Duhovi preteklosti

19
264

Boris_Kidric_monument_bronzeEvropsko sodišče za človekove pravice: »Demokratična država ima pravico, da od svojih uslužbencev zahteva, da so zvesti ustavnim načelom, ki jih utemeljujejo«

Polpretekla zgodovina še vedno preganja sedanjost v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav. Le redke izmed njih so se odločile sprejeti učinkovite ukrepe za prelom z nekdanjim totalitarnim sistemom. Večina je še vedno ujetnica preteklih slabih praks. Temeljna vprašanja delovanja pravnih držav v tranzicijskih liberalnih demokracijah vključujejo tudi vprašanje, ali lahko nekdanji sodelavci totalitarnega režima oziroma javni uslužbenci zasedajo najvišja mesta v javni upravi sedanjih demokratičnih držav. Nekatere srednjeevropske države so že ob demokratizaciji sprejele zakonske ukrepe, ki so sodelavcem totalitarnih oblasti v nedemokratičnih režimih preprečili dostop do funkcij v izvršilni in sodni oblasti novih demokratičnih držav. Namen takšnih ukrepov je, da se nekdanji nasprotniki demokratičnih načel in varovanja človekovih pravic ne morejo kar naenkrat prilagoditi v njihove najbolj goreče zagovornike in zasesti pomembnih javnih funkcij.

Primernost lustracijskega ukrepa

V luči zgornjih vprašanj je bilo tudi odločanje Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je 21. oktobra odločilo v zadevi Naidin v. Romunija (št. 38162/07). Ta zadeva izvira iz enega izmed najtemnejših poglavij novejše zgodovine v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Pritožnik, Petre Naidin, je na začetku devetdesetih let deloval v javni upravi v Calarasi. Leta 1991 je bil izvoljen v romunski parlament, kjer je deloval tri mandate do leta 2004 (7. odstavek sodbe). Ko se je njegov mandat iztekel, se je želel vrniti na prejšnje delovno mesto v romunski javni upravi. Romunski parlament je v času, ko je bil poslanec tudi Naidin, sprejel zakon št. 188/1999, ki v 50. členu prepoveduje posameznikom, ki so v času komunističnega režima delovali kot sodelavci nekdanje romunske tajne policije Securitate, da zasedejo delovna mesta v javni upravi (11. odstavek sodbe). Naidin je pripadal parlamentarni večini, ki je podprla zakon. Romunske oblasti so opravile preverjanje, ko se je Naidin prijavil na delovno mesto, in ugotovile, da je kot mladostnik sodeloval s Securitate (14. odstavek)

Naidin se je nato neuspešno pritožil na romunska sodišča, vključno z romunskim ustavnim sodiščem, in kasneje tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je uveljavljal kršitev 8. člena (pravic do družinskega in zasebnega življenja) in 14. člena konvencije (prepoved diskriminacije) v zvezi s prepovedjo njegove zaposlitve v javni upravi. Pritožnik je utemeljeval, da je bil ta ukrep nesorazmeren in nepotreben v demokratični družbi.
Tretji senat Evropskega sodišča za človekove pravice ni ugodil njegovi pritožbi, saj ni prišlo do nobenih kršitev konvencije. Sodišče je najprej ugotovilo, da »imajo države legitimen interes pri urejanju pogojev in dostopov do delovnih mest v javni upravi. Demokratična država ima pravico, da od svojih uslužbencev zahteva, da so zvesti ustavnim načelom, ki jih utemeljujejo« (49. odstavek sodbe). Sodišče je nato ugotovilo, da sprejeti ukrepi niso bili nesorazmerni in so bili potrebni v demokratični družbi, da je »pritožnik izgubil možnost za zaposlitev v javni upravi. Javni uslužbenci, še posebej tisti na najvišjih mestih, za katerega se je prijavil pritožnik, izražajo del državne suverenosti. Prepoved zaposlitve pritožnika tako ni nesorazmerna v razmerju do legitimnih ciljev države, da zagotovi lojalnost posameznikov, ki morajo varovati splošni interes« (54. odstavek).

Najmanjši skupni imenovalec

Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ustvarja najmanjši skupni imenovalec pri obravnavanju polpretekle zgodovine v svobodnih in demokratičnih družbah. Države imajo široko polje proste presoje pri urejanju dostopa do delovnih mest v svoji javni upravi. Srednje- in vzhodnoevropske države se soočajo s specifično zgodovinsko izkušnjo, ki še vedno, tudi po petindvajsetih letih, otežuje prehod iz totalitarnega v demokratični sistem. Če posamezniki, ki so delovali v prejšnjem režimu, tudi po demokratizaciji ostanejo na istih delovnih mestih, takšna praksa otežuje oziroma onemogoča učinkovit prehod v svobodno demokratično družbo. Slednje velja še toliko bolj v primerih posameznikov, ki so dokazno in preverljivo sodelovali z nekdanjimi varnostnimi službami, ki so v totalitarnih režimih sistematično in vsesplošno kršile človekove pravice. V takšnim primerih je celo nujno, da država takšnim posameznikom prepove dostop do delovnih mest v javni upravi. V nasprotnem primeru se mora soočiti s poskusi ohranitve oziroma restavracije starih omrežij, kot smo jim priča v nekaterih srednjeevropskih državah, ki se niso odločile za prelom s preteklostjo.
Državni ukrepi, ki prepovedujejo dostop nekdanjih sodelavcev tajnih služb totalitarnih režimov, so na tak način zagotovo primerni, sorazmerni in nujni v demokratični družbi. Države imajo proste roke pri njihovem izvajanju, saj drugače ni mogoče zagotoviti uresničevanja temeljnih ustavnih načel in varovanja človekovih pravic. Romunska praksa ne predstavlja splošno sprejetega standarda in se ne sme jemati za nekaj samoumevnega. Je prej izjema kot pravilo. Evropsko sodišče državam prepušča diskrecijo, kako bodo obravnavale polpreteklo zgodovino.

Le nekaj držav je sprejelo lustracijske ukrepe in preverjajo posameznike pri dostopu do delovnih mest v javni upravi. Večina izmed njih iz različnih razlogov ne izvaja ukrepov lustracije, saj so se komunistični oligarhi počasi preoblikovali v različne oblike in odtenke postkomunističnih elit. Zaradi tega novodobne posttotalitarne elite niso naklonjene sprejetju različnih lustracijskih ukrepov, ki bi onemogočili dostop stare nomenklature do položajev v javni upravi. Ne samo da jim niso naklonjene, temveč so si v letih po demokratizaciji tudi aktivno prizadevale, da takšni ukrepi niso bili sprejeti. Vse več vzhodnoevropskih držav se zato sooča s težavami pri obravnavanju ostankov totalitarnih preteklosti.

Hoja po viseči vrvi

V srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki se niso odločite za lustracijo, se je prehod iz totalitarizma v demokratično družbo upočasnil, oziroma je v mladih liberalnih demokracijah povzročil celo ustavno drsenje nazaj. Takšni praksi je vzporedno sledila praksa neformalnih amnestij za kršitve človekovih pravic med nekdanjim režimom. Zaradi tega ni mogoče spregledati kakovostne razlike med državami, ki so popolnoma pretrgale z nekdanjim nedemokratičnim režimom in tistimi, ki je niso. Ta razlika v standardih vladavine prava, dobrega upravljanja in varovanja človekovih pravic, je tako očitna, da je že boleča, predvsem za nas, ki živimo v tem smislu v eni manj uspešnih držav. Ugrabitev nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih držav je omogočila prav odsotnost ukrepov za učinkovit in vseobsežen prelom s prejšnjim sistemom.

Slovenska družba se tako vsakodnevno spopada z duhovi preteklosti, ki je nočejo izpustiti iz svojih primežev. Izostanek lustracijskih ukrepov, še posebej v razmerju do sodelavcev nekdanje totalitarne varnostne službe in praksa neformalnih amnestij za najhujše kršitve človekovih pravic sta zaznamovala prehod iz totalitarnega v demokratični sistem. Posledice takšne prakse so v slovenski družbi vidne na vsakem koraku, od kotičkov zasebnega življenja do pohabljenega javnega življenja.

Vprašanje je, kakšna bi bila slovenska družba, če bi sprejela takšne ukrepe. Zagotovo  bi bila njena ustavna demokracija kakovostnejša in zrelejša. A verjetno je priložnost za sprejetje takšnih ukrepov zamujena. Zadeva Naidin v. Romunija pa vendarle sporoča, da so ukrepi za prelom s prejšnjimi totalitarnimi režimi nujni za uresničevanje temeljnih načel pravne države in varovanja človekovih pravic. Države, ki so ali so bile zadržane pri njihovem sprejemanju, ne samo, da še vedno niso opravile učinkovitega prehoda iz nedemokratičnega v demokratični sistem, ampak še vedno nestabilno hodijo po viseči vrvi med učinkovito in zrelo liberalno demokracijo ter neliberalno demokratično družbo. Takšno stanje – ne tu ne tam – pa ustreza predvsem novodobnim elitam, ki skrbijo predvsem za svoje zasebne – finančne – interese.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v 55. številki Slovenskega časa, prilogi tednika Družina.

19 KOMENTARJI

  1. “Duhovi” preteklosti vodijo našo državo !! Kam pa lahko uvrstimo mentaliteto vseh treh precednikov ? Kam sodijo s svojo obrambo zločinov, če ne v preteklost ?
    Kam sodijo režimska trobila ? So to moderni , liberlani mediji ? Niti slučajno. liberalni so samo ko gre za vse mogoče “svobode”…sicer pa so trdokomunistični.
    Kaj pa t.im. volilci v SLo ? So večinoma svobodni ali ujetniki duhov preteklosti, od titeka do kidriča in raznih herojev po ulicah in celo šolah !! Ne, SLo fiolk je večinoma totalno ujetnik lažnih duhov preteklosti. Pa sam tega niti ne ve….Je pa sam kriv za to !! Povsem sam je kriv za to. Eno je bila relativna zaprtost Juge, drugo je čas spleta, EU , info svobode….Toda, kaj to pomaga SLO folku….Skoraj nič. 80 % so ujetniki duhov preteklosti.

  2. berem …. “Temeljna vprašanja delovanja pravnih državah v tranzicijskih liberalnih demokracijah vključujejo tudi vprašanje, ali lahko nekdanji sodelavci totalitarnega režima oziroma javni uslužbenci zasedajo najvišja mesta v javni upravi sedanjih demokratičnih držav” …..

    Potrebna dosledna lustracija potez, ki so v nasprotju s pravicami človeka, s strani civilne d.

  3. Avtor ni jasen. Kaj zdaj: lustracija da ali ne? V enem stavku pravi, da je čas za to zamujen, takoj v naslednjem, da bi bilo vendar še potrebno. Vprašanje koliko je politično realistično. Verjetno edini, ki so o tem pripravljeni razmišljati, so pri SDS. A to ni niti polovica od potrebnih glasov v parlamentu.

    Če bereš življenjepise ljudi recimo z vrhovnega sodišča RS, se lahko držiš samo za glavo. Čim višje po piramidi tretje veje oblasti, tem bolj grozna je situacija.

    Slovenska demokracija se ni znala zaščitit pred komunistično-udbaško-kosovskim podzemljem. To jo vsak dan tepe in jo bo še teplo. Ampak – saj nam ni pomoči, če celo neka katoliška stranka, morda celo v dobri veri, sodeluje pri zapiranju 15% preostalega udbaškega arhiva… Saj se dela vse, da nam niti viri, na katerih bi lustracija lahko temeljila, ne bojo nikoli dostopni.

    • Tudi jaz menim,da smo vse možnosti pravzaprav že zapravili in vse izpitne roke zamudili. Tako bo lustracijo najbrž izvedla smrt,arhive pa popolnoma odprl sodni dan.

  4. Vzgojno, vrednotno delovanje politikov je najpomembnejše za demokratičen, vrednoten razvoj slovenske skupnosti.

    To je podobno kot v družinah. če starši dajejo slab nevrednoten zgled otokom, bomo zaman čakali, da bodo otroci drugačni.

    Zato bi bilo primerneje, če bi pojem lustracija zamenjali s pojmom vrednotenje.

    S tem bi lažje vsi razumeli, da je to normalen razvojni proces, ki zahteva, da so na odgovornih položajih tisti, ki živijo v harmoniji s pozitivnimi vrednotami, ki jamčijo uravnotežen duhovno moralni in materialni razvoj človeka in skupnosti.

  5. Osebno sem prepričan, da je možnost izvedbe nujno potrebne lustracije le na podlagi združevanja političnih sil slovenske pomladi in zmage teh na strogo nadzorovanih volitvah. Naj je to slišati še tako obrabljeno zardi večkratnih zlorab, ostaja to edina možnost za dosego sprememb po demokratični poti. Vse druge poti so lahko le krvave.
    Pomladno politiko, ki pomeni popolno pretrganje sodelovanja s strankami kontinuitete, lahko najdemo v precejšnji meri le še v največji opozicijski stranki SDS.
    Ta, v proporcionalnem volilnem sistemu, ne more in ne bo mogla sama doseči večine v parlamentu, zaradi česar je nujno potrebna vsaj še trdna krščanska stranka, ki bo enako stroga do politike kontinuitete.
    Enaka ugotovitev velja tudi za SLS.
    Te stranke, bodo morale nastopati na volitvah združene v predvolilni koaliciji, kar pomeni predvolilno usklajen program vladanja. Le s tem bodo volivce lahko prepričale v možnost njihove zmage in jih spravile na volišča. 50%-na udeležba na zadnjih volitvah nam namreč lepo pove kje se nahajajo ti volivci.
    Da bi bili stranki NSi in SLS, taki kot sta sedaj, zmožni takega preskoka, težko verjamem, kljub temu pa to možnost še vedno dopuščam.
    Da bi le zmagala razum in pripadnost narodu, ki ju je v srcu nosila slovenska pomlad.

  6. G.Oman jih tudi seka zadnje čase…Cerar da dobro ve , kaj je treba narediti ???? No, pričakujemo da bo vsaj povedal…
    Toda od predsednika vlade se ne pričakuje samo, da ve, kaj je treba.Predsednika vlade s tako večino je dolžan to narediti ! Sicer je bolje da danes odstopi.
    Torej treba je vedeti in znati- če imaš tako večino in vso podporo !

    • Kontinuiteta je prišla na oblast s krvjo. Z mnogo prelite krvi, večinoma nedolžnih ljudi. V začetku nove države je obdržala vso neformalno oblast, zatem pa je prevzela tudi še vso formalno. Izjema so leta 2004-2008, ko je uspela Janševa vlada, v tem kratkem času, vključiti Slovenijo v Evropsko skupnost in po zaslugi takratnega finančnega ministra dr. Bajuka, vstopila kot prva od novih članic v območje evra.
      Danes ima ta kontinuiteta v državnem zboru celo ustavno večino, k čemur je močno prispevala tudi SLS.
      Če g. Oman tokrat govori, da Cerar že ve kaj dela, potem lahko z gotovostjo rečem, da to niso besede slovenske pomladi, ampak besede kolaboracije z vedno močnejšim nasprotnikom demokratične ureditve Slovenije.
      S tako držo ne bo slovenska pomlad nikoli dosegla zmage in ne lustracije.

  7. Res škoda, da Demos ni bil pripravljen tistega preskoka in bi uveljavil 10 letni moratorij na vse vidnejše člane kp, zsms, zveze socialistov in v pravosodju.
    Če bi to uveljavili bi bila danes Slovenija v veliko boljši kondiciji.
    Ker tega nismo storili, bi morali vsaj danes in bi lustrilali vse prej naštete in vse od leta 1992 do 2014.

    • 🙂

      Ta je pa dobra! Lustracija za vse vidnejše politike! In verjetno je to edina pot do normalne družbe. Problem je samo, da v SLO demokraciji to ni možno …

      Mogoče bi bilo dobro začeti pogovor o kriptokraciji kot političnem sistemu … na Hrvaškem se nekaj govori o tem … verjetno pa je to samo trošenje energije brez učinka. Verjetno smo v stanju, ko je Titanik že razparan in tone … REŠI NAJ SE, KDOR SE MORE

    • Kako to, da se v zgodovini nič ne spremeni? Lustracija — zveni znano iz mnogih preteklih stoletij! In, Če kdo ne bi gledal, bi bilo pa kandidate za lustracijo verjetno najbolje postaviti kar pred jame in, bum! Nič novega. Po mojem demokracija ni v tem, ravno obratno, s sprejeemanju različnosti, drugačnosti in toleranci — tega nam je Slovencem vedno manjkalo. Peterletovaskupina je naredila napako v tem, da ni vstrajala na tem, da pride do sprave, da se, po vzgledu Francozov, njej v čast postavi kak spomenik na nov trg v prestolnici, Place de la Concorde, na primer.
      Čeprav, priznam, možnost, ki jo nakaže Robert, da bi lahko teh 20 in več let preživeli brez Janše, tudi mene zasanjano zamika….

  8. Kaj stokate. Saj imate lustracijo. Predsednik največje stranke v Sloveniji sedi v zaporu, mečejo ga tudi iz parlamenta. SDS je padla na 21 poslancev. Vsi, ki v državni in javni upravi s šepetom izgovorijo ime Janeza Janše in SDS letijo iz službe. NSi je potegnila s Kučanom, saj se boji, da bi izgubila svojo pozicijo v parlamentu. SLS-a več ni v parlamentu. To se imenuje lustracija!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite