Štiri vladajoče stranke (SDS, DL, NSI in Desus) so v parlamentarni postopek vložile predlog za ukinitev Državnega sveta.
Takšen “zgornji/drugi dom” kot je slovenski Državni svet je – z izjemo podobne ustanove na Irskem – evropski unikum. Glede na način voljenja svetnikov se zdi kot nekakšen relikt prejšnjega režima. Glede na sestavo bi lahko celo dejali, da gre za nekakšno korporativistično strukturo – oznako, ki bi jo levica verjetno vehementno zavrnila.
Sodeč po literaturi je pri dvodomnosti slovenskega parlamenta vztrajal predvsem dr. France Bučar. Kakršnikoli so že bili razlogi za nastanek Državnega sveta, dejstvo je, da ta organ v času svojega obstoja ni uspel najti pravega prostora pod soncem. Ukinitev Državnega sveta se tako zlasti v sedanjih javno-finančnih razmerah zdi nadvse privlačna rešitev.
Ne pa edina. Morda je čas, da razmislimo o alternativi, ki bi Državni svet nekoliko zmanjšala (denimo iz sedanjih 40 na 30 ali celo manj svetnikov – tudi število poslancev Državnega zbora je primerjalno preveliko), predvsem pa preobrazila v predstavništvo regionalnih interesov. (Stvar presoje je, ali bi nove svetnike volili regionalni sveti, ali občinski sveti ali pa volivci neposredno.)
V novem Državnem svetu bi lahko – ob predstavnikih regij – našli tudi elegantno rešitev za parlamentarno zastopstvo Slovencev po svetu, pa tudi za Rome in t.i. novodobne manjšine (osebe jugoslovanskih narodnosti). Zastopstvo teh skupin se že nekaj časa napoveduje kot potencialno zahtevno vprašanje, ki bi lahko vodilo v nove delitve, namesto v krepitev nacionalne kohezije.
Slovenija že dolgo zamuja s svojo politično regionalizacijo. Ta bi v sedanjih razmerah lahko vlila nekaj več dinamike v razvoj posameznih regij in prispevala k zmanjšanju občutka prevelike centralizacije – občutka, ki je očitno prisoten, a je glede na velikost Slovenije vendarle težko razumljiv. Nastanek regij bi olajšal črpanje EU sredstev in pomagal preprečiti, da bi zlasti revnejše obmejne občine postale zgolj privesek gravitacijskih centrov za avstrijsko in italijansko, ali pa tudi, v primeru Reke in Zagreba, za hrvaško mejo.
Poleg tega bi pokrajine (in posledično novi Državni svet) lahko ugodno vplivale na razvoj kakovostne politične elite, kot nekakšne pripravljalnice na ukvarjanje s politiko na državni ravni.
Slovenci še vedno zelo veliko damo na regionalno identiteto, na identiteto, ki smo si jo ustvarili v času zgodovinskih avstrijskih dežel: Kranjska (zgornja – Gorenjska, spodnja – Dolenjska, Notranjska), Štajerska, Koroška, Goriška (s Krasom), (severna) Istra in seveda (nekoč madžarska dežela) Prekmurje. (Ljubljana kot glavno mesto bi si morda zaslužila status posebne regije.) Na najmanj odpora prebivalcev bi lahko računala prav takšna razdelitev, saj so ta imena globoko zasidrana v čutenju ljudi. Kako bi se ljudje prepoznali v pokrajinah z naslednjimi imeni: Goriška, Kras in Istra; Kranjska in Koroška; Štajerska (in Koroška); Prekmurje? Oživiti ime kot je “Kranjska” (v času, ko si prizadevamo za zaščito kranjske klobase) in spomnimo, da je del Koroške ostal izven Avstrije in da Istra ter Goriška nikakor nista le v Hrvaški oz. Italiji – to bi bile lahko vsestransko pomembne poteze.
Še bolj pereče vprašanje pa je, katere pristojnosti naj ima (takšen ali drugačen) Državni svet. Polna dvodomnost v smislu, da bi vsak zakon zahteval tudi potrdilo Državnega sveta je za državo kot je naša neracionalna izbira. Razumna rešitev bi za novi Državni svet težko določila bistveno širše pristojnosti od tistih, ki jih Državni svet uživa danes.
