Dve poti

17
26

V enem izmed priporočil, t.i. Gospodove postave, bolj poznane kot govor na gori, ki jo lahko beremo v Evangeliju po Mateju, Jezus govori o dveh poteh. Takole pravi: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13-14). Te besede mi, zanimivo, te dni močno slikajo dogajanje v naši državi.

Predstavniki vlade in sindikatov javnega sektorja se namreč pogajajo o predlaganih varčevalnih ukrepih, s katerimi želi vlada oklestiti proračunsko porabo za 818 milijonov evrov. To želi doseči v večji meri z znižanjem stroškov dela v javnem sektorju. Sindikati temu ostro nasprotujejo in so še pred začetkom pogajanj napovedali stavko, ki naj bi se odvijala 18. aprila. Sodelovanje v stavki so napovedali vsi sindikati iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Strasti ni pomirila niti tretja različica izhodišč za varčevanje, s katerimi je vlada pred sindikate stopila včeraj. V novem predlogu je bilo popravljeno predvsem del, ki se je navezoval na plače v javnem sektorju. Te naj bi se zdaj znižale za 10 in ne več za 15 odstotkov, kakor je bilo sprva mišljeno. Minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič je ob tem pojasnil, da bodo šle spremembe v smeri kombiniranega zniževanja plač, med linearnim in selektivnim zniževanjem. To pomeni, da bi se uslužbencem z nižjimi dohodki plače znižale manj, tistim z višjimi pa več. Vlada naj bi ob tem, po predlogu sindikatov, začela tudi zniževati razlike med plačnimi razredi. Omenjeni sveženj in predlog rebalansa proračuna bodo ministrica in ministri, na čelu s predsednikom vlade Janezom Janšo, obravnavali na današnji redni seji vlade.

Vlada bo nato predlog rebalansa in sveženj varčevalnih ukrepov poslala v obravnavo v Državni zbor. Kot obljublja Pličanič, bodo pogajanja tekla vse do sprejetja ukrepov v državnem zboru. Ob tem pa se poraja vprašanje, zakaj se pogajanja sploh vodijo?! Tako Zveza svobodnih sindikatov pod vodstvom Dušana Semoliča, kot tudi Konfederacija sindikatov javnega sektorja s prvim možem Branimirjem Štrukljem na čelu, nista izrazili volje po resnem dialogu, medtem ko tekom pogajanj spremljamo spremembe na strani vlade, kar kaže, da hoče skupaj s sindikalnimi in socialnimi partnerji najti neko pametno in najboljšo rešitev za konsolidacijo javnih financ, ter s tem boljšo prihodnost vseh državljanov. Da na način, da sindikati še pred začetkom pogajanj skličejo stavkovne odbore, ne more priti do skupne kompromisne, najboljše rešitve, je prepričan tudi nekdanji minister za gospodarstvo in ekonomist Matej Lahovnik. Kot je včeraj povedal za Radio Ognjišče, so za konsolidacijo javnih financ vladni predlogi nujni in neizbežni, sicer nas v primeru njihovega nesprejetja zagotovo čaka grški scenarij in prisilni upravitelji iz Evropske unije. Takrat bomo, po njegovih besedah, prisiljeni sprejeti bolj boleče ukrepe, kot jih zdaj predlaga vlada. Do vedenja sindikatov so kritični tudi nekateri drugi ekonomisti, kot npr. Igor Masten, Jože P. Damijan in Rado Pezdir. Sindikatom očitajo, da delujejo hinavsko, da živijo na luni ali da vehementno zanikajo realnost, misleč, da jih v tem primeru ta ne bo dohitela. Skupna točka vseh omenjenih je, da menijo, da bi morala vlada pri svojih predlogih vztrajati, sicer nas v prihodnosti ne čaka nič dobrega. Da sindikati resnično živijo na luni, ob tem pa se obnašajo kot otroci v trgovini, ko od staršev ne dobijo želene igračke, je jasno razvidno iz dejstva, da v pogajanjih niso podali nobenih konkretnih predlogov, ki bi zagotovili 818 milijonov evrov prihrankov. Oni bi radi šli skozi široka vrata, na široko pot, ki vodi v pogubo. Ob tem pa izgubljajo vso svojo legitimnost kot predstavniki delavstva. Po mnenju poznavalcev razmer sicer to nikoli niso bili, ampak so bili zgolj branilci svojih lastnih privilegijev, ali kakor je v svojem spisu Vladar zapisal filozof Niccolo Machiavelli: „Treba je namreč pomisliti, da ni stvari, za katero se teže ženeš, pri kateri je uspeh dvomljivejši in ki jo je bolj nevarno voditi, kakor imeti prvo besedo pri vpeljavi nove ureditve, kajti temu uvajalcu so sovražniki vsi, ki se s staro ureditvijo okoriščajo.“

Medtem pa je tudi tako zagrizen keynesijanec, kot je Veljko Bole, spoznal, da Slovenija nima druge izbire, kot da izbere ozka vrata in ozko pot, ki vodi v življenje. V svoji najnovejši publikaciji je namreč priznal, da brez zategovanja pasu, nimamo možnosti. Skrajni čas bi že bil, da takšna budilka zazvoni tudi Semoliču in Štruklju.

Foto: Politikis

17 KOMENTARJI

  1. Kot sem že večkrat zapisal, volja ljudstva in s tem tudi sindikatov bi bila čisto druga, če najprej udarili po podivjanih kapitalistih in direktoratih direktoratov ter raznih vladnih agencijah. Tako pa je videti, da jemljejo revnim in dajejo bogatim.

    • Volja ljudstva ze, a sindikati so predvsem proti vladi Janeza Janse in zato izkoristijo vsako priloznost za njeno rusenje. Ce bi bil predsednik vlade Jankovic, bi vse te ukrepe imeli za nujno potrebne in jim ne bi v toliksni meri nasprotovali.
      Zakaj niso ti sindikati dovolj odlocno reagirali, ko se je izvedelo, da podjetja vec let niso placevala prispevkov? Kako je to v normalni drzavi mogoce? V Nemciji gre podjetje avtomaticno v stecaj, ce ni poravnalo svojih obveznosti (mislim, da ima 7 dni casa, da te obveznosti poravna). Od evropskih standardov smo se zelo zelo dalec.
      Otresti se je potrebno balasta, ki nas ovira na poti v normalno zivljenje, tako v politicnem in druzbenem kot v gospodarskem smislu.

  2. Saj sploh ni res, da sindikati niso predstavili svojih prelogov ukrepov za javnofinančno konsolidacijo. Cel kup so jih – zmanjšanje števila občin, višji davki na kapitalske dobičke, obdavčitev nepremičnin verskih skupnosti …
    Spet en agitpropovski članek izpod veleumnega peresa teologa in spe Erlaha.

    • višji davek na kapitalske dobičke – in kdo bo še vlagal kapital v Sloveniji?

      obdavčitev nepremičnin verskih skupnosti – kakšen kretenizem, večina slovenskih sakaralnih objektov itak sodi v kulturno dediščino. Kakšen davek pa bi odmerili na cerkve (stavbe) in kako bi jih vrednotili?

      • Nepremičnine verskih skupnosti je TREBA obdavčit, saj ne služijo VSEM državljanom, ampak samo njihovim vernikom. Pametna alternativa temu pa bi bila uvedba t. i. cerkvenega davka, ki bi pomenil, da vse dejavnosti in osebje verskih skupnosti financirajo zgolj in izključno njihovi člani.

        • Brez težav najdemo celo vrsto dejavnosti, ki jih koristijo samo nekateri, plačajo pa se iz proračuna oz. iz dajatev. Zakaj bi se omejili samo na verske skupnosti?

          Po tej logiki bi lahko uvedli posebne davke tudi za druge dejavnosti, ki se zdaj financirajo iz proračuna, pa jih koristijo samo določene skupine ljudi:
          – financiranje zveze borecv in drugih podobnih organizacij, društev itd
          – umetni splavi
          – financiranje vseh kulturnih ustanov – vsi ne hodijo v opero, gledališče, da jih naštejem le nekaj….

          pa še to – verski objekti služijo vsem državljanom – prav vsak lahko obišče verske objekte – brezplačno!

    • Sem že enkrat napisal, da podpiram predlog sindikatov o zmanjšanju števila občin – ampak to se lahko naredi v najboljšem primeru v 2 letih – se pravi do lokalnih volitev 2014. Primanjklaj pa je potrebno zmanjšati letos.
      Davek na kapitalske transakcije (o tem govorijo sindikati, ker dobički so že obdavčeni in sicer kar visoko) – tudi ne bo vpliva kratkoročno + tega se ne da uvest samostojno, ampak nujo v celotnem v EMU, če ne celo EU. Sicer bi finančni tokovi šli preko katere druge države pa je + s tem bi dodatno obremenili podjetja, ki pa jih je potrebno razbremeniti. Tudi ne bo nič znižanja primanjklaja iz tega vira letos.
      Davek na nepremičnine Cerkve – nesakralni objekti so že obdavčeni, z obdavčitvijo sakralnih objektov bi bili spet v nečem edinstveni v evropi. + cerkev ni sposobna odplačati 20 Mio € neposrednega dolga v Mariboru, ne verjamem, da bi iz tega lahko prišlo do kakšnega resnega proračunskega priliva.

  3. Obdavčitev cerkve: res kretenizem. Davek na umetniške slike? Davek na umetniško arhitekturo?

    Število občin pa ne more zmanjšati vlada. To so ljudje lahkomiselno izglasovali. In zdaj kot kaže je edina pot bankrot teh občin in združitev s sosednjimi. In to se že dogaja. A ti, ki živijo v teh občinah tega ne vidijo?

  4. Višanje davkov na sploh ni rešitev. Davke moramo nižati.

    Saj smo najbolj obdavčena država na celem svetu.

  5. Tako je treba! Spreti narod med seboj! Če imajo tisti v gospodarstvu slabe plače, naj imajo tudi tisti v negospodarstvu! Samo da ne bi kdo pomislil, da je treba manj krasti!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite