Dvoličnost družbe v odnosu do mladih

7
237

Mladi so nosilci prihodnjega življenja. Kakor bodo torej oblikovani mladi, takšna bo podoba prihodnje družbe. Vsak, ki kolikor toliko misli in je odgovoren tudi do sebe, ima legitimen interes – tudi zaradi njega kot človeka samega – da bodo mladi srečni in da bodo konstruktivno gradili svoje življenje. Lepo vzgojeni mladi so namreč garancija, v nekem smislu, da bo tudi svet jutrišnjega dne ne samo funkcioniral, pač pa tudi zadovoljen. Da bo v družbi vladalo neko blagostanje, tudi duhovno, ne samo materialno; tudi odnosno, med ljudmi, ne samo v posedovanju znanja, imetja in eksploataciji raznoraznih dobrin.

Današnja družba

Današnja družba se kaže in se hoče kazati na vsak način prijazna do mladih, kot njihov varuh, izhodišče razvoja in voditelj mladih v srečno prihodnost! Kakor tista, ki jim dá na razpolago, za potrošnjo oz. uporabo, vse, kar potrebujejo. Ki jim dá, da bi bili kar se da brezskrbni in neobremenjeni v mladosti. Hoče se kazati, da jim zagotavlja, omogoča srečo in jim pomaga do nje – da je, skratka, velikodušna, razumevajoča in modra. Družba hoče biti in se kaže (do mladih) kot družba priložnosti, številnih poti in svobode, ki jo uživajo mladi. Govori jim (na nek način), da jim ni bilo še nikoli tako dobro kot danes (brezplačno šolanje, brezplačno zdravstveno zavarovanje in številne bonitete, ki jih mladi morejo uživati danes v okviru družbenega miljeja; vse to govori res v prid napredka, recimo izobraževanja, institucionalnega varstva; nekateri pravijo, da je storjen napredek tudi v pravicah, ki so jih deležni, npr. da imajo pravico do ugovora, tj. pravnega varstva v vzgojnem oziru, če se jim godi krivica – o zlorabi ugovarjanja mladih tu nočem govoriti, ker to ni predmet mojega zapisa – itd.)

Celostna podoba delovanja današnje družbe

A je res tako, kakor se družba hoče razkazovati, nastopati; je družba res taka – in njen sistem – za kakršno se hoče pokazati?! O nekih gotovih pridobitvah, ki sem jih – nekatere – pojasnil zgoraj, ne dvomim. Težava je drugje!! V celostni sliki!! Če bi seštel vse zgoraj omenjene pridobitve, oz. bi jih vsaj skušal zbrati; oz. če bi nanizal tudi negativne odnose oz. jih zbral: Kakšna bi bila podoba? Podoba družbe do njenega upa?! In če bi tehtal pozitivne in negativne vidike, ki jih izkazuje družbe do mladih, ali bi bilo pozitivnih odnosov oz. spodbud do mladih dovolj, da bi jih negativni vidiki ne preglasili, udušili ali preprosto izničili in razglasili za nezadostne??! Seveda, ni vse v odnosu institucij do mladih! Toda družbeno-institucionalna raven (zakoni, zdravstvo, izobraževanje, torej posredovanje znanja, oblikovanje mladih po posredovanju znanja, mislim predvsem na oblikovanje njihovega duha po očitno selektivnem izboru znanja, ki sme oz. mora priti k njim) je v današnjem času izredno močan dejavnik, ki vpliva na podobo, razvoj in oblikovanje mladega človeka. Namreč, kakor sem povedal prej, more mlade oblikovati – in jih dejansko oblikuje – tudi kateri drug dejavnik, namreč družina, takšna ali drugačna, dednost, osebni angažma, osebna odgovornost… Ampak v tem zapisu, kakor že navedeno, razmišljam o odnosu družbe, mislim na splošno, zlasti zakonskega in sistemskega odnosa družbe do mladih.

Nesprejemljive družbene tendence

Kaj je v tej družbi tako nesprejemljivega, zatohlega in nazadnjaškega do mladih?!! Izpostavil bi predvsem pošastni, grozljivi in destruktivni odnos do nerojenih človeških življenj, zlasti do tistih, ki se jih ljudem ne ljubi sprejeti, oz. niso po nekaterih človeških merah! Tu ni opravičila, mislim na družbo, ki hoče imeti odstranitev takega življenja za legitimno in posledično tudi legalno! Oproščenje je možno samo, če kdorkoli to dejanje prizna kot zavržno, se ga pokesa, sklene, da tega ne bo podpiral in skuša, kolikor mu je mogoče, krivico za to dejanje popraviti. Kajti življenje človeka rangira mnogo višje in je mnogo pomembneje, pravzaprav je neprimerljivo, od osebnih stisk ali težav subjekta, kar sicer ni nepomembno, vendar pa se ne more primerjati z dobrino in vrednoto življenja nekega človeka samega. Drugo, kar bi omenil, je nesprejemljiva, nazadnjaška, pravzaprav zatohla in nerazumljiva spolna vzgoja, ki so jo deležni mladi. Kondomi, prakticiranje spolnosti v predzakonskem obdobju – kar je postalo, žal, nekaj normalnega, vsaj tako se misli in razgovarja in pdb. –: vse to je znamenje, da družba ni dorasla oz. ne zmore posredovati mladim, kar bi jim morala.

Družbeni primanjkljaj

Skratka, družba, o kateri govorim in ki se kaže kot napredna, moderna in stvarna, ne more in nima mehanizma, da bi dala mladim, kar dejansko potrebujejo in kar morda potrebujejo bolj kakor pa znanja in kruha. Družba, o kateri govorim, žal, vključno s povprečno šolo, ki se nasproti temu izgublja v gori predpisov, se zdi, da ni zmožna mladim posredovati in dati vzgoje – tiste vzgoje, ki osrečuje. Najprej sam objekt vzgoje, potlej pa tudi vse, na katere ta objekt vzgoje vpliva.

Bo kdo rekel: Ni naloga morda celo države in družbenih institucij, društev, zavodov in pdb., da vzgajajo mlade, pač pa je njihova vloga samo v tem, da jim nudijo možnosti, da svobodno uresničujejo svoje načrte (tu bi bilo sicer potrebno tehtati, kakšni so ti načrti: so legitimni ali pa samo navidezno taki). Rekel bi, da družba, ki ne zmore ali dejansko ne posreduje mladim ustreznih vrednot, zasidranosti v njih in odgovarjajočih usmerjenosti, ne izpolnjuje svojega poslanstva. Da je temeljni zahtevek družbe, da na sistemsko-institucionalno-zakonski ravni stori, kar je njej mogoče. Toda družba, o kateri govorim, tega, žal, ne izpolnjuje. V mnogih stvareh, npr. zgoraj omenjenih, pa gre prav načrtno in zavestno v smer, ki škodi tako njim, ki jih neposredno oblikuje, kakor posredno tistim, na katere potem ti (oblikovani) vplivajo.

Zloraba ključnih oblikovalcev družbe

Zdi se, da pomembni usmerjevalci družbe (država s svojimi zakoni, oblikovalci šolske dejavnosti in izobraževanja…) tako stanje celo načrtno in hote podpirajo, da bi mlade mogli vzdrževati v stanju odvisnosti in nenevarnosti, v stanju, v katerem so mladi (z)manipulirani; da bi družbeni arhitekti ohranili ta »fevd« mladih pod svojim nadzorom, da bi jih instrumentalizirali za svoje interese. To pa je že zadeva politike in njene ideologizacije, kar v naših razmerah ni tako nerealno.

Za sklep: Družba, ki mladim na splošno ni sposobna posredovati ali jim ne posreduje potrebne oblikovanosti duha, razuma, srca, torej življenja, nadalje poklica in potrebne oblikovanosti v stroki – pomembni so vsi vidiki –, ne more veljati za zadostno. Ali drugače: Družba, ki skrbi samo za telo, zapostavlja pa duha, ne zmore opravljati svoje poklicanosti. Takšna družba se (nujno) hvali, naredi pa premalo. Ker se hvali v besedah, v dejanjih pa ne izpolnjuje svoje vloge; ker se kaže razumno, s svojim delom pa v prevelikem številu proizvaja mlade, ki si ne vedo, kaj početi (brezsmiselnost, praznina, obupanost, črnogledost), oz. ki ne morejo narediti nič (brezposelnost, v veliki meri slabe perspektive v službi, če si že zaposlen); ki je velika v leporečju, v dejanskih razmerah pa skrbi bolj zase kot za druge, je (do mladih) dvolična.

Še eno vprašanje: Toda, kje je vzrok, da je družba, o kateri govorim, takšna? Zakaj potem ne more opravljati svoje vloge? Zakaj je tako, pa je stvar drugega razmišljanja, druge teme, drugega, se mi zdi, vprašanja! O tem pa puščam bralca, da razmišlja!

Photo: Studio Republic on Unsplash

7 KOMENTARJI

  1. »Zdi se, da … tako stanje celo načrtno in hote podpirajo, da bi mlade mogli vzdrževati v stanju odvisnosti in nenevarnosti, v stanju, v katerem so mladi (z)manipulirani;«
    Zmanipulirani s(m)o že njihovi starši in stari starši – z vsako generacijo za ‘n-to’ stopnjo več. Potem ko so pametni telefoni osvojili odrasle in mladinske generacije, so proizvajalci napovedali ‘pohod k otrokom’: da jih čim prej potegnejo k ekranom (seveda: starši so tisti, ki naj ‘padejo na reklame’ in svojim najmlajšim omogočijo najsodobnejše ‘igračke’, ki jih prodajalci spretno ponujajo z vsemi mogočimi potrošniškimi fintami …). Namen: narediti čim več ‘ovc’, vodljivih in neškodljivih državljanov. Posledična večja ‘neuporabnost’ in vseživljenjska odvisnost od sociale (bodisi v mama-hotelu ali državnih transferjev) znatnega dela generacija je zgolj kolateralna škoda. Ampak to le tek na kratke proge: dolgoročno zadeva ne zdrži.

    »Družba, ki mladim na splošno ni sposobna posredovati ali jim ne posreduje potrebne oblikovanosti duha, razuma, srca …, nadalje poklica …, ne more veljati za zadostno.«
    Kako naj družba vrednote posreduje komurkoli, če deluje po sistemu obrnjenih vrednot? Zgled je osnovni vzgojni pripomoček. Toda družino (ki je na prvem mestu med ‘poklicanimi’ za (naravno, spontano) posredovanje vrednot) rušimo in smo jo zmaličili ter degradirali na raven ‘prenočitvenega servisa’, vzgojo so že zdavnaj vrgli iz šole, poliramo posameznikov ego in njegove pravice (ter obveznosti drugih do njega) … – potem pa se čudimo, da je naše sobivanje čedalje bolj konfliktno. In z ekranov nas o morali in etiki poučujejo moralno-etično ‘sumljivi’ osebki, pred kamerami se sončijo tisti, ki jim sodstvo krije hrbet, glavo in umazane nogavice, a gorje ‘kurjim tatovom’ ali tistim, ki (preveč javno) uporabljajo svoje, ‘necenzurirane’ in neoprane možgane ter rečejo, da je danes (ker pač sonce sije) ‘jasno nebo’, ko pa je ‘vremenar’ povedal, da »Jasno ne bo. In pika.« Ali pa – Bog ne daj! – kdo izjavi, da je bitje pod maminim srcem, ki mu bije srce, rastoči (še nerojeni) človek.

    »Toda, kje je vzrok, da je družba, o kateri govorim, takšna?«
    Mene pa zanima, kaj je cilj takega (vòdenega, načrtnega) odnosa. Kdo so akterji, ki jim je uspelo zamrežiti ves ‘napredni’ svet? In kako smo dopustili (kot žaba pri kuhanju: nevede …), da so nam zdravo ‘kmečko’ pamet zamenjali za slamo ter možgane priklopili na zunanji (medijsko-manipulativni) generator. In se širokoustimo s človekovimi svoboščinami – pa smo v resnici ujetniki javnega (ustvarjenega) mnenja in ravnanja …

    »Takšna družba …, ki je velika v leporečju, v dejanskih razmerah pa skrbi bolj zase kot za druge, je (do mladih) dvolična.«
    Samo do mladih? Le kaj porečejo upokojenci, ki vedno znova padejo na finto velikih obljub, nato pa ostanejo z dolgimi nosovi? (Morda pa tisti, ki jih imajo visoko med volilnimi programskimi točkami, računajo na demenco volilne baze? Le kako jim sicer uspeva v nedogled ‘farbati’ tiste, ki naj bi bili zaradi svojih let in izkušenj vendarle modri in preudarni?)
    Škoda pa je narejena: veja, na kateri sedimo, je močno nažagana: številčno nas bo vedno manj, pa še ti bomo vedno bolj ‘rahitični’. A dokler lahko socialni mir kupujemo s krediti, ne bomo razmišljali o iskanju drugačne poti.

    (Ni najbolj/vse usklajeno s temo članka – ‘sem razmišljala’, kakor narekuje zadnji stavek .)

    • Ta razvojna smer je kar globalni pojav. Vsaj kar zadeva zahodni svet. Slovenci smo pa še nekoliko bolj zahojeni. Najprej bi človek rekel, da je tej posebnosti vzrok komunizem. Toda stvari so bolj zapletene. Pri nas se komunizem ne bi tako prijel, če ne bi padel na plodna tla.

      Vzrok tem zaskrbjujucim pojavom je sla po moči in oblasti odtujenih centrov moči z mnogimi sateliti ter sla po udobju brez odrekanja. To zadnje je rezultat odvrnitve od religije v prvobitnem pomenu.

      V čigavem interesu je ta dekadenca? Najbolj verjetno je to interes tistih, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.

  2. Ja. Splav je res tists tema, okoli katere boste zbrali mnozico mladih. Kaksna odmaknjenost od realnosti, prav neverjetno. Mlade tudi zelo zanimajo zlo homoseksualnosti, izvirni greh, neobstojeci vpliv klera in nevarnost neporocenega seksa. Hahahaha

Prijava

Za komentiranje se prijavite