Poučna je zgodbica o stari ženički, ki je za časa Brežnjeva v Moskvi molila v eni redkih še odprtih pravoslavnih cerkva. V prepričanju, da je povsem sama, je pred slovesom pokleknila pred križ in poljubila Kristusove noge. Toda, glej, že je iz sence izza stebra stopil k njej KGB policist in jo nahrulil: “Ali bi tudi tovarišu Brežnjevu poljubila noge?” Hitro se je znašla in odgovorila: “Seveda bi mu jih poljubila, če bi nas tako ljubil, da bi se dal za nas pribiti na križ!”
Slovenska komunistka Ada nam je na večerji pri skupni ameriški prijateljici Ivanki s pomenljivim nasmeškom povedala, kako jih je svaril komunistični vodja: “Bog ne daj, kdaj omenjati Boga!” A ga je v prepovedi kar dvakrat sam omenil! To indoktrinacijo mi je pred kakimi dvemi desetletji v ameriški trgovini, kjer sem ga skupaj z njegovimi ameriškimi sorodniki povsem naključno srečal, potrdil tudi nek drug obiskovalec. Ko sem v pogovoru mimogrede rekel “hvala Bogu”, me je takoj poučil: “Veste, v take farovške bajke pa mi doma ne verjamemo več!”
Gotovo se je zdel samemu sebi zelo napreden, izobražen in visoko nad tistimi, ki v Sloveniji ali v svetu še kdaj vzkliknemo “hvala Bogu”, ali “če Bog da” (God willing), kar sem na univerzi domala vsak dan izrekel ob napovedi naslednjega predavanja. A moram priznati, da se vkljub veliki različnosti študentov, od začetnikov do doktorantov, v vseh desetletjih moje službe ni niti eden spotaknil ob omembo Boga.
Zanimivo je, da tudi ameriški predsednik Bill Clinton, kot domala vsak ameriški visoki predstavnik, navadno zaključi svoje govore z besedami, “God bless you” ali “God bless America”. Leta 1999 pa je na obisku v Sloveniji podobno zaželel Slovencem, “God bless Slovenia”, toda prevajalec ni prevedel teh in podobnih besed (Bog blagoslovi Slovenijo!). Ta molk naravnost kriči o komunistični indoktrinaciji ali strahu pred rdečimi oblastniki, ki omejujeta svobodo govora in celo zgolj intelektualno pošteno prevajanje. (Pomislimo še na črtanje Boga iz klasičnih del slovenske književnosti!)
Vodilnemu novinarju večjega slovenskega dnevnika, ki je obiskal naše Slovensko ameriško raziskovalno središče in me prosil za kak članek za svojo uporabo, sem poslal dopis o Ferdinandu Chesarku, slovenskem generalu v ZDA. V dopisu sem tudi omenil generalovo veliko ljubezen do petja. Lepo jo je pokazal tudi po svoji upokojitvi, saj je vsako nedeljo prepeval v cerkvi na koru. Seveda so to “versko primes” črtali, sicer bi pokazala, da je general s štirimi zvezdicami veren ali vsaj do vere odprt človek — ta Slovenec in Američan, ki je med drugim eno leto predstavljal ZDA kot najboljši vojaški predavatelj v Angliji, pozneje pa tudi kot vojni poslanik ZDA pri Združenih narodih v New Yorku. Tam je postal dober prijatelj s katoliškim kardinalom Spellmanom. Ubogi slovenski narod, ki ne sme zvedeti, da so lahko tudi najvišji generali in vrhunski znanstveniki najbolj razvitih demokratičnih držav verni ljudje ali celo cerkveni pevci!
Primerjava pokaže, da ima med ameriškimi vesoljci najvišjo znanstveno izobrazbo ameriški Slovenec, dvakratni doctor Jerry Linenger, ki ima še vrsto drugih znanstvenih diplom in več častnih doktoratov. V pismih sinčku iz vesoljske postaje Mir (izdala jih je Družina) je med drugim omenjal svojo staro mamo Francko, priseljenko iz Radovljice, ki se je v Chicagu poročila s Slovencem iz Tržiča. “Johnny, kako močna žena je ta tvoja nad 90 let stara slovenska prababica!” je sinku pisal iz vesolja. “Ves dan je pekla potice, zvečer pa pohitela v cerkev.”
Ko se je dr. Linenger v “Star City” blizu Moskve izpopolnjeval v ruščini in se pripravljal na polet na vesoljski postaji Mir, pa mi je njegova stara mama v lepi slovenščini sporočila, kako je bil Jerry vedno zelo dober fant.
“Tudi zdaj gre vsako nedeljo k maši. Vprašala sem ga, kako je s tem v Rusiji, pa mi je odgovoril, da je bil tudi prejšnjo nedeljo pri maši na ameriški ambasadi v Moskvi, kjer imajo kapelico, kamor pride vsako nedeljo maševat katoliški duhovnik. (Primerjajte z vsem žolčem v zvezi z ambasado RS v Švici!). Še svečko je prižgal v spomin na rojstni dan svojega že dolgo pokojnega slovenskega starega očeta.”
Tako! Brez dvoma vsakdo doživlja in izraža svoj odnos in vero v Boga po svoje, na svoji intelektualni, moralni in čustveni ravni, a dr. Linenger je tudi v Moskvi pokazal, da je ohranil vero v Boga in pieteto do svojih slovenskih prednikov. V vesolju pa ga je od prvega do zadnjega dne spremljala naša podoba Marije Pomagaj. Ta dvig Marije Pomagaj in slovenske zastavice v vesolje je uradno potrdila vladna vesoljska agencija NASA.
Zanimivo je naključje, da je naš vesoljec po več smrtnih nevarnostih, med njimi požaru na zastareli vesoljski postaji Mir, varno pristal na zemlji na dan 24. maja, torej prav na praznik Marije Pomagaj.
Za tiste, ki mislijo, da ni Boga in je vera nevredna “naprednega” in še posebej znanstveno izobraženega človeka in da je med njo in znanostjo nasprotje ali celo nepremostljiv prepad, naj ob omejenem prostoru navedem samo še dr. Alberta Einsteina, ki je eden največjih, če ne največji znanstvenik 20. stoletja. V svoji knjigi Ideas and Opinions (Dell Publishing, peti Laurel natis, June l98l) npr. piše: “Med globjimi znanstvenimi misleci zlepa ne boste našli enega samega brez sebi lastnega verskega čustva” (st. 49). “Najvišja načela (principles) za naša stremljenja in presojanja nam je dala judeo-krščanska tradicija” (st. 52). “Ne morem si predstavljati resničnega znanstvenika brez globoke vere. Položaj lahko ponazorimo takole: znanost brez vere je pohabljena (lame) in vera brez znanosti je slepa” (st. 55).
Skratka, v 20. stoletju smo lahko z Einsteinom prepričani, da se vera in znanost nikakor ne izključujeta, ampak se medsebojno dopolnjujeta in sta poklicani k odgovornemu sodelovanju. In v tem modrem sodelovanju je upanje za napredek in blagoslov sveta in Slovenije tudi v tretjem tisočletju.
Vera je neobhodno potrebna vrednota in po ugotovitvah socioloških in kulturno antropoloških študij ena petih najbolj temeljnih socialnih ustanov (social institutions), poleg takšnega ali drugačnega sistema družine, vzgoje, gospodarstva in politične ali oblastvene ureditve. Vsaka družba, od najbolj primitivne do najbolj razvite in napredne, ima v takšni ali drugačni obliki teh pet ustanov, med njimi tudi takšno ali drugačno verovanje ali vero v nekaj, kar presega človeka, kot eno nenadomestljivih osnov za svoj obstoj. Če kakšna svetna oblast skuša vernost nasilno zatreti, si taka družba ustvari svojo novo vero, kjer stopi na mesto Boga krut nasilnež kot Stalin, Mao Tze Tung ali Hitler, ki naj bi ga po božje častili in poveličevali. A prej ali slej, marsikdaj že po nekaj letih ali desetletjih se slednji znajde na smetišču zgodovine, ne kot bog, ampak kot kruti tiran, ki je za svojo oblast in slavo pomoril množice, celo milijone nedolžnih žrtev. Podobna usoda čaka tudi nasilne morilske tolpe (jihadiste Isis), ki skušajo vpostaviti svojo oblast s sklicevanjem na vero, a jo povsem popačijo in zlorabijo za svoje nizkotne morilske sadistične namene.
Da je vera v nekaj višjega in presežnega za vsako družbo neobhodno potrebna, gotovo niso razumeli vsi znanstveniki in še manj politiki in oblastniki, kot tudi vsi verski voditelji niso razumeli nujne potrebe po znanstvenih vpogledih in napredku. dejstvo je, da niti brez judeo-krščanskih verskih vrednot, niti brez znanosti Evropa nikdar ne bi dosegla civilizacijskega in kulturnega razmaha, ki ju označuje ob prehodu v tretje tisočletje.
Še posebej je očitno, da je domala vsako vlakence slovenske preteklosti prežeto z versko, krščansko tradicijo. Kako neizmerno osiromašena bi bila Slovenija brez krščanstva, če bi sploh preživela! Kot so po Einsteinu judeo-krščanske vrednote vtisnile svoj neizbrisni pozitivni pečat na Evropo, tako so ga tudi na Slovenijo. O tem pričajo tudi številne cerkve in cerkvice, ki jih vidimo na vrhovih prijaznih hribčkov in v središčih slovenskih naselbin, kjer so naši predniki iskali moč in pogum za premagovanje težav – in ko so v preteklosti na planinah zagoreli kresovi, tudi za borbo proti roparskim Turkom.
Te vrednote je posebno zvesto in zavzeto branil in širil tudi naš blaženi Slomšek, čudoviti vzor globoke vere v Boga, pospeševanja omike in iskrenega, dejavnega rodoljubja. Bolje ko bomo skupaj z Einsteinom in Slomškom in toliko drugimi razumeli, da se vera in znanost ob modrem negovanju obeh dopolnjujeta in da moramo obe spoštovati, ohranjati in razumno gojiti in razvijati, prej in bolje bomo kos vsem izzivom tretjega tisočletja in let in desetletij, v katerih prav mi vsi nosimo odgovornost za usodo naroda in dežele, ki sta nam zaupana v oskrbništvo.
Če smo morda po toliko bridkih izkušnjah nagnjeni k malodušju, pa dovolite, da si za zaključek sposodim nekaj misli iz čudovito lepega pogovora z mednarodno priznano komorno pevko, v Argentini rojeno in v slovenskih Svečah na Koroškem udomačeno svetovljanko, veri prednikov zvesto in zgledno narodno zavedno, rodoljubno Slovenko Bernardo Fink, kot ga je lepo in v duhu medsebojnega spoštovanja in strpnmosti pred kratkim objavil slovenski dnevnik Večer. Na vprašanje kaj jo pri nas, v Sloveniji, moti, je takole odgovorila:
“Nihče ni popoln. Kozarec lahko vidite na pol poln ali na pol prazen in menim, da je slovenski več kot do polovice poln. Rada povem povsod, da sem Slovenka in Slovenija je povsod deležna pohval, kako lepa je. Želim si le, da bi se sami bolj zavedali tega dobrega in lepega, da bi bili bolj samozavestni in da bi bolj skupaj držali.” To pa nam ne gre najbolje od rok?”
Na splošno se zdaj povsod dogaja polarizacija skrajnosti, ne samo v Sloveniji. Politika bi se morala zavedati, da je njen namen ta, da gre ljudem dobro, ne pa da gleda vsak samo na svojo barvo, svojo stranko.” Se počutite tudi koroška Slovenka?” Seveda. Vesela sem, da živim med tako prijaznimi ljudmi in sredi tako čudovite narave.” Kako pa sami shajate z vsemi temi identitetami?
“Včasih je res naporno, kajti vsaka identiteta ima tudi svojo problematiko, in ko se pomešajo med seboj, nosiš določeno težo. Toda saj zato smo na svetu, da drug drugemu nosimo težo, mar ne? Naša pot je sestavljena iz korakov, samo korak za korakom prideš do cilja. Večkrat kak korak spremljajo ovire in kritike, ampak sama se držim Don Kihotovih tolažilnih besed, ko se mu je Sančo Pansa pritoževal, da psi lajajo na njuna konja. To, da psi lajajo, je znak, da jezdiva.” (Vir: Včasih se počutim kot galapaška želva, Večer, Maribor, 01.12, 2018, 14).
Jezdimo! In prijazni svetnik, Slovan in svetovljan papež Janez Pavel II, nas kot prijatelj po slovensko spodbuja: “Ste predstavniki plemenitega naroda, ki si zasluži vse spoštovanje in ljubezen. Korajža velja!”
