Dve Sloveniji, mnoge Slovenije

10

Ideja dveh Slovenij, ki je zadnje čase spet precej v obtoku, je variacija na staro temo. Terminologija se spreminja, toda podoba o usodni razcepljenosti Slovencev na dva tabora sega v dokaj oddaljeno slovensko  duhovno  zgodovino, v čas porajanja konflikta med katolištvom in svobodomiselstvom. Tovrstna idejno-nazorska diferenciacija je nujna stopnica na poti v moderno nacijo, vendar se je pri nas hitro sprevrgla v medsebojno izključujoč spor med kasnejšima liberalizmom in klerikalizmom. Spor se je preselil na politično in ideološko raven in prerasel v kulturni boj za prevlado v javnem prostoru.

Seveda je bil bolj ali manj oster kulturni boj značilen za številne dežele, posebno za tiste z močno katoliško tradicijo, vendar pa je za njegovo slovensko inačico posebej značilna izjemna trdoživost in surovost. Med vojno je mutiral v tiste vrste revolucijo, ki po svoji zmagi pozna eno samo partijo. Oziroma, kot je šel star jugoslovanski vic, strank bi lahko bilo tudi več, pod pogojem, da so pripadniki ostalih v zaporu. Po zlomu socialističnega prisilnega jopiča je na političnem odru naravno vzniknila stara bipolarnost, čeprav pod drugimi firmami.

Stranke vse do danes vzdržujejo to podobo radikalne polarizacije, saj na ta način najučinkoviteje mobilizirajo svoje volilce. Tudi medijem reprezentacija do konca zaostrenega kulturnega boja vsakič znova prinaša berljive zgodbe in naslove, ki prinašajo klike. Spet smo bili tovrstni mobilizaciji volilnega telesa priča na zadnjem referendumu. Referendum so npr. številni mainstreamovski mediji interpretirali kar kot cerkveno vsiljevanje lastne partikularne morale. Vendar brez uspeha. Tako vkalupljanje v staro dihotomijo ni več prepričljivo, pač pa je zmeraj bolj karikatura. Karikatura, na kateri se plebs deli na tradicionaliste (torej pretežno ruralne in slabše izobražene, torej zagamane,  bolj desne) in na progresivce (torej pretežno urbane, bolj izobražene, bolj civilizirane, torej bolj leve). Skratka, komična logika iz Orwellove Živalske farme: »štiri noge dobro, dve nogi slabo«!

Klerikalci, liberalci, pomladniki, kontinuiteta, levo, desno. Vse to so prazgodovinski pojmi, ki danes povejo zelo malo, vsekakor pa ne dovolj.  Nasprotniki proslulega Družinskega zakonika npr. ne hodijo nujno v nedeljo k maši, tako kot podporniki ljubljanskega župana preteklo nedeljo niso nujno glasovali ZA.  Mnogi katoličani podpirajo liberalizacijo šolstva, toda ne podpirajo nujno resnejše liberalizacije gospodarstva, češ da naj bi ta s seboj prinesla krčenje družbene solidarnosti. V tem dvomu so si npr. sorodni s socialdemokrati. Na drugi strani lahko klasični liberalci podprejo tako liberalizacijo šolstva kot tudi resno liberalizacijo gospodarstva, saj je ta nujno povezana z resnično politično svobodo. Spet na tretji strani so skupine, ki sebe sicer pojmujejo za liberalne, ne podpirajo pa niti resnične ekonomske svobode, niti liberalizacije šolstva, ampak vztrajajo na nekakšnem etatizmu. Okviri bipolarne percepcije so še bolj preseženi, ko gre za okoljska vprašanja, npr. za vprašanje smotrnosti gradnje TEŠ6.  Ali pa, ko gre za vprašanje varčevalnih ukrepov in izhoda iz krize: kaj si volilci v resnici mislijo o »nacionalnem interesu« in o paroli o domenevno nujnem državnem lastništvu bank, ne glede na ceno? In ko gre za kritično vprašanje obsega javne uprave, so volilci res razdeljeni po starem ključu levo-desno? Ta in druga vprašanja delijo volilno telo vsakič znova, in sicer na najrazličnejše načine, v najrazličnejših razmerjih, torej lahko tudi povsem drugače, kot naj bi izhajalo iz binarne državnozborske logike. To pa v resnici dinamizira  in tudi blaži slovensko zgodovinsko razdeljenost.

Do konca zaostrena bipolarnost torej ne predstavlja več plodne idejne diferenciacije, pač pa mnogokrat le še klavstrofobično in povsem ideološko matriko, ki se priročno uporablja predvsem za diskreditacijo zagovornikov oz. nasprotnikov konkretnih rešitev za konkretne družbene dileme. Sloveniji nista samo dve, ampak jih je mnogo. Končno je prišel čas, da začnemo jemati pluralizem resno. Skrajni čas je za takšno javno kulturo dialoga, ki bo omogočala razpravljanje o stvareh samih in ki se bo izogibala agresivnemu etiketiranju in vkopavanju na eno ali drugo antično kulturnobojno pozicijo.

 

10 KOMENTARJI

  1. Ločiti je treba normalni pluralizem, ki je za demokratične države normalen. Tudi v ZDA se delijo na republikance in demokrate.

    To, kar je pa pri nas, je pa razklanost zaradi komunizma in ni normalna.

  2. Filip Terčelj “O smislu življenja”
    Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.

    Zaradi Jezusa se delijo duhovi Lk 12,49
    »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem;razdelili se bodo:
    oče proti sinu
    in sin proti očetu;
    mati proti hčeri
    in hči proti materi;
    tašča proti svoji snahi
    in snaha proti tašči.«

    • Hm, hm, to res piše v Bibliji; a le kako se to odraža na katoliško “občestvo”? Tam se te besede nič ne poznajo, vsi so enotna masa, ki mislijo tako kot zapovedo gospoda.

  3. Rešitev za slovensko idejno in s tem politično razdeljenost je v bistvu zelo preprosta:
    – levica naj se odpove komunizmu;
    – desnica naj se odpove katolicizmu.

    Pa se vsi skupaj najdemo v polju protestantizma in razsvetljenstva in začela se bo zlata doba Slovencev …

  4. Tinka, že spet si zapadla v enako razdelitev – ali se ti res zdi, da so (če se izrazim zelo enostavno) vsi levičarji komunisti in vsi desničarji katoliki? Prav tako kot v članku omenjeni LDS, ki je kao liberalen, po tem, ko izpade ta stranka iz parlamenta pa nekateri komentatorji rečejo, da zdaj ni več liberalne stranke v parlamentu. in to ravno zdaj, ko smo v bistvu prvič dobili pravo liberalno stranko.
    In zakaj naj bi se sploh kdo moral odpovedati svojim idealom?
    V Sloveniji je problem to, da so ljudje navijaški za svojo stran, največji problem, ki iz tega sledi, pa je, da si ne želijo oz. jih je strah kritizirati svojo stran, čeprav dela stvari, s katerimi se ne strinjajo.

    • Jaz hočem biti samo konstruktivna in prispevati k sreči in razvoju naroda, ki mu vsi skupaj pripadamo, ne?

      Če kaj druži samozvano levico – ta je idejno v bistvu precej heterogena – je to izjemen odpor do katolicizma in pretežno pozitivno mnenje o NOB in bivšem režimu. Ampak to pozitivno mnenje o NOB in bivšem režimu je v teh krogih bistveno manj intenzivno in manj široko razširjeno kot fanatična antipatija do RKC. To dobro vem, ker je večina mojih prijateljic in prijateljev levičarjev.

      Obratna je situacija na samozvani desnici – prevladuje demoniziranje bivšega režima in Jugoslavije ter pretežno pozitiven odnos do katolicizma. Med desničarji (zlasti janševci) je pravih katoliških vernikov dejansko zelo malo.

      Jasno je, da so na obeh straneh številna odstopanja od obeh idealnih tipov, a to le potrjuje pravilnost moje (pa saj pravzaprav ni moja!) teze.

Comments are closed.