Edinost, sreča, sprava, pa kaj še …

4

V zadnjih tednih se nam spet zastavlja vprašanje pregovorne slovenske neenotnosti. Vsaj na prvi pogled se zdi, da je z izjemo Združenih držav Amerike malo držav, kjer bi celo ob hudi krizi zaradi koronavirusa družbene in politične razlike praviloma dobivale prednost pred učinkovitim skupnim prizadevanjem za omejitev pandemije.

So še drugi razlogi 

Seveda odgovora na to, zakaj je pri nas (pa tudi kje drugje) drugi val po vsem videzu precej bolj “pasji” od prvega, ne kaže iskati zgolj v tradicionalni prepirljivosti. Kaže se, da so v podobnih težavah še nekatere druge srednjeevropske države, ki so jo v prvo odnesle razmeroma dobro, recimo Češka, tudi Slovaška in Hrvaška. Pri njih ni videti, da bi bile domače zamere tako zelo v ospredju kot na sončni strani Alp. Belgija, Francija in Luksemburg so po drugi strani z visokimi številkami “izstopali” že v prvo. Enako velja za Španijo, kjer so tradicionalne zamere podobno globoke kot v Sloveniji, le da so se v upiranju protikoronskim ukrepom bolj odlikovali desni, ker je vlada trenutno pač leva. Francija ima tudi dolgo zgodovino razdeljenosti, ki se vleče vsaj v leto 1789, ampak je težko reči, kolikšno vlogo igra ob spopadanju s pandemijo.

Tako je verjetno potrebno upoštevati vsaj še splošne kulturne vzorce, ki jih je nemara spomladi v ozadje porinil strah, močno podkrepljen s prizori iz Italije. Tega strahu je jeseni, morda paradoksno, občutno manj, grožnja se veliko ljudem še vedno zdi preveč abstraktna in je zgolj visoke številke ne morejo ponavzočiti. Kot tretji dejavnik bi lahko vsaj za Slovenijo, verjetno pa tudi za Češko in Slovaško, navedli zgodovinsko pogojeni skeptični, celo cinični odnos do oblasti. V Sloveniji ima sicer velikokrat nelepo podobo, znotraj katere smo do oblastnikov pretirano uslužni, če so blizu, in izrazito zaničljivi, če so daleč. Takega odnosa seveda ne bi omajalo niti povsem brezhibno ravnanje nosilcev funkcij, če si privoščijo “kikse” in ne počno, kar “učijo”, pa je ljudska skepsa seveda še podeseterjena. Priznam, tak odnos se mi je velikokrat zdel bolj naraven od denimo nemškega, kjer se besedo oblasti pogosto tudi (ali vsaj danes zlasti) v intelektualnih krogih velikokrat jemlje za suho zlato, tudi če je bila še včeraj “sveta resnica” drugačna. Sem pač Slovenec. Res pa žal kaže, da so ob soočanju s krizo takšnih razsežnosti rezultati opisanega nemškega odnosa pod črto boljši.

Kriza ni priložnost, ampak?

Nikoli nisem bil prevelik prijatelj mantre, da so krize priložnost. Kar malce težko je verjeti, da bi lahko kot skupnost po trenutkih, ko se zdi, da je kdo kaj reče dokončno postalo pomembnejše od tistega, kaj kdo reče, čeprav se je takšen razvoj nakazoval že dolgo, postali pametnejši. Posebej, če bo dejanskih smrtnih in manj otipljivih družbenih žrtev veliko. A kdo ve, morda pa bo več ljudi dojelo, da takšna razdeljenost ne more biti zgolj sad aktualnega političnega zlivanja žvepla po nasprotnikih. Da je za tem globlji prepad, ki se je odprl že daleč nazaj. In nemara se jih bo hotelo o tem, zakaj se je odprl in kako ga poskusiti premostiti, več vsaj pogovarjati.

4 KOMENTARJI

  1. Iz druge svetovne vojne imamo izkušnjo, da pri nas izkoristijo krizo, kakrpenkoli napad na državo,narod, politični mafijci- danes z imenom globoka država, ki želi danes vrniti še bolj nazaj, da legalizira vse to, kar kar sedaj (po nkih trenutno) opravlja in komandira, uničuje Slovenijo, njeno gospodarstvo, iz ozadja.

  2. AMY CONEY BARRETT je v senatu potrjena za sodnico vrhovnega sidisca ZDA.

    Po mojem najbolj inspirirajoca osebnost leta 2020. Izjemen intelekt. Predana katolicanka in mati sedmih otrok: dva sta posvojena s Haitija, najmlajsi ima Downov sindrom.

    To je pomembna novica. Pricakoval bi, da jo tudi slovenski katoliski mediji spremljajo s posebno naklonjenostjo in zanimanjem.

    S Trumpovo politiko se le delno strinjam, njegova osebnost mi sploh ni blizu. Ampak imenovanja 3 ustavnih sodnikov so v mojih oceh velik plus zanj.