Koliko zaupamo v Cerkev in duhovnike?

Slovenska javna občila so 11. in 12. januarja objavila ugotovitve raziskave Ogledalo Slovenije družbe Valicon. Raziskava je bila izvedena v decembru 2018 v okviru spletnega panela anketirancev Jazvem.si. Po njej je med institucijami in organizacijami, ki ji Slovenci najmanj zaupajo, tudi Cerkev (na 21. mestu, za njo so le še stranke vladne koalicije, državni zbor in stranke opozicije), med poklici, ki uživajo največje zaupanje, so na prvih treh mestih gasilci, medicinske sestre in znanstveniki, na zadnjih treh mestih pa duhovniki, vladni ministri in politiki na splošno.

Slovenci najbolj zaupajo gasilcem, medicinskim sestram in znanstvenikom

Ne bom se spuščal v razlago raziskave (to naj naredijo strokovnjaki), zbodel me je že glavni naslov, ki ga je 12. januarja objavil MMC RTV SLO: »Raziskava Valicona: Slovenci med poklici najbolj zaupajo gasilcem, najmanj politikom in duhovnikom.« Zakaj? Ker je poročevalec (G. C.) duhovnike postavil na zadnje mesto. Če bi bil zvest ugotovitvam raziskave, bi jih moral na 22. mesto, saj raziskava za njimi postavlja vladne ministre (na 23. mesto) in politike na splošno (na 24. mesto). Delo je bilo bolj »pošteno«, ko je v št. 8 z dne 11. januarja na strani 13 zapisalo: »Kot poklici z najmanj zaupanja so se na spodnjem dnu lestvice znašli duhovniki, ministri in politiki na splošno, a je stopnja zaupanja vanje vseeno višja, kot je bila pred šestimi leti.«

Škof dr. Anton Mahnič trn v peti Spomenki Hribar

»Udarilo« pa je že naslednjega dne s prispevkom »Kranjski antiklerikalizem« (str. 7), zlasti s kar tristranskim prispevkom Spomenke Hribar v Sobotni prilogi (strani od 16. do 18; napovedano je celo nadaljevanje) Zamolčana zgodovina. Spravila se je na škofa na Krku dr. Antona Mahniča, za katerega poteka postopek za prištetje k blaženim, je Hrvatom svetinja, številnim Slovencem pa trn v peti. Ker ne znamo prav ceniti svojih velikih ljudi, nam morajo to povedati drugi narodi. Stara zgodba o uveljavljenih Slovencih po svetu; med njimi kardinalih, škofih, duhovnikih, redovnikih, misijonarjih … Kako naj jih ljudje cenijo, če jih javna občila prikazujejo v temni luči, izkrivljeno, popačeno. Zavestno z namenom: oblatiti jih. Kot na primer škofa Mahniča.

Slovenci nasedajo temu, kar širijo javna občila

Ljudje tako vse verjamejo: Saj je pisalo v Delu, v Slovenskih novicah, slišali smo po radiu. Prej slabemu kot dobremu. Slabemu še posebej, ko gre za škandale v Cerkvi. Nič ne pomaga, ne prepriča, če je večina duhovnikov zvestih Jezusu, požrtvovalnih pri izvrševanju svoje službe, dobrih do ljudi: vržena pest blata vanje se je prijela. Tisti, ki to počenjajo, dobro vedo, zakaj širijo med ljudi lažne govorice, napihujejo kakšen škandal, ga celo hote povzročijo (spomnimo se, kaj so delali nekaj desetletij nazaj, pa v primeru kardinala Rodeta): ker jih pošteni duhovniki, pa tudi verniki, motijo, se jim oglaša vest, raje kot da bi spremenili sebe, se poboljšali, pokažejo s prstom na drugega. To se sčasoma izkaže kot bumerang, a hipni učinek pri lahkovernih ljudeh je dosežen.

Duhovnik je bil nekdaj med najbolj spoštovanimi ljudmi

Še vedno imam v spominu našega nekdanjega zelo uglednega župnika Viktorijana Demšarja, ki je večkrat pri pridigah povedal, da je duhovnik med najbolj spoštovanimi ljudmi. Pri tem je poudaril, da je študij teologije zaradi zahtevnosti duhovniškega poklica med najdaljšimi; kaj vse mora duhovnik znati.

Večina duhovnikov je zelo dobrih, zvestih Bogu in Cerkvi!  Duhovnike podpirajmo pri njihovem delu, jim pomagajmo, jih branimo, če so po krivici napadeni, in zanje molimo.

Res so se časi spremenili, ljudje in z njimi vred duhovniki pa ne toliko, da bi lahko rekli: včeraj je veljalo to, danes veliko manj, jutri pa bo nekaj drugega, če se zavedamo, da je resnica ena sama, večna, neizpodbitna. In kakšna je »moja« resnica o Cerkvi in stotinah duhovnikov, ki jih poznam? Da je Cerkev resnično Kristusova ustanova, saj bi sicer, če bi bila le človeška, zaradi človeških slabosti in napak propadla kot veliki imperiji; velika večina duhovnikov pa njenih zvestih posvečenih članov, ki v potu svojega obraza z vsemi močmi, sposobnostmi in darovi delujejo med ljudmi. Za to v glavnem ne žanjejo priznanja, zahvalo ali podporo, vendar kljub tem vztrajajo, ker vedo za Cilj. Eden izmed njih na visokem mestu v Cerkvi je, ko so ga napadali, izjavil: Kot duhovnik nisem idealen, priznam, da imam svoje slabosti in napake, vendar sem se v mladosti zavestno odločil za duhovništvo in tega si prizadevam kar najbolje izvrševati. V smislu novomašnega gesla: Veselo služiti Gospodu!

Ali se znamo postaviti za svojega župnika?

Takšnih duhovnikov je večina v Sloveniji, samo videti jih je treba. V povprečju starih toliko, da bi šli lahko v pokoj, a ne zapuščajo župnij, čeprav so stari 70, 75, 80 in več let. Ker vedo, da za njimi ne bo mladih duhovnikov. Temu je krivo tudi duhovnikom in duhovništvu nenaklonjeno javno mnenje. Za to smo deloma krivi tudi mi, kristjani, ker se ne znamo oz. se ne upamo postaviti za duhovnike, za svojega po krivici blatenega župnika; kdaj celo sami širimo takšne govorice, laži in obrekovanja. Obrnimo jadra v Božji veter!