Da je Slovenija pred razglasom bankrota, poslušamo že precej časa. Pred zgodnjespomladanskim padcem »krizne koalicije«, kot se je sama poimenovala, je bil po mukotrpni plovbi med Scilo in Karibdo za las sprejet ključni reset za slovensko gospodarstvo: takoimenovana slaba banka. Kljub morda namenoma ponesrečenemu izrazu za enostaven mehanizem reševanja bank z bail-outom, gre v resnici za državno podjetje, ki naj bi, čeprav se njegova implementacija vse bolj odmika zaradi povsem zgrešenih prijemov ocenjevanja bančnih portfeljev, upravljalo s terjatvami bank, ki jih imajo slednje do večinoma slovenskih podjetij in so praktično v trenutnem okolju sistemskega bankrota in nelikvidnosti trga skoraj brez realne vrednosti.
Da je kriza, pa ne tista v želodcih malih, temveč v žepih protagonistov kolektivne sreče res precejšnja, kaže tudi v javnosti skoraj neproblematiziran ukrep likvidacije dveh zasebnih bank, javnosti znanih po servisiranju finančnih perverzij določenega kroga nomenklature. Likvidacija tako brezupnih igralcev na trgu sama po sebi ni slaba stvar. Sploh če jo likvidirajo lastniki z lastnimi sredstvi. Seveda pa je, kot se za naše kraje že tradicionalno spodobi, spet pretehtal duh skupne sreče, ki nas vse zaradi uspešnega pokritja bančnih brezen izjemno vprašljivih poslov, navdaja z veseljem, ker gre pač za prve korake k izhodu iz krize in moramo zato vsi zategniti pas. Mehanizem slabe banke, prvotno namenjen nečemu drugemu, je v dani situaciji prišel še kako prav. Morda od tu njegovo poimenovanje. Ob poslušanju interpretacij slovenskih mainstream medijev o vladnih ukrepih za izhod iz krize (beri: slovenske krize, ki je posledica poslovanja na način likvidiranih bank) mi vse pogosteje zaradi glavobola niti kozarec vode več ne pomaga. Edino, kar učinkovito pomaga, je kljub njegovi pomenljivi rdeči barvi gumb na daljincu.
Namesto kisika, dušik za gospodarstvo
Ključna interesna združenja, ki v Sloveniji predstavljajo tisto malo od gospodarstva, kar ga je še ostalo, torej gospodarska, obrtno-podjetniška in trgovinska zbornica, združenja delodajalcev in poslovodij, so v začetku avgusta poslala administraciji konkretne predloge ukrepov za večjo davčno razbremenitev podjetništva in večjo davčno kulturo, za povečanje konkurenčnosti, za pospešeno izvedbo reform javnega sektorja in za sanacijo bančnega sistema. Navkljub povsem dobrohotnim predlogom, ki jih mimogrede gospodarstvo sploh ni dolžno predlagati, saj se mora ukvarjati z neprestanim bojem za preživetje med svetovno konkurenco, so jih aktualna oblast in njeni od kolektivne sreče pijani podporniki brez sramu zavrnili. Označili so jih celo za mineštro oziroma nekaj mokrega.
A sanje nomenklature, čeprav povsem suhe, se razblinjajo kot milni mehurčki. Statistični urad je nedavno objavil, da se je pri nas kljub splošni športni evforiji, v kateri si marsikdo išče uteho, bruto domači proizvod v drugem četrtletju letos v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšal za 1,7 odstotka. Poleg skoraj 3 % zmanjšanja trošenja so se za toliko zmanjšale tudi investicije. Vse, kar živi, je izvoz, torej povpraševanje v tujini, ki z našimi ukrepi nima nič.
Bolj kot odpravljanje monopolov in ukinjanje koncesij je pri nas v porastu dvigovanje davkov in drugih oblik financiranja javne porabe. Kljub veliki davčni obremenitvi podjetništva, se iščejo druge oblike odiranja davkoplačevalcev, nenazadnje tudi preko cestnih vinjet. Gromozanske finančne luknje, tako v vseh državnih kot kvazidržavnih blagajnah, državnih bankah, državnih podjetjih in nenazadnje občinah, ki so posledica prijateljskega socializma (beri: sprega politike in gospodarstva) in logike »kradimo, dokler je«, bomo slej ko prej plačali davkoplačevalci oziroma naši potomci.
Bail-in po slovensko
Za lažje razumevanje nujnosti davkoplačevalskega kolektiva v dani situaciji ljudstvu pomaga tudi boj peterice na stožiškem parketu. Da se sanacija insolventnih subjektov na trgu s sredstvi lastnikov oziroma njihovih upnikov razume kot sanacija s sredstvi davkoplačevalcev, je dokazal primer likvidacije dvornih bank. Vendar pa bo izčrpavanje državnega proračuna zagotovo doseglo dno. Če ne prej, ko bo uradno priznana insolvenca slovenskih bolnišnic, zdravstvenih domov in nenazadnje državnih šol in univerz.
Takrat se bo pokazalo, koliko je slovenski javni izobraževalni sistem, ki iz dneva v dan proizvaja več zaplankanih mladih brez sposobnosti inovativnega razmišljanja in iskanja resnice in kjer vsakdo zaradi strahu pred zdravo konkurenco ščiti svoj vrtiček, res naš in koliko slovenski zdravstveni sistem, preko katerega določeni dobavitelji na račun davkoplačevalcev mastno služijo, tam zaposleni izvajalci javnih storitev pa si izplačujejo plače večje od tiste, ki pripada tronu na Gregorčičevi, Prešernovi ali Beethovnovi.
Zasebna iniciativa je kot siamski dvojček neločljivo povezana z odgovornostjo. Tako že po defaultu javni sistem, sploh v okolju brez učinkovite vladavine prava in možnosti pluralne in svobodne izbire, kvečjemu spodbuja k netransparentnosti, klientelizmu in k delitvi poslov na prijateljski ravni. V času krize tako ni ne duha ne sluha o prevzemanju odgovornosti poslovodstev in nadzornih organov za slabe poslovne rezultate in za povsem neučinkovito porabo javnega denarja. Tipično slovensko reševanja zagat, ki jim razviti svet pravi nelikvidnost in insolventnost, temelji na pričakovanju financiranja iz vse bolj obubožane proračunske malhe. Problem, ki nastane je, da v malho največ prispevajo prav tisti najbolj revni, ker jih je pri nas vsak dan več.
Ponovni bankrot socializma
Če se strinjamo, da iz neraziskanosti in nekaznovanosti zločinov medvojne in povojne revolucije, vse tja do 90. let prejšnjega stoletja, raste podstat legitimnosti malverzacij, ki so Slovenijo, kot deželo pridnih in poštenih, v nekaj letih pripeljale na kant, potem je poziv predsednika, ki mimogrede vsekajdrugega kot to, raje spremlja slovenske Stožice, da se moramo v tem trenutku osredotočiti na vprašanja za izhod iz krize, prazen. Naš problem finančnih in pravnih zlorab je globlji, kot je misliti na prvi pogled. Treba bo skozi mukotrpno obdobje katarze, ki je niti še nismo začeli. Pravna država pri nas še ni zaživela, zato tudi ni pretiranega strahu, da bi umrla.
Morda nam bo na pot katarze pomagal ponovni bankrot socializma, torej bankrot duha kolektivne prevare, ki se, podobno kot v letih pred osamosvojitvijo vse bolj izmika jasnemu soočenju z resnico. Tudi danes se poskuša državni intervencionizem in javne monopole na vseh področjih družbenega življenja prikazati kot talca imaginarnega sovražnika. Na srečo je Slovenija le majhen del globaliziranega sveta, kjer aritmetika še vedno drži. Na tak način izolirani v tem svetu pač ne bomo preživeli.
Foto: Svetilnik
