V okviru tematskih razprav Sedanjost za prihodnost so na predavanju Ali ima mesto Ljubljana svojega lastnega »duha«? gostili zgodovinarja Haralda Heppnerja, profesorja na oddelku za zgodovino Jugovzhodne Evrope na Univerzi v Gradcu. Z njim je o mestu in duhu Ljubljane v slovenski zgodovini razpravljal Stane Granda.
Profesor Harald Heppner je spregovoril o duhu mesta, kar zanj predstavlja abstraktni odnos ljudi do mesta, kolektivni spomin pa tudi čustveno komponento ter hkrati izkušanje mesta z vsemi čuti. Pri tem je pomembno upoštevati tako zgodovinski razvoj, geografijo in klimatske značilnosti. Heppner je zgodovinski razvoj duha Ljubljane poskušal prikazati v odnosu do Gradca in Trsta kot dveh bližnjih mest s podobno težo. Gradec je mesto s slovenskim imenom, ki pa v 12. stoletju dobi nemški značaj ter skozi zgodovino pridobiva na pomembnosti. Trst doživi največji razcvet v obdobju med koncem 18. stoletja do konca I. svetovne vojne, vendar kasneje njegov vpliv počasi upada. Gradec se v zadnjih desetletjih razvija in pridobiva na ugledu, vendar je po mnenju Heppnerja največji dobitnik zadnjih let prav Ljubljana, ki po osamosvojitvi in vstopu v EU pridobiva na identiteti in pospešeno oblikuje značilnega duha.
Tudi profesor Stane Granda prepoznava svetovljansko dušo, ki jo je še posebej v zadnjih letih pridobila Ljubljana. Poudari pomembnost Gradca za slovensko zgodovino, saj se tam prvič omeni Slovenijo, v Gradcu se pojavijo tudi prvi zametki slovenskih strank. Tako je Gradec za nas pomembnejši kot si mislimo oz. smo pripravljeni priznati. Za raziskovanje slovenske zgodovine je zelo pomemben tudi graški deželni arhiv. Po drugi strani Granda pogreša več raziskovanja Trsta kot primera mesta z mednacionalno in še posebej medversko strpnostjo. Ljubljano zgodovinsko najbolj zaznamuje kongres Svete alianse leta 1821, medtem ko za Grando vloga prestolnice Ilirskih provinc ne igra tako odločilne vloge, saj so Ilirske province Slovence razdelile. Ljubljana postane sicer zares nacionalna prestolnica sredi I. svetovne vojne, ko se nacionalno gibanje iz periferije širi v središče.
