Prav pikantno je opazovati dogajanje pred kongresom Pozitivne Slovenije. Po istih tirnicah si drvita nasproti dva vlaka. Prvega pod zastavo »politične stabilnosti« odločno, a vse prej kot trdno usmerja Alenka Bratušek. Drugemu s samozavestjo, značilnim za brezobzirneže, ki s stremuštvom nadoknadijo pomanjkanje nadarjenosti, načeluje Zoran Janković.
Bližajoči se trk
Bližajoči se trk je še najbolj zabavno opazovati prav zaradi neravnovesja obeh konvojev. Na prvega je namreč vkrcan dobršen del prestrašene slovenske politične elite in, predvsem prek svojega vpliva v Pozitivni Sloveniji, še tisto, kar je ostalo od »Kučanovega klana«, kakor ga je pred skoraj dvema desetletjema plastično opisoval pokojni Danilo Slivnik. Drugega poganja le osebna ambicija enega samega človeka, okoli katerega so nagneteni njegovi mali korporali, na splošno najbolj neugledna druščina vplivnežev, kar smo jih imeli priložnost opazovati v kratkotrajni zgodovini slovenske demokracije.
Skoraj ganljivo je gledati napore, s katerim skušajo potniki prvega vlaka preprečiti iztirjenje. Eden za drugim stopajo Jankovićevi kandidaturi nasproti z mešanico opozoril, nasvetov in prikritih groženj, ki predvsem zakrivajo njihov strah.
Taktika palice in korenčka na levici
Zanimivo je opazovati prostodušno prozornost različnih retoričnih taktik naše levice.
Taktika palice. Miran Goslar, »oče Mercatorja« in prvi Jankovićev mentor: če bo Janković prevzel stranko, jo bo obsodil na marginalizacijo.
Taktika korenčka. Igor Pribac, najbolj razumni, razgledani in civilizirani glas slovenske levo-liberalne politične polpismenosti: če bo Janković odstopil od kandidature (še bolj obupana verzija: če se bo pustil poraziti na kongresu!), bo iz tega lahko koval dragoceni politični kapital. Kot tisti, ki je žrtvoval svojo ambicijo za skupno dobro stranke. Ali pa za dobrobit države. Kar je očitno eno in isto.
Morda se prav v teh nasvetih skriva razlog, zakaj Janković zadnje dni tako poudarja svojo namero, da gre na zmago na kongresu: glede na uspehe dr. Pribca pri političnem svetovanju je mogoče spoznal, da mora ravnati ravno diametralno nasprotno, kot mu svetuje filozof.
Skratka, na televizijske ekrane in časopisne strani z vseh strani priteka ista šepava koalicija prikupno zmedenega razumništva in postkomunistične gerontokracije, ki je pred dvema letoma in pol Jankovića zaprosila, naj vstopi v nacionalno politiko, da reši domovino. Zdaj ga tudi na vse kriplje prosijo, naj reši domovino – tako, da se iz nacionalne politike umakne.
Kar mimogrede lepo razkriva odgovor na vprašanje, kaj hoče pravzaprav doseči Janković s svojo, na prvi pogled tako nespametno kandidaturo: dokler ga njegovi ustoličevalci in podporniki pehajo nazaj v mestno politiko, se mu prilizujejo, kako »ga Ljubljana potrebuje«, in ga spominjajo, kako bogata lovišča še vedno nudi prestolnica za njegove ambicije, ni nevarnosti, da bi se moral zaradi vse bolj resnih korupcijskih afer, v katere je vpleten, odpovedati županovanju.
Cena za Jankovićevo nevtralizacijo je, da se mu prepusti proste roke v mestu: da počne, kar ga je volja, brez »interne« kritike metod in praks njegovega vladanja. Tega se morda zaveda – zato ni izključena spektakularna odpoved kandidaturi na samem kongresu.
Farsa je sicer zabavna, pretirano zanimiva pa ni. So pa zanimive nekatere njene nianse. Recimo to, kar se je med vsem vnetim prepričevanjem in opozarjanjem slišalo o človeku, ki je predmet prepričevanj in opozarjanj.
Janković – avtokrat
Goslar, stari Jankovićev boter, ga je označil za avtokrata in za človeka, ki ne razume politike. Vajen je le ukazovati. V sistemih, kjer vlada stroga hierarhija, kot sta bila »njegov« Mercator in »njegova« občina, kjer lahko »pometa z opozicijo«, je šlo. Na državni ravni pa so, »dokler bomo imeli takšen volilni sistem, kot ga imamo«, pa je potrebno malo več takta, smisla za usklajevanje in kompromisov.
Zanimivo, res. Je Goslar, ko je v Jankoviću še videl rešitelja domovine, vedel, da je avtokrat in da politiko dojema kot goli podaljšek svoje volje do moči? Nam je takrat pozabil povedati? Ali se je tega ovedel v vmesnem obdobju, ko je bil avtokrat ves čas potisnjen v svojo ljubljansko nišo, kjer je nadaljeval svoj business as usual?
To, da je Janković avtokrat in da nima niti najmanjšega pojma, kaj je politika – kaj je demokratična politika –, je bilo seveda jasno že od začetka. Vsaj tistim, ki so hoteli videti. Toda tistim, ki so ga okronali za rešitelja levice – kar seveda hkrati pomeni rešitelja države – je to bilo vseeno. Mnogim, ki jim ni bilo čisto vseeno, pa tega niso hoteli videti. Potrebovali so namreč uspešnega branitelja pred »konservativno revolucijo«, ki je grozila po popolnem kolapsu etablirane levice v poskusih, da bi se spopadla s posledicami krize, ki je bila v precejšnji meri posledica prav njenih politik, rojenih iz kravjih kupčij s podtalnimi omrežji ekonomske moči, na katere je bila strukturno navezana. Zato so potrebovali človeka, ki je izhajal iz teh omrežij, ki je poznal njihovo delovanje, a je bil dovolj ambiciozen, da bi šel proti vse bolj neznosnemu statusu quo.
Nekoga, ki bi bil v enaki meri insider in self made man in bi bil z golo močjo svoje osebne ambicije, usmerjene, za razliko od ostalih, onkraj golega kopičenja osebne moči in malih preigravanj – v megalomanske projekte, torej, kakršnih je bil vajen iz svojega mercatorjevanja – presekal gordijski vozel vsesplošnega zastoja, ne da bi se moral ukvarjati z zapletenim razreševanjem nakopičenih strukturnih problemov.
To vero je najbolje povzel Peter Božič, napol genialni napol barabinski demiurg tega »novega kurza« slovenske levice: »Viko (Potočnik) so požrli morski psi, Danica (Simčič) jih je hranila, pa jim tudi ni bilo dovolj. Ti (Zoran) si pa z morskimi psi na ti.«
Sintagmi »Zoran dela« in »Pozitivna Slovenija« sta najboljši povzetek tega votlega populističnega voluntarizma.
Kaj dela Zoran, pravzaprav?
Kaj dela Zoran, pravzaprav? V bistvu ni važno, kaj dela; važno je, da dela. Ker z delanjem vrača vero v sistem. Z delanjem vrača »pozitivno vzdušje«. S tem pa postane maziljenec ljudskih src in s to legitimacijo vstopa v bazen morskih psov kot pastir z železno palico. Iz razpuščenosti zopet ustvarja red. Kot Putin po Jelcinovem razsulu. Ali bolje: kot novi Kučan. Ki ima blagoslov ostarelega kralja.
»Naša baraba«, krotilec morskih psov, čisti karizmatični voluntarizem, obseden s faraonskimi projekti, avtokracija, ki ne trpi ugovorov, politika s pedigrejem reformistične levice in prakso najbolj brutalne desnice, ekonomski dirigizem, prezir do parlamentarizma, strank in sistema uteži in protiuteži, populizem, ki se sonči v naklonjenosti medijev in cinične umetniške elite v zatonu in hlepi po podpori intelektualcev in estradnikov, pol-ironični postmoderni kult osebnosti. To so elementi, ki bi v drugačnih zgodovinskih in geografskih okoliščinah proizvedli politične fenomene, znane pod imeni, ki bi jih prej asociirali s skrajno desnico.
Peronizem. Da ne rečem kaj hujšega.
Seveda, pri nas se je cepil na dvajsetletno hegemonijo levega liberalizma. Janković v svojem diskurzu vedno ukoreninjen vanj in je, kot pohleven avtomat, ponavljal progresivistične fraze. Poleg tega je bil kot priseljenec in pripadnik etnične manjšine vedno v deprivilegirani poziciji, ki mu je onemogočala, da bi se preveč samostojno poigraval s populističnim ognjem. Potreboval je zaščito čuvarjev politične korektnosti. Zato je bil glede vprašanj identitetne politike vedno »na liniji«. Vedno je pazil, da je svojo avtoritarno populistično politiko vsak dan znova zakril s tanko plastjo retoričnega liberalizma. In to je bilo naprednjaškemu krilu njegovih ustoličevalcev dovolj.
Ker »je eden naših«
»Zoki« je bil zato lahko bil predmet ljubkovalne naklonjenosti medijske, intelektualne in estradne elite. Ker »je eden naših«. »Eden naših« pa je prav zato, ker na neki drugi ravni ni »eden naših«. Prav zaradi svojega porekla ne more zbežati imperativu liberalne multikulturne tolerantnosti. Zato je njegov populizem ne more uteči na desno (čeprav je, kot dokazujejo raziskave, kljub temu sposoben pritegniti velik del glasov, ki so nekoč domovali pri najbolj šovinistični parlamentarni stranki naše zgodovine; ki pa očitno kljub temu ne spada v Koalicijo sovraštva, ki jo opisuje Erik Valenčič).
Skozinskoz »naš človek« pa je prav zaradi negotovosti, ki izhaja iz njegove pozicije outsiderja. Svojo ambicioznost mora podrejati hvaležnosti eliti, ki mu je blagohotno odprla vrata v svoj svet, zato brezpogojno sprejema vse »ideološke« postulate družbe, ki ga je sprejela medse in omogočila njegov vzpon. Klasični psihološki profil povzpetnikov. In kot vsi povzpetniki, to počenja z zagretim, a hkrati izvotljenim avtomatizmom. Od tod njegova skoraj otroška navezanost na »vrednote partizanske preteklosti«, do katerih nima sicer prav nobene senzibilnosti, ki bi izhajala iz družinske tradicije ali osebne historične občutljivosti. Tako kot retorično branjenje socialne države predstavlja ideološko shemo, ki ga ukaluplja bolj radikalno in brezpogojno kot kogarkoli drugega. Gre za značilni rigidni konformizem parvenujev.
Zakaj je prav on “največji levičar”
Preteklost – delavci – delo. S to triado je »Zoki« pred volitvami l. 2011 pojasnil, zakaj je prav on »največji levičar«. Če prevedemo: ker je svoj karizmatični voluntarizem (»dela!«) je vpel v brezpogojni konformizem ideološkim floskulam postkomunistične levice. To je bilo tej levici dovolj, saj ni potrebovala ekonomskega reformatorja in političnega vizionarja. Potrebovala je rešitelja. Pastirja morskih psov. Novega Kučana. Brutalno pragmatičnega menedžerja interesov. Nekoga, ki bi na novo razdelil karte njenim vse bolj individualističnim klientom in jih znova postrojil v boj proti zunanjemu sovražniku. Dražgoški govor iz januarja 2012 zato ni bil le groteskna anekdota. Bil je nujni korelat te ad hoc ideologije. Če Janša ne bi obstajal, bi ga morali iznajti.
Načrt se je sfižil in po desničarskem intermezzu, za katerega se zdi, kot da bi njegovi akterji igrali natančno vlogo, ki jim je bila predpisana, je prišlo do scenarija, za katerega nihče več ni upal, da je mogoč. Žametne restavracije političnega modela LDS-ovstva. Jankoviću so naenkrat zamenjali vlogo v veseloigri, ne da bi ga o tem obvestili. Zdaj je postal »leva deviacija«, ki služi kot protiutež »desni deviaciji« in tako omogoča ohranjanje široke sredinske »koalicije razuma«.
Vse bolj očitno pa je postajalo, da z vlogo zlikovca ni zadovoljen. Zdela se mu je krivična. Od kod sprememba? Saj je vendar delal ves čas enako! Kar je seveda popolnoma res. Spremenil se ni on: spremenile so se politične okoliščine. A ker, kot pravi Goslar, ne razume politične dinamike, mu sprememba ostaja nejasna. Misli, da je bil za svoj uspeh l. 2011 zaslužen on, ostali pa so mu ga zapravili. Upravičeno je jezen. Ne razume, da je bil za uspeh PS skupni dosežek vsaj treh akterjev: njega, njegovih ustoličevalcev in naklonjenosti medijskega mainstreama.
Slednjega je izgubil za vedno. Ne razume (tako kot večina slovenskih politikov ne), da je njegovo nihanje v veliki meri odvisno od sfere, o kateri sam ne ve ničesar – to je sfera diskurzivnih procesov in intelektualnih mod. Vstaje so to dokončno spremenile. Zdaj je v modi diskurz aktivnega državljanstva, sistemske korupcije političnih elit, neposredne demokracije. Janković preveč štrli iz njega, da bi spet lahko postal miljenec medijev.
Ostal je sam. Že v preteklosti pa je dokazal, da je survivor. Ne bo se dal. In prav je tako.
Prav je, ker je za preroditev reformistične levice na Slovenskem – brez katerega ne bomo imeli dostojnega političnega prostora – nujna radikalna diferenciacija. Nujno je, da pride do jasnega izjasnjenja za ali proti Jankoviću. To se pravi: za ali proti modelu avtoritarne etatistično-populistične politike, ki jo pooseblja.
Predkongresna farsa je bila način, kako se tej konfrontaciji izogniti. Le, če bosta vlaka trčila, bo postala neizbežna. Zato si moramo trčenja želeti.
