S pojmom rezilientnosti ali elastičnosti oz. odpornosti se v fiziki označuje sposobnost nekega telesa, ki se je deformiralo pod vplivom delovanja neke sile, da se vrne v svoje prvotno stanje in zavzame svojo prvotno obliko. Če na primer zvijemo list papirja v valj, se bo list vrnil v prvotno stanje nepoškodovan. Če pa list papirja zmečkamo v kepo, bomo s tem prekoračili njegovo relastičnost ali odpornost in se list ne bo mogel več povrniti v svojo prejšnjo obliko.
Na podoben način lahko opazujemo elastičnost posameznika, ki je izpostavljen neki zelo negativni situaciji, travmi ali zaporedju stresov, in pri tem ocenjujemo, kolikšna je njegova sposobnost, da se vrne v normalno stanje po vseh teh neurjih.
Danes vemo, da razmerje med določenim dogodkom in načinom, kako se oseba nanj odzove, nikakor ni vzročno posledično. Ljudje se ne odzovejo na dogodke kot take, ampak ustvarijo svoj doživljaj dogodka tako, da mu pripisujejo določen pomen in določeno vrednost. Individualne razlike v doživljanju istega dogodka nastajajo ravno zaradi tega, ker se dogodku pripisujejo različni pomeni in vrednosti.
Za preveč občutljive ljudi je značilno, da negativnim dogodkom pripisujejo zelo velik pomen, saj jih doživljajo kot katastrofe, kar jih nagiba k čustvenim motnjam. Nič ne pomaga niti podcenjevanje negativnosti dogodkov, to je trdota in neobčutljivost. Med preobčutljivostjo in neobčutljivostjo se nahaja občutljivost.
Optimalna duševna odpornost ni trda neobčutljivost, temveč elastična občutljivost. Neprijetno čustveno stanje, ki je reakcija na pravilno oceno negativnega dogodka, lahko traja daljši ali krajši čas, po katerem sledi obdobje prilagajanja, v katerem se oseba vrača v normalni način delovanja. Po tem, ko je bila oseba nek čas »zavita«, se sedaj počasi » odvija« in vzpostavlja ponovno notranje ravnotežje.
Ko oseba doživi neko travmatično izkušnjo, ni situacija tista, ki sama po sebi pušča slabe posledice, temveč so to napačni zaključki o sebi, drugih in svetu, ki jih oseba izkrivljeno potegne iz dane situacije. Osebe z visoko stopnjo rezilientnosti (elastičnosti) se vedno naučijo nekaj pomembnega in pravilnega v vsakem še tako negativnem položaju.
Odpornost je zelo pomembna, kadar gre za otroke, ker so oni v procesu oblikovanja osebnosti. Male otroke večinoma lahko zaščitimo pred negativnimi vidiki realnosti, a to ni več mogoče z večjimi otroki. Njim moramo pomagati pravilno pripisovati pomen, smisel in vrednost njihovim negativnim doživetjem. Po takšnem dogodku moramo s pomočjo razgovora z njimi preprečiti, da potegnejo iz dogodka napačne zaključke o sebi, drugih in svetu, ki jih bodo kasneje omejevali in ovirali.
Najnižjo stopnjo duševne odpornosti na negativne dogodke imajo tisti odrasli, ki so bili kot otroci od svojih staršev stalno prezaščiteni. Ti otroci so stalno dobivali od svojih staršev sporočila, da so nemočni, nesposobni in da je svet zelo nevarna džungla. Visoko stopnjo odpornosti imajo tisti otroci, ki so od staršev dobivali spodbude, da mislijo s svojo glavo in da so ob problemih čim bolj samostojni in iznajdljivi.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
