Duhovniška ekonomija in klic k prenovi

18

oznanjevalecKo zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma.

Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 Kr 23,1-20). Reforma se je dogajala med leti 621 in 609 pred Kristusom; zaključila se je dvaindvajset let pred usodnim vdorom Babiloncev in nastopom babilonskega izgnanstva.

Judovski kralj Jošija je „cerkveno“ reformo zastavil širokopotezno, pogumno in z veliko osebne angažiranosti. Jedro reforme je bilo izrazito versko – obnovitev zaveze z enim in edinim Bogom: „…da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo“ (2 Kr 23,3). Reforma je imela svoj „razdiralni“ in svoj „vzpostavitveni“ del. Razdreti je bilo potrebno mnoge templje, ki so bili posejani po deželi. To so bili templji, v katerih se je malikovalo poganska božanstva ali pa mešalo češčenje Jahveja s pogansko religioznostjo. Vzpostaviti oz. poudariti je bilo potrebno osrednje češčenje v jeruzalemskem templju. S centralizacijo kulta bi se dosegel nadzor nad pravovernostjo, posledično pa bi se ojačala tudi nacionalna in politična enotnost. Od tod zapoved, da mora vsak vernik trikrat na leto romati v Jeruzalem.

Kje se je zalomilo? Pri „župnikih“ iz province. Jošija je del teh duhovnikov pregnal, del pa preselil v Jeruzalem. V obeh primerih so ostali brez dela (v Jeruzalemu je namreč bilo že od prej dovolj duhovnikov). Duhovniki so tako bili skupaj s svojimi družinami prestavljeni iz ekonomsko dobrostoječega sloja med siromake. Že skoraj sto pred temi dogodki je nek drug reformator, kralj Ezekija, uvidel, da je duhovnikom treba dati delež, „da bi se mogli trdno držati Gospodove postave“ (prim. 2 Kro 31,1-10). Zdi se, da je Jošija vlogo duhovniške ekonomije podcenjeval. Razlogov za neuspeh reforme je bilo več, a po Mestersu je bil ta osrednji. Verska reforma, ki pahne na rob preživetja verske uslužbence in njihove družine, enostavno ne more uspeti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo spet „vse tako, kot je vedno bilo“. Ta trenutek nastopi po Jošijevi zgodnji smrti. Prvine Jošijeve reforme se uveljavijo šele sto let kasneje po vrnitvi iz babilonskega suženjstva.

Slovenska duhovniška ekonomija med tabujem in pravljico

Uradni strateški dokumenti slovenske Cerkve izrecno ne razčlenjujejo vprašanja duhovniške ekonomije. Plenarni zbor (PZ, sinoda) namiguje na obstoj revščine in socialnih razlik med duhovniki ter poziva k solidarnosti (PZ 55 in 402). V poglavju o gmotnih temeljih za delovanje Cerkve (PZ 471-408) duhovniki sploh niso omenjeni. Podobno je pri zadnjem strateškem dokumentu Pridite in poglejte (PIP). Duhovniki so pohvaljeni za svojo skromnost in požrtvovalnost (PIP 28), izraža se skrb zaradi socialnih razlik med duhovniki in zaradi premajhne medduhovniške solidarnosti (PIP 35 in 91), opozarja se na pretirano osredotočenost duhovnikov na materialna sredstva za obnove zgradb (PIP 39). In to je vse. Nikjer ne najdemo opisa realne duhovniške ekonomije oz. pastoralnih tveganj, omejitev in priložnosti, ki jih ta ekonomija vsebuje.

To seveda ne pomeni, da se te teme v naši Cerkvi ne lotevamo. Je redno debatirana, vendar v manj vidnih gremijih: škofov zbor svetovalcev, duhovniški svet, posebne komisije,… Že iz tega je moč sklepati, da duhovniško ekonomijo razumemo kot delikatno in precej interno cerkveno zadevo, ki ni za v javnost. Drugače je potem v javnosti. Mit o bogati Cerkvi in župnikih polnih denarja je obče sprejet in če med sto duhovniki mediji „ujamejo“ enega z mercedesom, je mit še enkrat „neizpodbitno“ potrjen. Ko se škofija Koper zaradi vse večje ekonomske stiske škofijskega sistema odloči pozvati vernike, naj prispevajo več, kakšen medij skoči skorajda histerično v zrak, češ „ali še nimajo dovolj“.

Zakaj je duhovniška ekonomija znotraj cerkvenih krogov tiha tema, skoraj tabu, zunaj njih pa za šanki skrbno tehtana, pri kafetkanju gospodinj strastno klepetana ter sploh tema, ki tudi pri novinarjih žgečka domišljijo do mej pravljičarstva? Zato ker ni pregledna. Ljudje ne vedo, „koliko in kako župnik zasluži“. Niti mnogi farani, ki so vsako nedeljo pri maši, ne vedo razločevati med župnijsko in duhovniško ekonomijo; med darovanim evrom, ki gre za župnika, in onim, ki ostane v skupni lasti faranov. Seveda, duhovniška ekonomija je za razliko župnijske osebna in zasebna. Duhovnik ni dolžan kazati notranjosti svoje denarnice vsakemu faranu, ki so to poželi. Ta zasebnost pa ne bi smela biti ovira, da ljudje ne bi poznali, kako sistem duhovniške ekonomije deluje in približno kakšno je stanje pri domačem duhovniku. Tako PZ (člena 55 in 473) kot PIP (člen 39) poudarjata vrlino preglednosti in njene pozitivne pastoralne učinke.

Duhovnika kot mašnika radi „plačamo“, kot oznanjevalca pa že manj ali nič

Iz uvodne Jošijeve zgodbe prihaja opozorilo: Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe! Mislim, da se tega priporočila zavedno ali nezavedno v naši Cerkvi precej držimo. Bo tu tičal eden izmed razlogov, zakaj se tako počasi lotevamo pastoralne prenove? V slovenski Cerkvi se namreč že od sredine 90-ih odločamo za novo evangelizacijo, za nove metode, za drugačen model župnije itd., na koncu pa po pastoralnih službah vedno znova ugotavljamo, kako „se pri župnikih praktično nič ne premakne“. A bolj prav bi bilo reči, da si tudi pastoralni štabi ne upajo odpreti nekaterih rahlo tabuiziranih tem.

Dva primera: mladinska pastorala in majhne skupine. Delo z mladimi je po metodi in nujnosti tipično novoevangelizacijsko. Ampak duhovnik, ki se bo danes veliko posvečal mladini, bo v to dejavnost prej ali slej začel dajati svoje prihranke. Če bo zaradi mladih preveč odsoten iz župnije, pa lahko ogrozi svojo prihodkovno stran. Tudi delo v majhnih skupinah (molitvenih, zakonskih, pogovornih,…) je značilno za novo evangelizacijo. Vendar povprečen duhovnik od tega dela ne more živeti, četudi bi vsak večer vodil eno tako skupino. Najprej se bo moral izčrpati v tradicionalnih pastoralnih dejavnostih, ki so „plačane“ (maše za rajne, pogrebi in blagoslovi), da bo potem lahko mirno delal še novoevangelizacijske dejavnosti – če mu še bo ostalo kaj moči, seveda.

Ne razumimo napak! Slovenski duhovniki niso „nori na denar“ in niso proti novi evangelizaciji, le ekonomsko so bistveno in precej bolj kot duhovniki na Zahodu vezani na tradicionalni župnijski pastoralni model. To je model, ki pretežno „plačuje“ duhovnika kot mašnika, kot voditelja takšnih ali drugačnih, veselih in žalostnih obredov. Kot oznanjevalca (razen v primeru gostujočega pridigarja) pa ga „plačuje“ manj ali nič. Da oznanjevanje nima posebne „finančne teže“, vidimo tudi v primeru laičnih katehistov, katerim farani marsikje odrekajo pravico do nagrade iz župnijske blagajne.

Nova evangelizacija vnaša prvinski (katehumenski) vrstni red: najprej oznanilo, nato obredno slavje; najprej poslušanje Besede in spreobrnjenje, nato krst in evharistija. Temu vrstnemu redu se bo moral prilagoditi tudi prihodnji model duhovniške ekonomije. To je nenazadnje model prvih kristjanov, kar lahko razberemo tako iz zgodnjega Pavla (prim. Flp 4,15) kot iz kasneje napisanih evangelijev (prim. Mt 10,10). Prvi kristjani niso čakali, da je kak apostol najprej blagoslovil nove oljenke ali obnovljene stopnice v gornjo izbo, kjer so se zbirali, temveč so popotnemu oznanjevalcu „plačali“ za „uslugo“ evangelizacije. Če pa niso – nič zato! A tukaj se že začenja druga plat duhovniške ekonomije…

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter aktivno sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 

18 KOMENTARJI

  1. Vprašanje je kdaj se je končala stara evangelizacija. Res čudno, da je lahko tista stara Cerkev, mračana in brezvezna, ki po patrovih besedah ni pustila Svetega Duha prosto dihati, izkazovala veliko večjo vitalnost na vseh področjih….Potrebno je razumeti, da se je ravno zaradi “nove evangelizacije” zgodil “hiti odpad”(bl.JPII docet) od Cerkve in bi ga nekateri sedaj najraje reševali z enako pogubno “novo evangelizacijo”.
    Če bi razumeli statistiko bi hitro spoznali, da je število duhovnih poklicov padalo premosorazmerno z širjenjem vaše ideologije.

    Eden redkih je to tudi, ki lahko napiše članek o novi evangelizaciji brez da bi se dotaknil zakramenta svete spovedi, ki je temelj nove evangelizacije.

    Članek razumem kot poskus pisca, da bi začel še casnik.si za njegove “novoevangelizacijske” članke plačevati honorar. 🙂 🙂 🙂

  2. Napaka, p. Cestnik! Liturgija je začetek in konec, izvir in izliv! Brez nje oznanjevanje izzveni v prazno, ker nima življenjskega soka, ki je temelj odnosa z Bogom. Ne gre pri liturgiji za slovesno okrasje, ampak za prioriteto, dejanje Boga. Velja tudi obratno: če oznanjevanje ne vodi do evharistije in dobrih del, je to le “motivacijsko govorništvo”.
    Govoriti, da je oznanjevanje pred liturgijo, je tako kot govoriti, da so zapovedi pred milostjo. Prva je milost, zapovedi pa so zaradi milosti.

    P. Cestnik, še nekaj: razglejte se po Cerkvi (in ker vam vez s tujino ne manjka, vamo bo še toliko lažje) in iskreno poglejte, kateri krogi najbolj cvetijo. Videli boste, da tisti, ki se osredotočajo na Cerkev vseh časov in ne na pokoncilske populistične redukcije. Tridentinska maša, Summorum Pontificum… Upam, da že slutite.

    • Žal bo vse to naletelo na gluha ušesa. Ubijanje liturgije s kitarami in klavirji, spodbujanje skupin, ki posnemajo binkoštne kulte, poskusi kalvinizacije in opustitve tradicionalnega katoliškega nauka s strani katoliških laikov in s podporo nekaterih delov Cerkve – to je realnost naše države.

      • Me prav zanima kaj porečejo naši gospodje na primer o glasbi:
        1. Ritmična duhovna glasba
        2. Gospel

        Prav zanima me, kaj pravijo o gospelu, o črnski duhovni glasbi. In kaj je z našo slovensko izvorno “ritmično duhovno glasbo”. Lahko da jaz nimam posluha in ne razumem, toda ritmična duhovna glasba je nekaj povsem brez veze.

      • Kitara, klavir, saxofon lahko poživijo liturgijo, lahko pa tudi ne. Odvisno od kulture. INKULTIRACIJA.

        Če ste vcerkvenjeni od pamtiveka, gospod Mongo potem sta vaša kultura orgle in psalmi. Če ste moj rang, potem je najina kultura kitara, saxofon.

        Bog je svet ustvaril kot prečudovit travnik poln najrazličnejših cvetic in kot monokultura mangojev. Čeprav je mango po nekaterih okusih št. 1 med eksotičnimi sadeži.

  3. Vidim, da se nekaterim toži po formi in kvantiteti. Sem že mislil, da smo premagali zatohlost prejšnjih stoletij.

    Če pa se že gremo nategovanje, kateri jezik je najprimernejši za liturgijo, potem pa je to gotovo in edino aramejščina. Prva in ustanovna Jezusova daritev je pač potekala v tem jeziku.

  4. G. Cestnik, prav je, da ste opozorili, da med nami živijo ljudje, ki so odvisni od naših darov. Jezus v evangeliju pravi, da je delavec vreden svojega plačila.

    Mi laiki bi se morali zamisliti, kateremu delavcu namenimo največ dohodkov. Brez težav namenimo nekaj evrčkov za frizuro, obleko, avto, hišo, vrt, počitnice itd, kakršne so pač posameznikove prioritete. Na nekoga, ki živi od naših darov in pomaga širiti veselo novico o naši Odrešenosti pa radi pozabimo.

  5. Jaz tudi mislim da drobite evangelizacijo v koščke. Vse te zakonske skupine, (lepo vas prosim, nekdo s celibatom bo učil moža kaj naj dela z ženo), pa mladinska pastorala, in kaj vem kaj. Seveda je vse to mahanje po zraku. Liturgija in po liturgiji življenje. To je vse kar lahko župnik da. In to je veliko.

    • He, he, veliko resnice v tem. No, mogoče tudi župnik potrebuje zakonske skupine in mladino. Če je učljiv in ga spremlja milost, je malce komunikacije le dobro imeti, a ne? Da potem čim bolj strjeno in kratko pridiga, ;).

    • Gospod Zdravko,
      ste že kdaj pomislili, da bi onkologu prepovedali zdravljenje raka, ker ga sam nima? Ne!? Zakaj ne?

      Gospod Zdravko,
      ste že kdaj pomislili, da je enačba zakon=sex neveljavna?

      • 1. Nisem vedel da je zakon bolezen?!
        2. Moj pomislek nima veze s seksom. Župnik nima žene! Kaj bo potem on učil moža? Lahko posreduje v sporih, če se zakonca obrneta nanj. To je normalno, to ne rabiš zakonskih skupin. Lahko poučuje o pravnih vprašanjih zakona, to je tudi prav, zlasti danes, ko so mladi čisto izgubljeni. In tu se konča njegov doseg glede moža in žene. Skrivnost zakona je velika. Mož in žena sta pred Bogom, v glavnem dokaj neposredno. Kot Kristus in Cerkev.

    • Župnik je lahko v zakonskih in mladinskih skupinah duhovni prijatelj ( ko na določeno duhovno tematiko pove osebne izkušnje, jih deli z ostalimi) ali duhovna avtoriteta ( ko daje nekaj več, ko zmore videti čez problematiko, ki jo drugi, ki smo bolj potopljeni v laične probleme ne moremo videti).

  6. Jaz pa mislim, da gre družba in tudi Cerkev v tej smeri, da bodo duhovniki morali z običajnim delom zaslužiti za svoje življenje ( kot se je Pavel z obrtjo preživljal),
    tisto več ( Zakramenti) pa bodo skupaj z drugimi verniki v prostem času delali.

    Ta zgornji Cestnikov članek je tipično podoben vsem fevdalnim skupinam v Sloveniji, ki se histerično trudijo celo družbo prepričati, kako je njihovo delo daleč najbolj pomembno in so za to upravičeni do davkoplačevalskih denarjev.

    Če ima nekdo rento, potem je prej ali slej navezan na to rento. Tudi pri kristjanih vidimo, da jim je davkoplačevalski denar ( ki jim priteka od socialistične Države) bolj pomemben kot Bog. Socializem ( zločinska religija in vraževerje) jim je bolj pomemben kot krščanstvo.

    Tudi sodniki že desetletje norijo, da bi bili radi bolje plačani in da bi to pomenilo boljše delo in manj korupcije, po zadnjih podatkih pa vidimo, da imamo 3x več sodnikov kot Evropa, da dajemo največji delež BDP za sodnike v EU in da je 1/2 manj opravljenega dela kot v Evropi.

    Človek, ki se vsak dan bori za preživetje, ima bolj pristen stik z življenjem in drugimi sotrpini. Prav tako pa je že preveč zlorabljanja in prodajanja vere, ki nam jo je Jezus zapustil zastonjsko: “Zastonj ste prejeli in zastonj dajajte naprej!”

    Bogoslužje ( ali je to liturgija?) bi moralo biti neodvisno od denarja. Tudi prvi očetje in menihi so živeli od svojega dela. In od tega dela dajali tudi nek % revežem.

  7. Gospod (brat?) Pavel, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem “delo” razložen na osem načinov. Prva razlaga je, da je delo “zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin”. Čeprav se oboje prepleta, človeštvo že dolgo pozna poklice, ki pretežno uporabljajo fizično energijo, in tiste, kjer je večja uporaba duševne. Že v času sv. Pavla je bilo tako, toliko bolj pa v 21. stoletju, po 2000 letih intenzivnega razvoja in specializacije na eni strani ter zapletenosti in kompleksnosti življenja na drugi. Tudi današnji duhovniki zato živijo od svojega dela in mnogi delajo precej več kot fizični delavci (tudi p. Cestnik). In vsak, ki dela z ljudmi, ve, da je to delo tudi izjemno naporno (strokovnjaki in izkušnje pravijo, da se telo po njem tudi počasneje regenerira, zato tovrstni delavci potrebujejo več spanja kot fizični).
    Ali bi po vašem naj vse zastonj delali duhovniki, sodniki, učitelji, psihologi, zdravniki, trenerji, umetniki . . .? Bi to delo bil tako rekoč njihov hobi? Ali jih po vašem ne potrebujemo?
    Kar pa se liturgije tiče: tudi sama mislim, da je sistem plačevanja duhovnikov z mašnimi darovi slab in škodljiv za dojemanje in doživljanje le-te. Toda: imate boljši predlog?

  8. Gre za zelo realistično dojemanje stvarnosti, česar nam tako v Sloveniji, kot tudi v Katoliški Cerkvi (na Slovenskem) zelo primanjkuje. V preteklosti sem že večkrat odprl podobno temo, vendar vedno brez uspeha. Žal tudi v Cerkvi bolehamo za slovenskim sindromom kolektivne odtujenosti od realnosti – Slovenci kot narod padamo v trans ob magalomanskih projektih (TEŠ, Stožice, ohranjanje gospodarskih velikanov v državni lasti, nenazadnje predrage (za finančne zmožnosti in potrebe posamezne družine) hiše,…). Nihče pa ne razume, da se vse začne in konča pri posameznem delovnem mestu – npr. nič nam ne pomaga elitni paralelni katoliški šolski sistem, če pa je polovica župnij eksistenčno ogroženih in mora večino svoje energije posvečati temu, da se ne sesujejo. Zelo lepo je govoriti o cerkvenem šolstvu, takšnih in drugačnih novih skupinah in gibanjih – druga resnica pa je, da se je veliko tega gradilo in dogajalo na račun erozije župnij v zadnjih 20 letih. Pa ne fetiširam župnij, temveč zgolj poudarjam, da Cerkve na Slovenskem (kot si jo zamišljamo) niti pod razno ne moremo imeti, brez župnij z zdravo in dolgoročno vzdržno strukturo. Ker pa se je v župnije v zadnjih 20 letih zelo malo vlagalo, je logično, da jih večina komaj preživlja. Mnogo bolj pompozno je pokazati (v vseh pogledih) elitni katoliški vrtec, OŠ, gimnazijo ali dom starejših, kot pa 50 župnij, ki ima v vseh pogledih urejeno življenje. Mnogo bolj epohalna je bila donacija, ki jo je zagotovil (le iz čigavega denarja???) kakšen tajkun za obnovo orgel ali celo cerkve, kot pa vsakotedneski darovi 1.000 “kmetic” – nenazadnje so mnogo bolj čislani duhovniki, ki baročno razkošno obnovijo župnijske nepremičnine (pa četudi včasih s kakšnim spornim pristopom), kot pa tisti, ki pošteno in skromno v skladu z možnostmi občestva skrbijo za svojo župnjijo.

    Bistvo:

    Zelo skeptičen sem do vsakega projekta ali organizacije v katere je potrebno več vložiti, kot je od tega učinka, ker takšno ravnanje ni dolgoročno vzdržno. Hkrati pa je zelo nepošteno – bodisi do preteklih rodov, ki so z odrekanjem akumulirali določeno premoženje v upravljanju Cerkve; do skupin, ki več vlagajo, kot prejemajo; do bodočih rodov (predvsem prikrito zadolževanje). Pa tukaj prvenstveno ne gre za denar in materialna sredstva, temveč primarno za kadre in čas vložen v njihovo formiranje. Na tej točki pa se začne “cost-benefit” razprava, ki je na verskem področju že po naravi stvari še posebej delikatna – zaradi tega pa se tudi takoj ta razprava zaključi. Enako stanje duha je tudi v širši slovenski družbi, ki enostavno ni sposobna niti začeti racionalne debate o “cost-benefit” pri pomembnih tuzemskih skupnostnih zadevah (npr. zdravstvo, šolstvo, pokojninsko varstvo, …) – ko gre pri teh področjih za vprašanje “benefit”, je dobesedno bogokletno odpirati vprašanje “cost”. Podobno velja za Cerkev na Slovenskem. Vendar brez upoštevanja “cost” (beri: realnih zmožnosti) se na dolgi rok sesuje vsaka organizacija, ker po naravi stvari si ljudje prizadevamo za čimveč koristnega. Posledično bo prišlo do preloma krize, ko bomo začeli odgovorno in racionalno razpravljati in se vesti tudi o drugi strani naše tuzemske tehtnice, ki sem jo označil s “cost”.

Comments are closed.