Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija ampak Edvard Kocbek

9
1218
Edvard Kocbek
Zoran Polič, nekdanji član Izvršilnega odbora OF in član predsedstva SNOS, po vojni notranji minister, v osemdesetih letih pa eden najbolj zagrizenih nasprotnikov demokratičnih procesov ter nepopustljiv branilec starega komunističnega režima in socialističnega samoupravnega sistema, je na posvetu Osvobodilna fronta slovenskega naroda – zgodovinski čas in mesto, ki je bil maja 1991, tik pred osamosvojitvijo, še zadnji tovrstni posvet o OF, opozoril na fascinantno in domala popolnoma neznano dejstvo: »Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!«

Pokojni novomeški kustos Ludvik Tončič, ki je bil v Dolenjskem muzeju odgovoren za področje NOB, se je po službeni dolžnosti 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani udeležil posveta z naslovom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – zgodovinski čas in mesto. To je bil pred demokratičnimi in osamosvojitvenimi procesi v Sloveniji zadnji tovrstni posvet o OF. Proti pričakovanjem ga je pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), naša najvišja znanstvena ustanova, ki ji do takrat ni bilo ravno v navadi pripravljati posvetov na teme iz novejše zgodovine.

Razočarani zgodovinarji in viharjenje Justina Stanovnika

Ludvik Tončič je v uvodu svojega prispevka, kjer je popisal dogajanje na posvetu, še dodal, da so mlajši zgodovinarji in udeleženci na posvetu v času večje svobode javne in znanstvene besede pričakovali, da bodo o OF slišali tudi marsikaj do takrat prikritega in zamolčanega. Žal pa se to ni zgodilo. Zato so bili razočarani. V dveh dneh posveta se je na srečanju zvrstilo sedem predavateljev, pravo vznemirjenje pa je na koncu posveta vzbudil prof. Justin Stanovnik (1928-2019), nekdanji domobranec, ki je ostro napadel posvet, referente in celo častitljivo Akademijo (SAZU). Akademik prof. dr. Bogo Grafenauer (1916-1995), ki je vodil odbor za pripravo posvetovanja, je prebral uvodni referat. Z njim je na kratko predstavil slovensko politično grupiranje pred drugo svetovno vojno od leta 1929 pa vse do leta 1941. V OF se je takrat vključilo okoli 25 različnih političnih skupin.

OF in tigrovci na Primorskem

Dr. Milica Kacin Wohinz (1930) je v nadaljevanju posvetovanja spregovorila o političnih razmerah na Primorskem. Poseben poudarek je namenila obdobju, ko so bili Slovenci pod Italijo razcepljeni na liberalce, komuniste, krščanske socialiste in tigrovce. Slednji so bili najbolj militantni, njihovo delovanje pa je v partijskih arhivih označeno zelo negativno. Komunisti so jih imeli za navadne diverzante, ki so se fašizmu uprli mnogo prej kot Partija. Tega dejstva ni Partija nikoli priznala! Znano je, da so fašisti med obema vojnama ubili deset (10) zavednih primorskih Slovencev, med njimi tudi narodnega heroja Pinka Tomažiča, ki pa je bil med njimi edini komunist!

Slovenci pod Nemci

O položaju slovenskega naroda med okupacijo je spregovoril dr. Tone Ferenc (1927-2003). Opozoril je na genocid, ki so ga nad Slovenci izvajali Nemci. Dejstvo je, da so Nemci po okupaciji uničili okoli dva milijona slovenskih knjig, šole pa so bile izključno nemške. Do začetka oboroženega upora OF proti Nemcem junija 1941, ko je Hitler napadel Rusijo, so Nemci samo na Štajerskem usmrtili 483 umobolnih in ostarelih ljudi.

Boljševistična revolucija je bila cilj povezovanja Partije s krščanski socialisti

Zanimiv je bil tudi referat Franceta Filipiča (1914-2009) o zavezništvu političnih grupacij v letih pred vojno. Čeprav je bil program Kocbekovih krščanskih socialistov skoraj identičen programu komunistov, pa so med obema skupinama obstajale velike razlike. Slovenska Partija je bila izrazito revolucionarna. Vodili so jo funkcionarji, šolani v Moskvi, bila je del KP Jugoslavije, nato pa še Kominterne. Bistvo pa je, da so se komunisti z drugimi strankami povezovali iz enega samega razloga. S pomočjo mnogo številnejših Kocbekovih krščanskih socialistov in sokolov imeli namen izvesti boljševistično revolucijo po ruskem vzoru in prevzeti oblast! Seveda je KPS ta cilj skrbno prikrivala pod krinko boja proti okupatorju!

Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!

V razpravi, ki je sledila izvajanju Franceta Filipiča, se je oglasil Zoran Polič (1912–1997), nekdanji član Izvršilnega odbora OF in član predsedstva SNOS. Po vojni je bil notranji minister, v osemdesetih letih pa je bil najbolj zagrizen nasprotnik demokratičnih procesov in nepopustljiv branilec starega komunističnega režima in socialističnega samoupravnega sistema. V začetku devetdesetih letih (1991) je bil Zoran Polič edini še živeči iz vrst vodstva sokolov in poleg Josipa Vidmarja prav tako edini še živeči član vodstva OF.

V razpravi je opozoril na fascinantno in domala popolnoma neznano dejstvo: »Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!«

Nemška mobilizacija ni bila uspešna

Sledili so še referati Jožeta Dežmana (1955), ki je povedal, da so nacisti z mobilizacijo v nemško vojsko na Gorenjskem leta 1942 dosegli ravno nasproten učinek od želenega, saj je število prebegov v partizane hitro naraščalo. V prvih dveh letih vojne pa so Nemci na Gorenjskem pobili več ljudi kot leta 1944 in 1945. Obratno je bilo s partizani: v prvih dveh letih vojne so pobili zelo malo sonarodnjakov, v zadnjih letih vojne pa čedalje več.

Zapletene razmere pod Krimom 1941–1942

Največ odobravanja je bil deležen predavatelj dr. Ferdo Gestrin (1916-1999) z referatom »Svet pod Krimom 1941–1942«. Čeprav je bil Gestrin strokovnjak za srednjeveško zgodovino, je s svojim referatom dokazal, da mu problematika najnovejše zgodovine ni tuja. Zgodovinsko pedantno je opisal politične razmere pred in med drugo svetovno vojno v krajevnih skupnostih Ig, Tomišelj in Želimlje ter zapletene odnose pod Krimom med OF, italijansko ofenzivo leta 1942, vaške straže v Ljubljanski pokrajini, Slovensko legijo in drugo. Poudaril je, da je imela razdeljenost vaščanov na dva tabora vse do konca vojne elemente državljanske vojne.

Vir: Revija Rast št. 4/1991, fotografije so s spleta
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

9 KOMENTARJI

  1. Spoštovani avtor,

    Zoranu Poliču ne morem verjeti, če je o problemu Dolomitske izjave na tem posvetu citirana samo trditev »Pobude za Dolomitsko izjavo ni dala Partija, ampak Edvard Kocbek!«
    Ali je Polič to trditev podkrepil s kakšnim dokumentom, pričevanjem ali kako drugače? Ali obstaja še kakšen drug indic v partijskih dokumentih ali spominih, ki bi kazal, da je to “pobudo” Kocbek dejansko podal?

    Meni se zdi skrajno, naravnost prvoaprilsko neverjetna, saj je partija z Dolomitsko izjavo zamašila usta in zvezala roke vsem ostalim “sopotnikom” in zaveznikom, še posebej krščanskim socialistom, ki so takrat še imeli dokaj močno organizacijo in bi lahko zase zahtevali participacijo na oblasti, ne pa da bi predlagali, naj jih kar razpustijo! In Kocbek je bil v velikih škripcih, ko jo je moral sprejeti.

    Poleg tega je bila Poličeva trditev izrečena šele maja 1991, torej v času, ko se je partija še bala, kam se bo zasukala “pomladna” sprememba režima in bi zato lahko bila zainteresirana za nadaljnje blatenje Kocbeka oziroma za prevalitev svojega nedemokratičnega dejanja nanj – da je on (so)kriv za dolomitsko “pobudo”.

    Sicer pa velja, da “je laž nesmrtna duša komunizma” in to na žalost še kako velja za naše goreče boljševike.

    • Drži, Poličevi izjavi tik pred uvedbo demokracije ne bi dajal nobene teže. Četudi jo je formalno podal Kocbek, ga je v to prisilila partija ali mu jo celo dala v roke. Škoda, da je ta nedokazani detalj celo v naslovu članka.

      • Jast pa bi ne bežal od verjeti možnosti, da je tega hudiča zaredil ravno Kocbek.
        Demoni, ki so se podili po glavi tega fantasta in so ga imeli res dolgo v oblasti,
        so bili čisto sposobni zmotivirati njegov jezik, da je to izblebetal. Torej trdim samo, da sposobne je bil zbajsati ta kolosal pod nazivom Dolomitska izjava.
        Ne štejem, da bi bilo to vedeti zaprmej odločujočega pomena.Najbrž ni nikjer
        zavedeno kdo je bil, ki je izbruhal to zavajanje v strategijo Komunajzarske
        VKP(b) Sloveniae Dolomiticus!
        Če je zblojenec Kocbek res rodil, Komunisti tega dejstva zagotovo niso nikamor zapisali.
        Edini, ki mogoče to ve ali pa sklepa, je edino častiti čudak, svetovno čudo med Slovenci, veliki Boris Pahor.Pokorno javljam.
        Čudak? Ja, dovolil se je posaditi na klopco v Tivoli blizu zmeneta Kocbeka!

  2. Jast pa bi ne bežal od verjeti možnosti, da je tega hudiča zaredil ravno Kocbek.
    Demoni, ki so se podili po glavi tega fantasta in so ga imeli res dolgo v oblasti,
    so bili čisto sposobni zmotivirati njegov jezik, da je to izblebetal. Torej trdim samo, da sposobne je bil zbajsati ta kolosal pod nazivom Dolomitska izjava.
    Ne štejem, da bi bilo to vedeti zaprmej odločujočega pomena.Najbrž ni nikjer
    zavedeno kdo je bil, ki je izbruhal to zavajanje v strategijo Komunajzarske
    VKP(b) Sloveniae Dolomiticus!
    Če je zblojenec Kocbek res rodil, Komunisti tega dejstva zagotovo niso nikamor zapisali.
    Edini, ki mogoče to ve ali pa sklepa, je edino častiti čudak, svetovno čudo med Slovenci, veliki Boris Pahor.Pokorno javljam.
    Čudak? Ja, dovolil se je posaditi na klopco v Tivoli blizu zmeneta Kocbeka!

  3. Glavni pobudnik Dolomitske izjave je bil le Kardelj. Kot sem že zapisal v komentarju predhodnega članka g. Koncilije, je moral imenovani Titu vseskozi opravičevati to slovensko španovijo, imenovano OF. Kocbek pa je bil s svojo vero v posebno poslanstvo Partije, ki naj bi gradila nov pravičnejši družbeni red in “novega človeka” kot nalašč – tudi za formalno – podreditev Partiji. Preselimo se v čas pred vojno. Krščanski socialisti v svojem delavskem gibanju čutili vedno bolj ogrožene od tistih, ki niso zabredli v rdeče vode. Na eni strani je bila katoliška stranka SLS, pa mladci pa stražarji, pa dekliški in fantovski odseki, na drugi pa krščanski socialisti, ki so bili številčno kar močni, a po svoje osamljeni. Tudi zato, ker niso bili “od nikogar” so že ’40 menili, da je najboljše, da se grejo pogovarjat s komunisti. Tako so se junija tega leta brez vednosti svojega članstva šli v Laško h Kidriču in Leskovšku in se že takrat dogovarjali za sodelovanje. Vedno bolj so se tudi navzeli marksistični idej, zato ni niti tako napačna oznaka, da je bol Kocbek neke vrste krščanski komunist. Iz njegovih dnevniških zapisov se tudi razbere, da je svoje kolege prepričeval v pravilnost tega koraka. Zapisal pa tudi v smislu, da če bo njegov podpis Partija zlorabila, bo to slabo zanjo in za narod. Pa je bilo res slabo – a ne za takratno Partijo in njene rabote. Za narod in tudi za Kocbeka pa vsekakor.

Prijava

Za komentiranje se prijavite