Duše in dušice

Advent je poseben čas za vse, kar bi v življenju radi počeli “lepše, bolj vneto, strastneje”. Morda nam tudi Dušice pripomorejo, da sence preteklosti prežene luč novega.

“V režimskih socialističnih časih so se naše duše izgubile in počakati moramo, da se spet vrnejo k nam,” pravi češki duhovnik Tomáš Halík. A kako se bo to zgodilo, ko se zdi, da se bomo po več kot četrtstoletnem čakanju vsak čas zadušili v malodušju? Halíkov poudarek najbrž ni toliko na “moramo počakati”, kot na “naše duše”.

Naše duše so tiste, ki nam dajejo človeškost in so vrelec vsega, kar smo. Iz polnih duš prihaja spoštljivost in odgovornost do sebe in drugih. Bogate duše so občutljive in dojemljive za lepo, dobro in resnično, zmožne čudenja in občudovanja, obdarjene s čutom za skrivnostno in sveto. Duše so povezane z vsem, kar je pristno in globoko in take zagotavljajo življenju vrednost.

Dušam ustreza bližina, skupnost, navezanost. Pri tem ne gre za površinsko toleranco, marveč za globoke srčne vezi tako z ljudmi okrog sebe kot tudi s predniki. Z gledišča duš so mrtvi prav tako del skupnosti kot živi. Življenje se bogato uresniči, ko smo povezani z naravo in družbo in vtkani v kulturo družine, naroda, vesolja.

Duše se hranijo s slehernim izkustvom, tudi z bolečim. Potrebujejo čas za tuhtanje, ganjenost, dojemanje. Težke stvari je potrebno obdržati v spominu in počakati, da dozorijo ter razodenejo svoj pomen. Tako postajajo hude preizkušnje vir preobrazbe in modrosti.

Blagemu spominjanju in opogumljanju naših duš je namenjena vizualizacija z naslovom Dušice. Mrtvi menih, pogorje v Zgornji Savinjski dolini v obliki ležečega človeka, je navdihnil našega slikarja pri ponazoritvi slovenske duhovne pokrajine, vsevprek posejane z mrtvimi ljudmi iz druge svetovne vojne in časa po njej pri nas. Imena nepokopanih, zamolčanih, oklevetanih, žrtvovanih, zlorabljenih, pozabljenih so tu, drsijo v nebo, med zvezde. Tiho trkajo na vrata našega zavedanja.

“Hvala za Dušice. So mi postale dragocen ohranjevalnik zaslona in ohranjevalnik ljubezni in spomina”, se je oglasil varuh spomina prof. dr. M. M. in pripomogel, da se lahko Dušice vsem, ki želijo, nekajkrat na dan prikažejo na ekranu. Da si vzamemo čas zanje, dopustimo, da nam sežejo v globino in začutimo pristno vez z njimi. Tukaj najdete navodila za nastavitev ohranjevalnika zaslona, povrh pa še vodilo, ki ga je po umoru predsednika J. F. Kennedyja zastavil Leonard Bernstein: “Mi bomo na nasilje odgovorili tako, da bomo muzicirali lepše, bolj vneto in strastneje kot kdajkoli prej.”

Advent je poseben čas za vse, kar bi v življenju radi počeli “lepše, bolj vneto, strastneje”. Morda nam tudi Dušice pripomorejo, da sence preteklosti prežene luč novega.