Državni sovražnik št. 3

9

Delitev duhov in ustvarjanje namišljenih ali pravih sovražnikov imata na slovenskem že dolgo brado. V zadnjih letih, odkar levica ni več ˝obsojena na oblast˝, kot so nekoč radi pisali njeni medijski podporniki, pa se je iskanje takšnih in drugačnih sovražnikov močno razmahnilo in praktično na dnevni ravni lahko slišimo grobe diskvalifikacije političnih nasprotnikov. Čeprav se ne ena, ne druga stran, ne moreta ravno pohvaliti z imunostjo na demoniziranje nasprotnikov, pa pri temeljitosti vendarle prednjači levica, ki se ustvarjanja sovražnikov loteva veliko bolj sistematično in širše. Če je na desni demoniziranje nasprotnikov omejeno na predsednika SDS, nekaj najzvestejših sodelavcev iz stranke in peščice podpornikov, pa na levici delo ˝kurjačev˝ opravlja na stotine malih ljudi, mnogi med njimi niso niti člani strank. A to ob neverjetnem razmahu rdeče koreografije v zadnjem času niti ne preseneča. Demonizacija nasprotnikov je namreč eno od osnovnih orodij komunistične partije, iz katere dediščine se pretežni del slovenske levice napaja tudi danes.

Da je državni sovražnik (levice) št. 1 dvakratni predsednik vlade Janša, je povsem pričakovano. Je pač že dve desetletji najnevarnejši nasprotnik levici. Vprašanje je seveda, do kakšne mere je njegova demonizacija upravičena, a priznati je treba, da Janša s svojim škorpijonskim karakterjem nasprotnikom tudi sam močno lajša početje. Drugi na lestvici državnih sovražnikov, predsednik države Pahor, je za marsikoga presenečenje, še zlasti zato, ker vendarle prihaja z levice. A če pri tem upoštevamo že prej omenjene temelje, iz katerih se še danes napaja večji del slovenske levice, je sovraštvo do predsednika seveda povsem logično. Če potegnemo vzporednice s časom okrog druge svetovne vojne, bi lahko rekli, da je Janša okupator, Pahor pa zaradi spravljivosti in pripravljenosti na sodelovanje domači izdajalec.

Imperialist

Skoraj brez primere v zgodovini pa je slovenski državni sovražnik št. 3. Ne poznam primera, ko bi se med najpogosteje napadane ljudi v državi povzpel diplomatski predstavnik neke tuje države. A prav to se je zgodilo pri nas, začenši z govorom nekdanjega očeta naroda na proslavi v Dražgošah pred poldrugim letom, ko je ostro napadel veleposlanika ZDA Josepha A. Mussomelija in ga obtožil vmešavanja v sestavljanje vladne koalicije. A če se je takrat še zdelo, da gre morda za osamljeno reakcijo ostarelega vojaka, se je kasneje pokazalo, da je bil to šele začetek. Nestrpnost do ameriškega veleposlanika se je le še stopnjevala in nov vrhunec doživela na dogajanju ljudstva na sam dan upora proti okupatorju, na katerem se  je tržaški zgodovinar Jože Pirjevec pojavil s transparentom z napisom ˝Mussomeli go home˝. S čimer je Pirjevec pravzaprav (ne)hote pokazal, proti komu je bila do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo v resnici naperjena Protiimperialistična fronta. In če kdo morda naivno še vedno verjame, da je šlo le za nekoliko prenapeto reakcijo na veleposlanikove izjave, je že kratek izlet na facebook dovolj, da nas prepriča v nasprotno.

Seveda se človek vpraša, s čim si je gospod Mussomeli prislužil status državnega sovražnika? Prepričan sem, da prvi in glavni razlog za njegovo demonizacijo leži v imenu države, ki jo predstavlja. Čeprav smo običajni Slovenci tudi za časa socializma imeli Združene države Amerike za ˝dobre fante˝, Sovjetsko zvezo pa za ˝slabe fante˝, so se v srcih mnogih ljudi zasidrale zgodbe o izkoriščevalskih kapitalistih in imperialistični državi. Tistim, ki so izhajali iz komunizmu naklonjenih okolij, pa je bil antiamerikanizem tako ali tako položen v zibko. Najlepši dokaz temu so kritike ZDA in ponujanje azila žvižgaču Snowdenu, ki jih mnogi v zadnjih dneh objavljajo v medijih in na družabnih omrežjih. Kar je sicer lepo in prav, ampak se ne morem spomniti nobenega primera, ko bi ti isti kritiki ponujali azil ruskim ali kitajskim oporečnikom.

Premalo Mussomelijev

Precej pa k svoji demonizaciji seveda prispeva tudi ameriški veleposlanik sam. V diplomatsko okolje je prinesel način komunikacije, ki ga nismo vajeni. Z odprtostjo, neposrednostjo, drznostjo in smislom za humor je popoln antipod modelu zadržanega, previdnega in, če hočete, zapetega slovenskega politika, kakršnega je pri nas kot ideal politične rutine postavil pokojni premier in predsednik Drnovšek. Mnogi mu očitajo, da se vtika v notranje zadeve, kar mu kot predstavniku tuje države ne gre. Seveda pa je vprašanje, ali lahko izražanje mnenja, še zlasti, če ga novinarji sprašujejo zanj, razumemo kot vtikanje v notranje zadeve. Že res, da je včasih izjavil kaj, česar drugi veleposlaniki ne bi, a se ne spomnim primera, da bi kdaj povedal kaj spornega ali kaj, česar ne bi že tako ali tako vedeli. Zato se mi izganjanje odhajajočega veleposlanika ne zdi le neokusno in nepotrebno, ampak tudi nepošteno.

Sam bi šel dlje. Zame je Joe, kot se v za Američane tipičnem odprtem slogu predstavi neuradnim sogovornikom, znanilec novih časov tudi v diplomaciji in politiki nasploh. V času, ko lahko večina zemljanov komunicira skoraj s komerkoli na zemeljski obli in ko svet postaja vse manjši in bolj domač, ko postaja tajni svet visoke politike vse manj nedostopen in ko je bolj kot kadarkoli prej prihodnost sveta v sodelovanju, postaja zadržanost, nedostopnost in zapetost tudi v politiki vse bolj anahronizem. Ne le v svetovni, tudi v domači politiki bi si samo želel več ljudi, kakršen je Joe Mussomeli. Politikov, ki bi svoje delo opravljali z veseljem, iskrenostjo in humorjem.

A žal, vsega trojega v slovenski politiki primanjkuje, tako akutno, kot kronično. Kar pomislite, kdaj ste nazadnje videli slovenskega politika, ki bi kazal strast in veselje do svojega dela? Kdaj ste nazadnje videli pristen humor na naši politični sceni? Le težko bi našli kaj več od sarkazma na račun političnih nasprotnikov, humor na svoj račun pa je že znanstvena fantastika. Primerjajte denimo objave na facebook profilu ameriškega veleposlanika in slovenskega politika in karikaturista Franca Jurija, pa vam bo vse jasno.

P.S.: vir fotografije je veleposlanikov FB profil. Nekoč je objavil, da je v tej majici šel na ljubljansko tržnico.

9 KOMENTARJI

  1. Uvod članka se mi zdi odličen. Tudi sam mislim o levici enako. Tretja točka pa čisto preveč osladno govori o Ameriki.

    Mislim, da so ljudje dostikrat upravičeno jezni na Ameriko. Naloga veleposlanikov je, da zastopajo gospodarske in strateške interese svoje države, zato se vedno vtikajo v gostujočo državo. Kar je najbrž normalno. Ampak Amerika je močna in ima veliko interesov, zato se vtika kar precej. Velik dokaz za to je tudi južna Amerika. Severna Amerika je imperij.

    Poleg tega ji projekt Prism nikakor ni v ponos. To je tak projet nadzora nad celim svetom, o kakršnem so lahko samo sanjali v Udbi, Stasiju in KGB-ju skupaj.

  2. Vedno več dvomov se mi poraja kdo je v politiki komu zaveznik in kdo nasprotnik – po vaše kar sovražmik. Pojma in izraza tekmec pa tako ne poznate.
    Vse manj krščanskega je v teh prostih spisih.

  3. Realen članek. Škoda res, da se naši politiki ne zgledujejo po ameriškem veleposlaniku.

    Potem bi zanali govoriti iskreno, resnicoljubno, konkretno in na primeren način, tako da bi drug drugega spoštovali in upoštevali.

    • mogoče zabaven človek, ampak diplomat?

      diplomát -a m (a)
      1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi
      svoje države v mednarodnih odnosih:
      2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi
      spretno, okoliščinam ustrezno:

  4. Napis na majici o odhajajočem ne pove ničesar. Veliko pa ppove o kulturi avtorja majice in tistih, ki jo noaijo.

  5. Tudi meni je Joe antipatičen.

    Ja, saj imaš prav, da bi ameriška odprtost dobrodošla v sodobni diplomaciji. In da je le samozavestni Američani imajo dovolj, da jo lahko izvažajo. Takšen odnos ameriškega veleposlanika do nas je itak bil možen le zato, ker sam v sebi ni videl kolonialnega vsiljivca, pač pa je počutil kot otrok na počitnicah pri starih starših na kmetih – diplomat pri zaveznikih v Stari dami Evropi…

    • se kar strinjam. ni najbolj korektno, če diplomat veselo razlaga, da ni pomagal pri nobeni investiciji, da je ponosen, ker ga (diplomata!) ogromno ljudi v državi gostiteljici ne mara, da ne razume besede slovensko, da so gostitelji shizofren narod itd. (tudi če ima glede naših kolektivnih patologij prav)
      saj se oprosti, če ne znaš, ne zmoreš, se ti ne da, se požvižgaš… ampak ni se treba s tem ravno hvaliti.

Comments are closed.