Slovenske Alpe predstavljajo enkraten življenjski prostor za okoli 370. 000 ljudi, ki živijo na tem območju. S svojimi naravnimi danostmi niso pomembne samo za turizem, ampak predstavljajo tudi bogat naravni rezervoar kakovostne in neoporečne pitne vode, hkrati pa dajejo možnost še za razvoj kmetijstva, gozdarstva, lesne industrije in energetike. Ob vsem tem pa so Alpe tudi izredno občutljiv in ranljiv ekosistem, ki zahteva veliko pozornosti. Pomembno sredstvo za doseganje trajnostnega razvoja in učinkovite naravovarstvene zaščite tega alpskega gorstva je Alpska konvencija, ki je bila podpisana že leta 1991. Alpska konvencija je mednarodna pogodba o trajnostnem razvoju v alpskem prostoru. Sestavljena je iz okvirne konvencije in osmih izvedbenih protokolov. Okvirna konvencija določa temeljna načela vseh dejavnosti vključno s splošnimi ukrepi, izvedbeni protokoli pa določajo podrobnejše predpise za posamezna vsebinska področja. S podpisom konvencije so alpske države Avstrija, Francija, Italija, Lichtenstein, Monako, Nemčija, Švica in Slovenija, pa tudi Evropska skupnost začele oblikovati skupno čezmejno sodelovanje in politiko z enotnim konceptom trajnostnega razvoja alpskega gorstva. Z ratifikacijo v DZ RS leta 1995, je Alpska konvencija postala tudi del slovenskega pravnega reda. Leta 2003 pa je Slovenija postala četrta alpska država ki je uzakonila vseh osem izvedbenih protokolov. Na Brdu pri Kranju je Slovenija od 08. – 09. marca letos z XI. Alpsko konferenco uspešno končala že tretje slovensko predsedovanje v dvajsetletni zgodovini delovanja Alpske konvencije. Pri tem se je Slovenija zavezala, da bo prenesla sporočilo o pomenu skupnega sodelovanja v Alpah še na področje Dinarskega gorstva.
Foto: Wikipedia
