Ena od bizarnejših, čeprav ne tudi čisto nepomembnih potez zadnjega opozicijskega predloga za zamenjavo vlade je lastno poimenovanje “Damijanovih štirih” za ustavni lok.
Ustavni lok – uvoz iz Italije
Pojem “ustavni lok” sam je eden od snovalcev domnevne nove koalicije očitno uvozil iz Italije. Tam je senca te besedne zveze visela nad političnim prostorom skoraj petdeset let, od uvedbe republike leta 1946 do Berlusconijevega prihoda za vladno krmilo leta 1994. V “ustavnem loku” so bile vse stranke, ki so glasovale za republikansko ustavo. Tiste, ki niso, so bile po tej teoriji same po sebi izločene iz sodelovanja pri oblasti. V času, ko je bila ustava sprejeta, se je to nanašalo predvsem na monarhistične skupine. Čeprav je za ohranitev savojske dinastije na referendumu leta 1946 glasovalo (vsaj) 46 odstotkov Italijanov, politični predstavniki zamisli o italijanski kraljevini nikoli niso prelezli desetodstotne letvice na volitvah. Njihova moč je kar naprej pešala in do začetka sedemdesetih let so s političnega prizorišča povsem izginili.
Zamisel o “ustavnem loku” s tem ni izgubila aktualnosti. Pomenila je izključevanje postfašistov, Italijanskega socialnega gibanja (MSI), od državnega korita. V praksi je to pomenilo, da postfašisti drugače kot komunisti, ki sicer od 1948 do začetka devetdesetih let niso bili zastopani v osrednji vladi, niti na lokalni in deželni ravni niso prihajali v poštev kot koalicijski partnerji.
Damijanov “ustavni lok” namenjen izključevanju SDS iz demokratičnega procesa
Prevedeno v slovenske razmere je torej zamisel “ustavnega loka” nekakšna institucionalizacija izključevanja določenih političnih akterjev kot sprejemljivih sogovornikov, ki smo ga doslej v najčistejši obliki doživeli po volitvah leta 2018. Verjetno ni potrebno biti prerok, da vidimo ost, uperjeno predvsem proti sedaj največji slovenski stranki.
Hkrati je tako zasnovani Damijanov “ustavni lok” na tiho povsem integriral Levico, ki je bila še po volitvah leta 2018 nekakšen “mejno sprejemljiv” koalicijski partner.
Slovenska in evropska razsežnost
Uvoz iz Italije pa bržkone ni namenjen zgolj izključevanju pomembnih političnih sil iz demokratičnega procesa. Morda še bolj je namenjen opravičevanju težko opravičljivega, namreč praktično neprekinjenega abonmaja ene politične opcije na oblast, ki je trenutno (sedem mesecev) prekinjen šele četrtič po drugi svetovni vojni. Če so samo nekateri “ustavni lok” in s tem edini na tleh ustave, potem je laže sprejemljivo, da so kar naprej na oblasti. Če smo natančni, je v tem predstavnem svetu oblast tistih, ki so zunaj “ustavnega loka”, huda anomalija. Razen v Italiji so s podobnimi podmenami hranili odsotnost prave menjave oblasti še marsikje, recimo v Črni gori, kjer naj bi zgolj Djukanovićevi zagotavljali ohranitev državne samostojnosti.
Vznemirljivo je, da utegne zamisel o slovenskem “ustavnem loku” postkomunističnega izvora kot poroku slovenske demokracije v trenutnih razmerah ne glede na vse zgodovinske težave s takšno zamislijo pasti na plodna tla na evropskem zahodu, kjer je v zadnjem času že namig, da je kdo kdaj z Viktorjem Orbanom popil kavo, dovolj, da se zbudijo najmračnejši strahovi. In za skoraj otroško zaupanje vsakomur, ki pove, da bo kot “ustavni lok” ta strah pregnal.
