Dva temeljna izvora slovenske krize

29
282

sproscena slovenijaČeprav je o sedanjem družbenem, političnem in ekonomskem položaju Slovenije izšla že vrsta kritičnih člankov, je v slovenskem medijskem prostoru vsaj na področju poglobljenih analiz še vedno mogoče zaslediti veliko praznino, ki jo praviloma uspešno zapolnjujejo raznovrstni »vsegliharji«, ki bi v anarhističnem slogu počistili kar s celotno politiko. In bi verjetno tudi potem ostali nezadovoljni, podobno kot v Mariboru, kjer so po izvolitvi novega »vstajniškega« župana ostali – dolgi nosovi. Težava je namreč o tem, da se sedanjih težav ne moremo lotiti zgolj posplošeno in v slogu nekega cenenega nergaštva, pač pa je nujno raziskati korenine problemov. Čeprav je žal tako, da analiza še ni rešitev problema, ampak šele začetek.

Nedavni tragični dogodki, ki so te dni polnili stolpce v črni kroniki (predvsem dvojni umor in samomor v Mariboru), so sprožili efekt »generalov po bitki«, kar je ob takih dogodkih sicer normalen pojav. Vsi po vrsti, ki so bili za to naprošeni od medijev, so ponujali modre in manj modre razloge za to, kar se je zgodilo v Mariboru, kjer je na smrt bolan in povsem obubožan človek z orožjem »pospravil« svojega že nekdanjega šefa (in njegovega sina) iz gradbenega podjetja, ki je šlo pred letom in pol v prisilno poravnavo, nato pa je sodil še sebi. Na prvi pogled klasična slovenska zgodba, namreč z umorom in samomorom. Za takšnimi dejanji pa se skriva cela vrsta razlogov, ki se skrivajo predvsem v slovenski nevidni družbeni strukturi – to pa so predvsem plačilna nedisciplina, dostikrat nečloveška birokracija in pa predvsem erozija pravne države.

Toda tudi ti razlogi imajo svoje razloge. Skrivajo se v zgodovinsko-socialnem razvoju Evrope in s tem slovenskega naroda. Na eni strani so korenine naših problemov v duhovni, družbeni in politični drami Evrope že v času razsvetljenstva, ko se je začel vedno bolj uveljavljati etični relativizem, na drugi strani pa je so naši sedanji problemi povezani s slovensko zgodovino v zadnjem stoletju. Videti je namreč, da je prav dogajanje v zadnjem stoletju še posebej intenzivno vplivalo na slovenski civilizacijski razvoj, ki je (bil) v resnici bolj nazadovanje kot razvoj.

Poglejmo primer. Leta 1918 je ob koncu prve svetovne vojne prišlo do razpada avstro-ogrskega imperija. Iz južnega dela omenjene propadle državne tvorbe je konec oktobra istega leta nastala samostojna država, poimenovana Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Omenjena država je, žal, obstajala samo dober mesec, saj se je že prvega decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Temu naj bi botrovala predvsem dva razloga: prvi naj bi bil v Krfski deklaraciji iz leta 1917 o združitvi vseh Srbov v eno državo, drugi pa v strahu pred italijansko zasedbo Primorske oz. njeni priključitvi Italiji, predvsem pa je nastala z izdatnim lobiranjem Srbov v Državi SHS. Združitev obeh držav naj bi zagotovila močnejšo pozicijo naproti Italiji, ki je sredi prve svetovne vojne zamenjala stran oz. prestopila k antantnim silam Zahoda (navsezadnje je bila na tej strani tudi Srbija). Vendar Slovencem to ni pomagalo: kljub združitvi Države SHS s Srbijo smo leta 1920 z rapalsko pogodbo za skoraj tri desetletja izgubili celotno Primorsko, s koroškim plebiscitom pa Koroško, le da slednjo za vedno. Od združitve s Srbijo torej nismo dobili veliko koristi, saj smo izgubili velik del nacionalnega ozemlja (večji del Primorske je bil kasneje sicer vrnjen), enega imperialnega gospodarja (Dunaj) pa smo zamenjali z drugim (Beograd). Le da smo v drugem primeru prešli iz srednjeevropskega v balkanski civilizacijski prostor in se nenadoma znašli v istem političnem okviru z nacionalnimi jedri, ki so prej zelo dolgo časa prebivala pod turško nadoblastjo. O kulturnih in civilizacijskih razlikah med njimi ter Slovenci velja navesti misel Ivana Cankarja iz leta 1913: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Pa čeprav je bil Cankar kot socialdemokrat sicer naklonjen ideji o jugoslovanski državi, medtem ko je tedanja SLS zagovarjala trializem, ki mu je bil od Habsburžanov naklonjen zgolj prestolonaslednik Franc Ferdinand. Da, prav tisti Franc Ferdinand, ki je, žal, padel pod streli atentatorja v Sarajevu.

Združitev s Srbijo je tako prinesla bivanje v (sprva centralistično urejenem) jugoslovanskem okviru, skupno je to sobivanje trajalo 70 let. Že v začetku je prišlo do »trka civilizacij«, saj smo morali Slovenci sprejeti novo realnost – politični uvoz Balkana v slovenski vrednostni sistem. V sedmih desetletjih se je zamenjalo več generacij in polagoma je ta »Balkan« postal naš vsakdan, del naše podzavesti. Zdi se, da se tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem ob tovrstnem »trku civilizacij« ni najbolje znašla, so se pa zato toliko bolje znašli komunisti, ki jim je balkanski vrednostni sistem ustrezal. Nastanek nove (Titove) Jugoslavije je sicer uresničila Cankarjevo zamisel o Jugoslaviji kot zvezi federalnih enot (z manj centralizma), vendar je prinesla komunizem, ki je bil dejansko civilizacijski korak nazaj. Lahko se strinjamo s profesorjem Justinom Stanovnikom, ki pravi, da nas je komunizem po civilizacijski plati dejansko vrnil dolga tisočletja nazaj, saj so likvidatorji v Hudi jami pokazali značilnosti človeka iz kamene dobe. S posledicami civilizacijske regresije se srečujemo tudi dandanes: pod vplivom več desetletij trajajoče indoktrinacije preko šolstva in medijev mnogi Slovenci še vedno niso zmožni niti osnovnega sočutja do tistih, ki so v revolucionarnem klanju izgubili svojce. Antropološki princip, izpeljan iz marksistične ideologije, da dostojanstvo človeka kot osebe ne obstaja, ker je človek zgolj del neke velike mase in ga je torej nujno poteptati, če postane »gnil«, je obrodil bogate sadove.

Slovenska zgodovina zadnjih sto let je torej zaznamovana z dvema viroma civilizacijske regresije. Prvi je komunizem, drugi pa balkanska mentaliteta. Spominjam se, kako je pred davnimi leti dr. France Bučar razlagal o tipično »bizantinskem« odnosu Slovencev do pravnega reda. V našo podzavest se je namreč tovrstni »bizantinski« sindrom infiltriral prav preko dolgotrajnega bivanja v državnem okviru, kjer je Balkan prevladal nad srednjeevropsko identiteto. In če to povežemo z etičnim relativizmom, podedovanim iz časa razsvetljenstva, hitro postane jasno, zakaj pravna država ne deluje. Vseh medčloveških oz. družbenih odnosov namreč ni mogoče do potankosti urediti s (pozitivnim) pravom. A če v tem kontekstu prevlada miselnost, da je zmagovalec tisti, ki drugega »nadmudri«, potem je jasno, da spoštovanje pravil igre ne bo vrednota, pač pa je vrednota kvečjemu »znajdi se«. Iz tega izhaja tudi mišljenje, da so predpisi zato, da jih kršimo (morda se bo kdo spomnil, da je eden od mitoloških junakov Slovencev Martin Krpan, ki je bil – tihotapec). Ko takšna mentaliteta postane del družbene strukture, je jasno, da sistem postane okužen, okvarjen (ang. corrupted) in zaradi tega nedelujoč. Tudi okužen računalnik ne more dobro delovati. S tem pa se močno poveča tudi nezaupanje v državo in njene institucije. Kako naj namreč obrtnik, ki je kot podizvajalec ostal »nategnjen« s strani gradbenih tajkunov, zaupa v državo, kjer sodni postopki trajajo več let, vmes pa je ostal brez premoženja, brez službe in še brez – družine?

Morda se bo kdo ob tem spomnil na znano delo »Nesrečni dar svobode« (avtor je Józef Tischner) – že sam naslov kaže na zadrego številnih postkomunističnih držav, ki so se ob padcu sovjetskega imperija znašle v nekakšnem politično-vrednostnem vakuumu, ko državljani nenadoma niso več vedeli, kaj bi počeli s političnimi svoboščinami. Prispodoba za to je roka, s katere je pravkar odstranjen mavec, vendar je še negibljiva in lahko takšna ostane, če je ne razgibavamo. Poglejmo samo, kakšne težave imajo recimo nekatere države na Bližnjem Vzhodu, kjer so bili mnogi tirani nasilno odstranjeni (denimo Irak). Odstranitev despotov ni avtomatsko prinesla blaginje ter demokracije po zahodnem vzoru, pač pa prej anarhijo in nasilje. To seveda ne pomeni, da je z demokracijo samo po sebi kaj narobe, pač pa je težava v civilizacijski zrelosti za sistem, za katerega je Winston Churchill nekoč zapisal, da je sicer slab, vendar boljšega za zdaj še niso iznašli. Nezrelost in nepripravljenost na demokracijo pa rojeva nostalgijo po »egiptovskih loncih mesa«.

Ali za Slovenijo torej obstaja »zdravilo«, ki bi lahko nadomestilo primanjkljaj naše zrelosti za demokratični proces? Strinjamo se lahko s pisateljem Dragom Jančarjem, ki je pred kakšnim desetletjem in pol v zborniku »Sproščena Slovenija« (Nova revija št. 206) povedal, da naš problem ni kontinuiteta kot taka, pač pa napačna (!) kontinuiteta. Namreč, Slovenci imamo za seboj k sreči tudi pozitivno izkušnjo, to je namreč izkušnja slovenske pomladi, ko smo komunizmu in balkanizmu glasno izrekli »Dovolj je bilo.« Boj je potekal na dveh frontah: za demokracijo ter za samostojno državo. Slednjo smo lahko dosegli, čeprav nam mednarodne okoliščine niso bile naklonjene, a za seboj smo imeli plebiscit z zelo jasnim sporočilom ter trdno zavezanost vrednotam slovenske pomladi ter združene Evrope. In prav to je tista kontinuiteta, ki bi se jo morali oprijeti. Dandanes nam skušajo razni javnomnenjski voditelji dopovedati, da so politiki tako ali tako »vsi isti« in da je bila napaka, ker smo se leta 1990 odločili za samostojno državo. Takšna stališča, ki seveda pihajo na ranjene duše razočaranih Slovencev, seveda samo zamegljujejo situacijo, namesto da bi jo razčiščevalo. Za zdravljenje bolezni pa je najprej potrebno postaviti diagnozo in odpraviti vzroke in ne zgolj simptome. In navsezadnje velja izpostaviti tudi razliko med bistvom ter pritiklinami. S samim bistvom slovenske države ni nič narobe, pač pa s tem, kar jo »krasi«. Če se bomo aktivno (!) in ne le deklerativno vrnili k vrednotam, ki so pripeljale do nastanka demokratične slovenske države, se bo slovenska barka prej ali slej naravnala v pravo smer.

Foto: Nova revija

 

29 KOMENTARJI

  1. GOSPOD BUČAR , če bi mu bilo kaj do naše domovine , bi moral ponoviti izlet v BRUSEL // TAKO KOT JE TO STORIL LETA 1988. // IN ZAHODNIM BANKIRJEM DOPOVEDATI , DA NE DAJO VEČ POSOJIL , KER JE TO SAMO ŠE PODALJŠEVANJE AGONIJE KOMUNISTIČNEGA //POD DRUGAČNIM PLAŠČEM // , POKVARJENEGA , KRADLJIVEGA REŽIMA !

  2. Ta klečeplazniška idolatrija “Srednje Evrope”, ki jo redno izvajajo razni janševski in klerikalni pisuni, je naravnost ogabna. Kaj pa so bili naši slovenski predniki v črno-žaltavi monarhiji? Dunajski konjski hlapci! Niti kočijaži ne! Koliko svojega izvornega etničnega ozemlja pa smo izgubili na račun “neciviliziranega in nerazvitega” Balkana? Tako rekoč nič. Kaj pa na račun “visoko civilizirane in razvite” Srednje Evrope? 70 odstotkov! Kje se nam je potem bolje godilo? Za vsakega, ki nima IQ tam nekje pri absolutni ničli, je odgovor na dlani …

    • Slovenci smo bili vedno del Srednje Evrope navsezadnje so tam najše najpomembnejše manjšine, tja sega naš etnični prostor, hkrati pa imamo izseljence po vsej Zahodni Evropi in Zahodnem svetu.
      Za Balkanom pa jočete tisti, ki se nikoli niste sprijaznili z odvzemom privilegijev iz prejšnjega režima!
      Vedeti pa morate, da smo se eni pripravljeni boriti DO KONCA da zaščitimo narod in zehodnoevropsko prihodnost Slovenije pred balkanskimi fantazisti, ki bi nas radi pahnili nazaj v kameno dobo.

      • Če imate v mislih zahodnoevropsko prihodnost po vzoru Grčije, Španije, Portugalske, Irske …, potem lahko rečem samo: “Thanks, but no thanks!” Prepričan sem, da se z mano strinja vsaj 70 odstotkov slovenskih državljanov. Kdor pa hoče biti na vsak način v tako ljubi mu Evropi – pa četudi kot hlapec ali dekla – takemu (taki) pa rečem: “Vrata so odprta! Vso srečo ti želim!”

        • Gospod Benko, sam ne bom šel nikamor ven! In sam tudi ne bom HLAPEC slovenskim komunistom in jugonostalgikom ampak bom ostal tukaj in se BORIL!
          Ne vem, če imate z odstotki prav- mislim, da so volitve pokazale drugačna razmerja :=)
          Kdor pa od vas hoče zganjati Jugonostalgizem – izvolite: “Vrata Venezuele, Severne koreje in Kube so vam odprta!”

    • Komunajzerček Benko.

      Pred komunizmom smo bili na ravni Avstrije. Po zaslugi komunizma capljamo za njimi.

      In lahko si svoje blodnje zatakneš nekam, saj je jasno, kdo je bolj razvit in kdo bolje živi.

  3. Tovariši tu zgoraj ! Vsega je kriva negativna selekcija že med vojno do danes ! Hlapci in dekle so prevzele oblast !

    KOMUNISTI SO UNIČILI KRALJEVINO JUGOSLAVIJO , ki je že imela tržno gospodarstvo ,

    uničili so TITOVO JUGOSLAVIJO , šepajočo, od njih samih skorumpirano državo ,

    TA TRENUTEK , TA ČAS , pa nam uničujejo domovino!

    TO se godi po zaslugi kučanovega klana , oziroma sedaj imenovanega “FORUMA 21 ” ! AMEN !

  4. Da, Bizanc in komunizem, sta temeljna vzroka slovenske krize.
    TITO je rekel: "Snadži se druže"!
    Tudi v Slovenije ta praksa prevladuje.
    Omika za nazadovanje!

  5. Zelo aktualno branje za samospraševanje!
    Da, Bizanc in komunizem, sta temeljna vzroka slovenske krize.
    TITO je rekel: “Snadži se druže”!
    Tudi v Slovenije ta praksa prevladuje.
    Omika za nazadovanje!

  6. KOMUNISTI , vključno z GABROVO prenovo , so SLOVENCEM poleg materialne škode , POVZROČILI MENTALNO POHABLJENOST ! Veliko SLOVENCEV namreč ne zna več razlikovati laži od resnice , hkrati pa tudi defeknost povzročiteljev samih // stricev iz ozadja //, ki so izgubili kompas , kaj je za naš narod sploh dobro , koristno !
    PRIBERITE SI POGOVOR S PASTORJEM EVANGELIJSKE CERKVE V ” REPORTEJU ” ! ” Dan reformacije je zame dan žalovanja ” je izjavil gospod IZET VELADŽIĆ !
    S tem člankom v zvezi naj zapišem samo eno od mojih opazk ! POZNAL SEM mnoge srbske oficirje , ki so bili hudi komunisti , ampak po pravoslavju niso nikoli pljuvali , kot so to bili zmožni naši partijci ali novinarji po naši katoliški cerkvi !

  7. Ne morete kriviti “balkansko mentaliteto”, kajti potem krivite sam narod. Potem vam narod ni dober. In ste isti kot komunisti, ki jim tudi ni bil. Ne morete kriviti okolje, balkan kot tak, ker okolja ne morete spremeniti. Vedno bomo tu. Slovenec se vedno znova postavi kot vzvišeni vesoljec s pogledom navzdol na bednega soseda, svojo ženo in svoje otroke. In obstane v svoji bedni morbidnosti.

    Ne, meni je komunizem kriv. V kraljevini Jugoslaviji smo imeli svoj “S”! In če bi hoteli bi lahko kaj naredili s tem. Ne naši so rušili vse, do danes, ko je od naše državnosti edino stoji to da smo narisani na zemljevidu.

  8. Vsem tistim pljuvalcem, ki so ponosni del Balkana, bi morda ponudil še primerjavo, ki je v članku nisem omenil. Pred drugo svetovno vojno je bil povprečen dohodek Slovenca nekje na ravni 80 odstotkov dohodkov povprečnega Avstrijca. Leta 1991 pa je Avstrijec zaslužil trikrat več, razkorak se je povečal in to zelo. V času nekje po letu 2005 smo se uspeli nekoliko približati, sedaj pa smo spet zlezli dol in smo nekje na nivoju 50 odstotkov avstrijske plače. To pove veliko. Pa vem, da gospodarstvo in višina plače ni vse. Je pa to pokazatelj, da se zelo motijo tisti, ki nam kot rešitev za nastale težave ponujajo še več socializma. In ko smo že pri zgodovini: Habsburžanom je očitno manjkalo posluha in taktnosti, ko so se soočili s predlogom trializma. To drži. Ne pristajam pa na tezo, da pred vstopom v "Jugo" nismo bili nič. So se pa Habsburžani kasneje želeli odkupiti tako, da nas je Otto von H. kot voditelj panevropskega gibanja leta 1991 odločno podprl pri osamosvajanju.

  9. No, je pa tudi res, da bi se nas, glede na več stoletno "izkoriščanje" lahko spomnili na kakšnem spomeniku, tako pa danes po Dunaju zaman iščeš kakšno omembo, kot kaže je nismo vredni, pa verjamem, da je tudi veliko slovenskih žuljev zaslužnih za vse njihove palače in bogastvo.
    Podpora Habsburžana pri razbijanju Jugoslavije pa je povsem logična (pomisli če bi nas podprl kot narod tudi pri odcepitvi od monarhije, pa boš razumel njegovo dobronamernost) in glede na to, kako se trenutno stvari odvijajo, nas bodo s svojim toliko višjim standardom kmalu prevzeli (pokupili), celo sakralne objekte, ki naj bi po dolgoposlušanih pravljicah bili od nas vseh, bodo kar na lepem avstrijski (Mb škofija)…
    In ja, pred vstopom v "Jugo" nismo bili nič v očeh tujcev, enako nismo bili nič v bivših "Jugah" (izvzemši tisti mesec trajanja Države SHS), omembe vredni smo postali šele z osamosvojitvijo, in če bi bili normalen državotvoren narod bi to osamosvojitev postavili na prvo mesto in varovali z vsemi sredstvi…, tako pa smo žal tisto, kar je Ivan Cankar na koncu spoznal, hlapci, katere lahko vsakdo, ki ima interes, med seboj spre in dobimo situacijo kot jo imamo danes, ko se med seboj dajemo za oslovo senco, medtem nam bodo pa osla tujci odpeljali…

    • Gospod Keršič, najnižji in najbolj zavrženi hlapci si pač ne zaslužijo omembe ali celo, bognedaj, spomenika. Za njih so konjske štale, gnoj, plesniv kruh in prezir! Žalostno in skrb vzbujajoče je, da imamo med nami še vedno mazohistične pokveke ki v teh temačnih časih vidijo “zlato dobo” slovenstva …

    • In ravno tvoji ljubi komunajzerji najbolj blatijo osamosvojitev in osamosvojitelje.

      Ker hočejo, da smo hlapci – njim.

  10. Tretji vzrok krize Slovenije. Zopet berem zame nepojmljivo in škodljivo ter nesprejemljivo izjavo nekdanjega rektorja univerze, gospodarskega ministra v Peterletovi vladi, profesorja pedagoga, ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, ki je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Veliko se nas spomni tudi njegove javne izjave, »certifikati so le papirji«, skoraj brez vrednosti, pa so mnogi premeteni menedžerji lahko s temi brezvrednimi papirji potem zelo obogateli in podjetja prevzeli. Odmevne izjave z usodnimi posledicami za moralo, pravo in državo in demokracijo. Nastala je država dvojnih meril, za protežirane in privilegirane bogate elite in za večinoma zavedene in oškodovane državljane. Spomnim se še zelo aktualnega članka »Bolj se bomo izogibali delnicam, več podjetij bomo morali prodati tujcem«. Poročila o prodajah so skoraj vsak dan.
    ( … Opomba admin.: zaradi kopiranja in prevelike dolžine izbrisano … )

  11. Končno se reče bobu bob!

    Čestitke avtorju za odličen zgodovinski prikaz in temeljne vzroke današnje krize.

    Tu se skriva slovenska vizija!

    Ali se oprijeti svojih svetlih zgodovinskih srednjeevropskih karantanskih temeljev ali pa se pogrezniti in izginiti v balkanščino.

  12. Umeščanje Slovenije na lasten vrednostni sistem, ki ima odlično karantansko kulturno dediščinsko podlago, ni v škodo Balkana, ampak v njegovo korist, da ima ob sebi pozitiven vrednostni sistem, ki se širi na sosede.

  13. Naj se odpravi duhovna mlačnost pri pospešeni izgradnji takšnega pozitivnega slovenskega vrednostnega sistema!

    Prednjačijo naj zlasti politiki, šolniki, mediji in vsi, ki delajo z ljudmi!

  14. Presrečni smo lahko, da imamo Slovenci tako pozitiven in čvrst kulturnodediščinski temelj na katerem lahko z lahkoto gradimo svojo vzorno duhovno in materialno zgradbo.

  15. Trenutek resnice-sramota?
    Ne strinjam se z priloženim sporočilom videa sramota Slovenije!?
    Narod se je osamosvojil in se ni prevaral, ni pa demokratično počistil odslužene voditelje, strokovnjake in politike, odslužene očete naroda!
    Oprani možgani? Neznanje in napuh sta glavni problem!
    Nikakor pa niso samo osamosvojitelji prvi in edini problem, da Slovenija ni postala Švica in svetilnik Evrope, kot je napovedal tudi predsednik republike Borut Pahor.
    Kar je bila zmota, vzrok pa veliko neznanje, Peterleta in Pahorja! Dediščina edinstvene totalitarne države!
    Partijski model partijski model volitev brez pozitivne selekcije in brez odgovornosti za rezultate, tako v politiki in družbi, je ohranil očete in botre nacionalnega interesa in poslovnega modela, ki ga Evropa noče. Glavni slovenski problem je nedokončana privatizacija, iz katere se je nato razvil netransparenten in nezdrav gospodarski sistem, ki je pripeljal v bankrot. Gre preprosto za to, da se je politični razred pred dvema desetletjema odločil, da pri nas ne bomo izvedli prave privatizacije, pač pa bomo izvedli nekakšno polovično transformacijo lastništva v gospodarskih subjektih. Vse do danes. Brez novega volilnega sistema, ko bodo poslanci odvisni od glasu volivca in odgovorni volivcem, ne pa samo odvisni in odgovorni samo stranki, bomo samo še nazadovali, moralno in seveda v blagostanju.
    Kdaj bodo to državljani dojeli in politiki reagirali?
    Mogoče tedaj, ko bomo jedli travo?
    http://www.mojvideo.com/video-sramota-slovenije-20-13-okt-25/42dcfa16ed562b49a2df

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite