Dva argumenta za bolj transatlantsko slovensko zunanjo politiko

4
535
Dr. Božo Cerar in Roman Kirn
Dr. Božo Cerar in Roman Kirn

Dva pred kratkim upokojena slovenska diplomata, dr. Božo Cerar in Roman Kirn,  v svojih spominih podajata zelo podobno sliko slovenske zunanje politike in diplomacije. Oba sta (bila) poklicna diplomata, ki sta na svojem področju dosegla karierni vrhunec s službovanjem v Washingtonu oz. New Yorku.

Dr. Cerar se je s svojimi nastopi v tisku nekoliko bolj približal desnemu polu. Kirn, ki sedaj precej presenetljivo nastopa pri Listi Marjana Šarca, pa je očitno bližje levemu polu. Oba sta kariero začela v jugoslovanski diplomaciji in sta vsaj tedaj morala oba izkazovati določeno mero lojalnosti jugoslovanskemu režimu. Kar priznava tudi Kirn, četudi pravi, da je šlo zgolj za formalno članstvo v ZK, nič več in nič manj.

Ne bom se spuščal v podrobnosti obsežnih spominov in zapiskov obeh avtorjev, ki v svojih delih kronološko obdelata vrsto tem mednarodnih odnosov. Velja tudi opozoriti na zanimiv prispevek Romana Kirna, ki slovensko zunanjo politiko razdeli na pet razvojnih faz: obdobje nekonvencionalne zunanje politike 1989-1991; kritično fazo 1991-1992; fazo dozorevanja in hkrati najbogatejšo fazo 1992-2004; vrhunec slovenske zunanje politike v letih 2005-2008 ter na zadnjo ne dovolj ambiciozno fazo ali celo fazo zatona slovenske zunanje politike po letu 2008.

Glede na njegov svetovno-nazorski profil je zanimivo, da je Kirn glede slovenske zunanje politike po letu 2008 še veliko bolj kritičen kot Cerar. Piše o pomanjkljivi državotvorni zavesti, neodločenosti, podvrženosti zunanjim sugestijam in pritiskom. Pravi, da slovensko zunanjo politiko vodi »nekakšen romanticizem«, idealizem, povezan z naivnostjo. Opozarja na osiromašeni zunanjepolitični proračun in s tem povezano redukcijo izvajanja zunanje politike na gospodarsko diplomacijo in konzularne storitve.  Obžaluje, da se Slovenija v preteklosti ni tesneje povezala z Višegrajskimi državami in opozarja, da v odnosih s Hrvaško ustvarjamo »iluzijo dobrih odnosov«.

Za vlade po letu 2012 pravi, da »so se odrekle vsakršni ambiciji poudariti državotvornost zunanjepolitičnega resorja, zadnja vlada pa je v svojem koalicijskem usklajevanju celo menila, da zunanja politika ne bo njena prioriteta«.

Kirn – kot rečeno, je bliže levici kot desnici – svari glede dvomov in omahovanja glede naše transatlantske usmeritve, četudi je kritičen do pridružitve Slovenije Vilenski izjavi. Sredi mandata v Washingtonu, ko obupuje nad nezainteresiranostjo slovenske zunanje politike za ZDA (ministra Erjavca ni bilo v Washingtonu sedem let!) piše:

»Slovenci smo na eni strani fascinirani z vsem, kar prihaja z druge strani Atlantika. Naj  bo to moda, glasba ali potrošne dobrine, tehnološke inovacije in podobno. Z druge strani pa smo izredno kritični do vsakršne ameriške zunanje politike, ne samo do njenih konkretnih zunanjepolitičnih potez. Nagnjeni smo k temu, da ZDA kritiziramo ob vsakem času in ob vsaki priložnosti… Če je desnemu polu slovenske politike moč pripisati nekritično podporo ameriški politiki, potem je levemu polu moč pripisati vnaprejšnjo kritičnost ali vsaj zadržanost, ko gre za odnose Slovenije  z ZDA.«

Podobno kritičen je Kirnov naslednik v Washingtonu Cerar:»Od leta 2010 pride na eno srečanje z ameriškimi približno osem srečanj z ruskimi političnimi predstavniki,« je izračunal. V času ruske zasedbe Krima ob nastopu ruskih gardistov na kongresnem trgu razmišlja:

»Prijateljstvo med slovenskim in ruskim narodom je seveda treba negovati. Ampak pietetna proslava je eno, nekaj povsem drugega pa je paradiranje ruske vojske v središču Ljubljane nekaj tednov po flagrantni kršitvi mednarodnega prava … Ob pogledu na ruske gardiste sem se ponovno vprašal, ali bodo kdaj na Prešernovem trgu nastopili  zavezniški vojaki držav članic Nata. Pred meseci sem dal tovrstni predlog, ki pa je ostal brez odgovora. Vojake ameriške vojske, ki nam je pomagala ob zimskem žledu, bi na Prešernovem trgu najbrž pričakale demonstracije, ruskim so ploskali.«

In na drugem mestu: »Sprašujem se, kaj del naše javnosti vidi v državi, ki je po pričakovani življenjski dobi svojih prebivalcev v času Putina na približno stotem mestu. Kjer Putinovi politični nasprotniki končujejo v zaporu ali celo pod rušo. Kjer ruski režim podpira in financira skrajno desne stranke po Evropi, ki skušajo zrušiti EU …«

K temu bi lahko dodali še pomislek ob zadnjem diplomatskem incidentu, v katerem je ruski veleposlanik javno razglasil svojo podporo Desusu. Kako bi se odzval minister Erjavec, če bi ameriški veleposlanik izrekel javno podporo SDS ali NSI?

Cerar razmišlja tudi ob drugih vidikih naše zunanje politike. Ob njeni verbalni podpori človekovim pravicam in podpori mednarodnemu kazenskemu pravosodju se sprašuje o nedoslednosti Slovenije.

»Mislim na množične poboje, na vojne zločine in zločine zoper človečnost na našem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Koliko naših državljanov je odgovarjalo zanje? Naša verodostojnost zagovarjanja človekovih pravic v svetu trpi ob dejstvu, da tudi danes zanje doma ne poskrbimo najbolje. Spomniti velja na položaj tujih (in domačih) delavcev pri nas. In na dejstvo, da je Slovenija v samem vrhu držav z največ odprtimi tožbami pred Evropskim sodiščem za človekove pravice glede na število prebivalstva in da jih tudi veliko izgublja.«

Pozdravi tudi napis na ograji ameriškega veleposlaništva v Ljubljani o naši državljanski vojni in spravi.

Oba diplomata pišeta še o vrsti drugih aktualnih zunanjepolitičnih tem, tudi seveda o politiki do Hrvaške. Pišeta tudi o tem, zakaj smo glede reševanja meje pristali tam, kjer smo.  Tudi tu ne manjka kritičnih tonov. Po dolgem času smo z obema knjigama dobili besedili, ki na verodostojen in strokoven način razmišljata o slovenski zunanji politiki. To nista knjigi za tiste, ki iščejo trače o slovenskih diplomatih. Tu ni nič o megalomanskih nakupih, o mizah, ki se domnevno šibijo pod težo kaviarja in šampanjca.

Prav nasprotno: Cerar se nemalokrat na sprejemih na našem veleposlaništvu v Washingtonu znajde v vlogi natakarja. Pač pa knjigi kažeta relevantno zakulisje oblikovanja in izvajanja slovenske zunanje politike, s poudarkom na obdobje ministrovanja Karla Erjavca. Sklep obeh avtorjev je glede tega diplomatsko vljuden, a vseeno dovolj jasen. Slovenski odzivi na afero Skripal pa kritične poglede obeh avtorjev – zlasti tiste glede naše ameriške in atlantske politike – le potrjujejo. Priporočam v branje!

4 KOMENTARJI

  1. Zunanja politika vsake države sodi med ene prioritet vsake države. Naši pa trdijo, da ne. Oprostite, ampak vam fali PAMET!!!!

  2. Pustili so temu populisticnemu klovnu da po ne vem kaksnih motivih samovoljno pelje proputinovsko zunanjo politiko. Pozvizgajoc na zahodne vrednote, upostevanje mednarodnega prava in zaveznistva, ki jim Slovenija pripada. Mozno da je Erjavec placanec Kremlja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite