Mladostna leta so bila polna zabav, ob koncih tedna pa je bilo obvezno igranje nogometa. Na turnirjih ali v ligi, ki smo jo imeli ob nedeljah. Nekako se mi je zdel to najlepši konec ali začetek novega tedna. Tekmovalnost, strast ter neizprosen boj do konca tekme sta iz mene iztisnila vse, kar sem lahko dal. Pa naj je bilo to slabo poslovanje skozi teden, osebne težave kot tudi lepe stvari, ki so me navdušile, da sem sleherni gol, ki sem ga dosegel, po takratni modi posvetil dogodku, ki me je skozi teden nagovoril. Malo italijanskega šminkarjenja je bilo, priznam …
Ideja staršev o duhovnih vajah in strah pred neznanim, ki je bil hitro premagan
Ob vsej tej noriji, ki me je spremljala ob koncih tedna, ne vem, od kje ideja domačim, da me poleti pošljejo na duhovne vaje v Stržišče. Za en teden. Za drugačen teden. Ko smo zavili strmo v breg, sem že v katrci prosil, če se odpravimo nazaj, ker me je bilo strah. Strah pred neznanim. Strah pred vasjo Stržišče, ki je bila dolga kot ponedeljek in so še kozolci navpično postavljeni. Strah zaradi številnih mladih, ko sem jih zagledal. Strah pred spontanim veseljem, igrivostjo, petjem duhovnih pesmi. Kako si lahko srečen ob petju meni neznanih, a hkrati tako lepih pesmi, ki so jih prepevali? In čeprav izhajam iz katoliške družine in sem v preteklosti že bil enkrat na duhovnih vajah, zakaj me je bilo teh prvih, v Stržišču tako strah? Česa me je bilo strah? Da sem mogoče predivji? Divji temperament, ki je bil takrat v meni, je naletel na zid, ki se mu reče pristnost. Kako sem še danes hvaležen očetu in mami, ki sta me že pripeljala tako daleč, da me v prošnji, da se odpeljemo nazaj, nista ubogala.
Ta občutek totalne samote, ko sem z očmi spremljal odhajajočo katrco, je trajal točno dve minuti. Do prvega pozdrava vseh prisotnih in povabila v krog, kjer se je prepevalo in smejalo.
Voditelj duhovnih vaj Vinko Kobal je znal mlade voditi in jim, tudi ko se ni strinjal z njimi, izkazati spoštovanje
Vinko Kobal, ki je vodil te duhovne vaje, je name naredil neverjeten vtis. To je bil duhovnik z dušo in telesom, ves v delu z mladimi. Vse nas je spodbujal, nagovarjal, nam skušal čim preprosteje prikazati Božjo ljubezen. To me je tako prevzelo, vesel sem bil najinih pogovorov, ki so bili tako polni vsega. Tudi takih, ko sva bila popolnoma različnih mnenj, ko sva oba vztrajala pri svojem, a vedoč, da spoštujeva drug do drugega. Spominjam se prigode, ko smo razpravljali o mladini in strahovih pred diskotekami. Da se v njih dogaja vse najslabše. Od alkohola, do mamil itd. To mi je dokončno odkrilo pokrov. Tega nisem mogel več poslušati, saj so delali tudi krivico takim, kot sem bil sam: rad sem plesal, plesal in samo plesal. Marsikaj je bilo, ne tajim tega. Vendar, dopovedati katoliški mladini, da je pri vsaki stvari treba imeti pamet, to je bilo skoraj nemogoče. In tu je odigral ključno vlogo on, ki nas je znal vse, tiste bolj pobožne kot tudi nas, malo bolj divje, povezati v eno. Da smo razumeli drug drugega in se ne obtoževali.
Na duhovnih vajah se tkejo prijateljske vezi, krepi zaupanje in zbuja pravo veselje
Številna prijateljstva sem spletel na teh duhovnih vajah, nekatera trajajo še danes. Doživel sem tudi drugačno mašo, ki je bila nekje med Rodico in Črno prstjo. V naravi. Sodelovanje pri maši več kot stotih mladih, ki so se zahvaljevali, prosili Boga, to je bilo tako lepo, da ni besed, s katerimi bi opisal doživetja teh maš … To so bila zlata leta duhovnih vaj. Ko ni nikogar motilo, če so se ponoči mimo nas sprehajale miši; zlati časi, ko smo fantje potrebovali le kakih dvajset minut do prostora, kjer smo zajtrkovali, čeprav je bilo hoje za pol ure. Zlati časi, ko so nam duhovniki tako zaupali, da ne bo nobeden zaspal in da se bomo vsega, kar se dogaja na duhovnih vajah – udeležili.
Tako lepo je bilo, da je en teden minil, kot bi trenil z očesom. Da sem v edinem klicu, ki sem ga imel na teden, moral staršem razložiti načrt, da v nedeljo še ne pridem domov, ker bomo šli z vlakom na Bled. Ko so nam vsi starši zaupali, ne glede od kod smo bili, bili pa smo od vsepovsod, da smo v dobri družbi. Vedeli so, da se bomo vrnili, in smo se. Lahko si predstavljate veselje mojih, ker so videli, kako zadovoljen sem prišel nazaj. Zlata doba, ko ni bilo telefonov, saj smo si v nedeljo obljubili, da si bomo dopisovali in da se dobimo naslednje leto na istem mestu ob istem času. Današnja mladina ne razume naših časov, ko je bilo toliko drugače; ampak četudi je bilo drugače, je bilo tako zelo lepo.
Duhovne vaje pomagajo prestati trpljenje in vstati po vsakem padcu
Verjetno v polnosti nikoli ne bomo vedeli za sadove duhovnih vaj. A vendar nas tudi take duhovne vaje odražajo skozi življenje. Naletiš na prelomnice življenja, ko trčiš ob neznano, ko ne znaš iti naprej. Ko bi lahko, pa k sreči nisem zašel na kriva pota … Če ne bi imel nekje globoko v podzavesti, da bi bil marsikateri človek, ki mi je posvetil nekaj časa – razočaran nad menoj. Da bi bilo ob padcih, ki jih doživimo, verjetno iti po lažji poti. A duhovne vaje so bile namenjene tudi temu, čeprav tega takrat nismo dojemali tako: da se znamo ob padcih pobrati in da tudi ob padcih nismo nikoli sami. To spoznanje je pa najbolj dragoceno.
Ravno zadnje duhovne vaje, ki so bile najtežje in sem v življenju najbolj trpel, so mi dale ženo. Vem, da sem jo izprosil in izmolil. Vem, da pri tem nisem bil sam. In ko doživiš v polnosti duhovne vaje, komaj čakaš, kdaj boš šel na naslednje.
Vsake duhovne vaje so drugačne in pomagajo človeku notranje rasti
Zato so bile vsake duhovne vaje nekaj posebnega. Vedel sem že vnaprej, kaj me približno čaka, pa vendar so bile vsake drugačne. Vsake so me zaznamovale drugače. Z ljubeznijo, prijateljstvom, smrtjo bratranca, neštetimi pogovori pozno v večer. Smeh, pripovedovanje vicev, molitev, tišina, mnogo je bilo tega. Niti se ne da vsega našteti, kar je bilo. Kdaj smo tudi parali živce odgovornim. A nikoli se niso nobene duhovne vaje končale tako, da bi iskal, kaj je bilo narobe, temveč smo vsi šli iz Stržišča drugačni.
Najhuje je bilo to, da ko sem se vrnil v rodni kraj, me ni skoraj nihče razumel, ko sem razlagal, kako fajn je bilo na duhovnih vajah. Mogoče sem takrat prvič spoznal, da sem mogoče le nekoliko drugačen, ker mi je vse, kar je bilo blizu Cerkve, duhovnosti, tako prijalo in me notranje izpolnjevalo. Ne vem. Prijateljici, s katerimi smo bili največ skupaj, sta razumeli. Ob pogledu na njuni družini vidim odsev Božje ljubezni in previdnosti. Ko se oziram nazaj, vem, da so bile vse te duhovne vaje, ki sem se jih udeležil, velika milost. Zato vsakomur, ki okleva, ki išče tudi drugačne počitnice, konec tedna, svetujem, da se vsaj enkrat v življenju udeleži duhovnih vaj.
