Duhovna rodovitnost

17
434

moz zena otrokHomilija na 32. navadno nedeljo med letom. Lk 20, 27-38. K Jezusu pristopijo saduceji, ki so trdili, da ni vstajenja. Jezusu predstavijo na videz težaven problem. Žena nikakor ni mogla imeti otrok. Po smrti moža jo je vzel njegov brat, za njim drugi brat in tako naprej do sedmega, a tudi v tem zakonu ni bilo otrok. Čigava naj bi bila ta žena ob vstajenju?

Vprašanje saducejev se osredotoča na pripadnost žene možu, med tem ko je resnični problem tega primera vprašanje rodovitnosti. Bratje se niso ženili z isto ženo, ker bi bila vsem tako všeč, da bi jo hoteli imeti, ampak, da bi prinesli v družino rodovitnost, torej potomce, ki pomenijo velik blagoslov in prihodnost naroda. Preko spočetja in rojevanja otrok, človek postaja posrednik življenja in s tem podoben Bogu, ki vsemu daje življenje. Biti mati ali oče je nekaj svetega. Ni torej toliko pomembno, čigava bo žena, ampak kako bodo vse te osebe po vstajenju rodovitne.

Jezus v svojem odgovoru poudari drugačnost večnega življenja. Moži in ženi se človek v življenju, ki ga zaznamuje minljivost in ki teče naproti smrti. Obuditi potomstvo je torej nekaj, kar je pomembno za to, da se življenje na zemlji nadaljuje. Med tem ko večnega življenja, za tiste, ki so pri Bogu, ne zaznamuje smrt, ampak, nasprotno, polnost življenja. Zato ni potrebno, da bi se po vstajenju možili ali ženile. Tudi rodovitnost ne pomeni več rojevanja otrok, ampak gre za duhovno rodovitnost življenja v odnosu med Bogom in človekom. V tem odnosu se v večnosti poraja neizmerna sreča in veselje. V večnosti je človek rodoviten, ko živi polnost življenja v Bogu, ki na drugačen način gradi tudi odnose v občestvu svetih. Med ženo in sedmimi brati, ki so bili na zemlji njeni možje obstaja v nebesih polnost odnosov, ker so vsi povezani med seboj v osrečujočem odnosu z Bogom.

K tej duhovni rodovitnosti pa smo kristjani, ki smo pri krstu postali Božji otroci, poklicani že v tem življenju. V nas mora Božja beseda obroditi sad. V nas mora zasijati lepota Kristusa, ki daje svoje življenje za življenje sveta. Vsakokrat, ko se zaradi Kristusa odpovemo zlu in se odločimo za dobro, smo duhovno rodovitni in prinašamo spodbudo našim bližnjim.

Duhovna rodovitnost je poslanstvo, ki daje smisel deviškemu oz. neporočenemu življenju. Na poseben način pa osmišlja tudi življenje tistih parov, ki ne morejo imeti otrok.

Iz te rodovitnosti niso izvzete niti preizkušnje in trpljenje. To jasno nakazuje tudi prvo berilo iz Druge knjige Makabejcev. Vseh sedem bratov je prestalo mučeništvo, ker niso hoteli kršiti postave. Srčnost teh mučencev je pretresla celo kralja in njegovo spremstvo.

Duhovna rodovitnost raste, ko kristjan postaja dar za ta svet, s tem ko kaže na polno uresničenje življenja pri Bogu, ki je Bog živih.

Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.

 

17 KOMENTARJI

  1. Duhovno rodovitni pa moramo biti ne le v odnosu do Boga, ampak tudi do ljudi. To nam nalaga stvarstveno izročilo.

  2. Sam nisem veren, a vseeno najdem inspiracije ob poslušanju maš. Recimo ob:

    > Med ženo in sedmimi brati, ki so bili
    > na zemlji njeni možje obstaja v nebesih
    > polnost odnosov, ker so vsi povezani
    > med seboj v osrečujočem odnosu z Bogom

    Bi pokomentiral naslednje. Zakaj ne moremo
    podobno “polnost odnosov” zaživeti že na
    zemlji? Ateisti se lahko večkrat poročimo
    tudi, če bivši partner ne umre. Želim si,
    da bi živel v družbi, kjer bi bilo prej
    pravilo kot izjema, da bi se z bivšimi
    partnerji ljudje dobro razumeli. Tako kot
    je omenjenih sedem bratov imelo oporo v
    veri in cerkvenem bratstvu (sem se prav izrazil? – kako se reče drugim faranom, ki so jih moralno podpirali?), bi bilo prav, da
    bi že državne ustanove bile sposobne dovolj
    podpreti razpadajoče zakone, da bi se ljudje
    lažje razšli v miru. A seveda je preventiva
    boljša od kurative, zato bi se poleg znanj
    matematike že v osnovni šoli morali formalno
    ocenjeno učiti tudi znanj o medčloveških
    odnosih.

    Nimam slabe vesti, ker o tem razmišljam na
    blogu, ki ga berete predvsem verniki, saj
    tudi vam takšen razvoj družbe ne bi nič
    škodil. Ne poznam prav nikogar, ki bi se
    cerkveno poročil s svojo prvo osnovnošolsko
    ljubeznijo. Vsi smo imeli srce strto že v
    srednji šoli in še pozneje, preden smo našli
    pravega partnerja. Prav bi bilo, da bi se
    učili, kako ustrezno zaključiti eno zvezo,
    da lahko kadarkoli človeku pogledamo v oči.
    Tako kot vi verjamete, da boste vsem nam
    gledali v oči po smrti…

    • Življenja in s tem tudi naših medsebojnih odnosov v naši “zemeljski” stvarnosti ne moremo živeti v vsej polnosti, ker je ta naša stvarnost še vedno zaznamovana z grehom. Iz teh vezi se človek osvobaja preko Božje milosti – v odnosu z njim.
      Duhovna evolucija ne pozna nekega prvotnega stanja neduhovnega človeka. Če je človek delo Stvarnika, potem je polno uresničen, ko je skupaj s svojim Stvarnikom.

      Zato je krščanski zakon postavljen v območje Božjega, da bi tudi ta odnos “osončila” / posvetila Božja milost – konkretno Jezusova ljubezen do Cerkve oz. do človeštva.

      Če od Boga, ki ga imamo za najpopolnejše bitje pričakujemo najpopolnejši odnos ali ljubezen do nas in si ne moremo predstavljati muhastega Boga, ampak takšnega, ki stoji za svojimi odločitvami, ki je zvest obljubi, ki misli resno s svojo zvesto ljubeznijo, potem tudi v naših odnosih težimo k tej zvesti zavezi v ljubezni. Želimo si, da bi naši odnosi, posebej še zakonski, rasli iz navdiha, zgleda in pomoči tistega popolnega odnosa, ki ga Bog vzpostavlja z nami. Polnost teh odnosov moremo doseči, ko smo v polnosti z Bogom. Duhovni realizem pa pomeni, da se zavedamo, da je življenje v tej zemeljski stvarnosti le pot proti popolnosti v večnosti. Zato pa si zakonca obljubita zvestobo tudi v nesreči in bolezni, ker se te realnosti zavedata in jo želita prehoditi skupaj naslonjena na Božjo zvesto ljubezen.

      • Gašper, osebno poznam mamo štirih otrok, katerih oče se je po lastni krivdi izgubil redno službo, se zapil, nato se mu dalo niti preveč delati na črno. Ko je lastnemu sinu še ne najstniku grozil z mesarskim nožem, je družina pobegnila v varno hišo. A tudi potlej jih je občasno obiskal. Kar s sekiro v roki… Meni osebno je povsem samoumevno, da takšen zakon MORA razpasti. Če ga je požegnala Cerkev, pač mora Cerkev ugotoviti, kje ga je kiksnila. Morda pa je prelahko dobiti ta zakrament…

        • Tudi jaz poznam nekaj takih zares žalostnih primerov.
          Cerkev pozna v takem primeru ločitev od mize in postelje. Konkretno to pomeni, da mora nedolžna stran poskrbeti za svojo varnost in varnost otrok (v duševnem, socialnem in fizičnem smislu) in se lahko odseli, vendar z namenom, da se vrne, ko in če je to mogoče. Zakon pa ostaja veljaven.

          Problem, ki ga izpostavljate je resen in nedavno je tudi prefekt kongregacije za nauk vere G. L. Müller izjavil, da je mogoče, da je v sodobnem času več neveljavno sklenjenih zakonov, ker se zaročenci ne zavedajo dovolj, kaj sklepajo in niso zato sposobni. Taki zakoni pa so nični. O tem bo govora tudi na naslednji škofovski sinodi.

  3. Kristjani o zvezah razmišljamo nekoliko drugače. Eno je zaroka, kjer se veze iščejo in lahko menjajo, druga pa je poroka, ki je zaveza za vse življenje.

    Stvar je v tem, da sploh ni lahko zgraditi dobrega zakonskega odnosa. Marsikomu ne uspe. Vedno so vzponi in padci. Padci lahko trajajo tudi več let ali desetletij. Ampak vztrajnim uspe. Je težko ampak se splača.

    V glavnem ima človek v svojem življenju “kapaciteto” za vzpostavitev samo enega res dobrega zakonskega odnosa.

    • Oprosti, da komentiram pod postom o maši. A nisi ravno ti priporočil eno knjigo o drugi svetovni vojni? Avtor Udovč. (Če me slučajno prime, da ne vem, kaj bi bral. 😉 Sicer bom pa, kot pravijo Američani, počakal na film.:-) )

        • Hvala. 🙂

          Potem bi te pa res prosil za naslov knjige. Američani o svoji državljanski vojni že dolgo snemajo objektivne filme, ki pošteno prikažejo vse slabosti in kreposti vseh udeležencev. Ne bi slabo bilo, če bi tudi pri nas, kar pa najbrž ne bo še kmalu. In, če me do takrat prime, da bi kaj prebral, … 🙂

          • Pred kratkim je nekdo od komentatorjev na casnik.si promoviral citate iz knjige nekega preživelega belogardista o drugi svetovni vojni.

            Očitno ne ti, saj bi jo sicer prepoznal. Nažalost se ne poznamo osebno – le po tonu komentiranja, tako da pride do takšnih zmešnjav. Jaz tako npr. pri najboljši volji ne ločim Zdravka od Alojza. Če se skregata, bi mi bilo tako hecno, kot bi se sam kregal s seboj…

    • > V glavnem ima človek v svojem življenju
      > “kapaciteto” za vzpostavitev samo enega
      > res dobrega zakonskega odnosa.

      Simpatično, čeprav ne razmišljam identično. 🙂

      A je moje mnenje podobno. Tako kot po osnovni šoli ne zmorejo vsi naprej v srednjo ter na fakulteto, je tudi pri partnerskih zvezah. Prvih osnovnošolskih simpatij se je tako prijetno spominjati, ker takrat nismo bili na resnih življenjskih preizkušnjah. Sicer bi se izkazale za krhke in slabe. Seveda smo v svojem življenju nekajkrat poskusili znova. In enkrat dosegli svoj maksimum. Moje osebno mnenje je, da po tem, ko si že dosegel svoj osebni maksimum, lahko razviješ še eno podobno kvaliteno zvezo. Kar je seveda praviloma podobno nesmiselno, kot imeti končani dve srednji šoli. Če ne zmoreš končati višje šole, se je praviloma boljše uveljaviti v svojem poklicu. Podobno je z zakonom. Premalo poudarjamo commitment. Premalo se trudimo prebroditi težave, ki nastopijo v vseh zakonih. Prehitro obupamo. Če ne zmoremo osebnostno tako zelo zrasti, da nam je koža v obstoječem zakonu premajhna, ga nima smisla rušiti. Zvezo zrušimo le, če smo sposobni za bistveno boljšo.

      Veliko mladih premladih ljudi se cerkveno poroči že pri dvajsetih letih, ko sociološko gledano sploh še niso (za našo civilizacijo) polnoletni. Takšnim bi težko svetoval, da vztrajajo.

  4. “In enkrat dosegli svoj maksimum.”
    To je tako, kot bi Newton rekel, da je dosegel maksimum v znanosti.

    Če koplješ, se ti bo odprlo.

    • Če si ateist težko. Lahko koplješ v mestu. Samo v Bogu lahko rasteš. V zakonu je to še posebej pereče, saj je že mešanje ver lahko problem.

      • Ja to so resne zadeve, ampak poznam primere, ko pa je tudi tak “mešan” zakon izjemno lep. Mora pa biti seveda iskrenost že od samega začetka.

        In nekako imajo prednost verna dekleta, ki se želijo poročiti z nevernim fantom, saj le-ta iz ljubezni do svoje bodoče žene pogosto pristane na krst otroka, versko vzgojo itd.

        Obratno je pa zelo težko, oziroma praktično nemogoče: neverno dekle se ustraši, da bo izgubila pridobitve 20.stoletja, hkrati pa mož itak nima dostpa do otroka v prvih mesecih, letih vzgoje.

        Podobno kot pri mednarodnih porokah: Če se Slovenka poroči denimo z Nemcem, bo imela lepe moižnosti, da bodo, če bo vztrajna in dosledna, otroci govorili lepo slovensko, saj mama s svojim materinskim stikom in večjim deležem preživetega časa ob otroku še posebno vpliva na malčke. Če se Slovenec poroči z Nemko, bo možnost, da bodo njuni otroci govorili lepo slovensko ZELO MAJHNA in bo praktično odvisna od vztrajnosti in pozornosti nemške mame, da se otroci naučijo jezik njenega moža.
        In isto je tudi pri verski vzgoji 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite