tuja. Zgodovinsko pedantno je opisal politične razmere pred in med drugo svetovno vojno v krajevnih skupnostih Ig, Tomišelj in Želimlje ter zapletene odnose pod Krimom med OF, italijansko ofenzivo leta 1942, vaške straže v Ljubljanski pokrajini, Slovensko legijo in drugo. Poudaril je, da je imela razdeljenost vaščanov na dva tabora vse do konca vojne elemente državljanske vojne.
Vir: Revija Rast št. 4/1991, fotografije so s spleta
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
