Letos obhajamo 30 letnico, odkar so se svojci po vojni pomorjenih 1. novembra 1988 prvič lahko zbrali k molitvi za rajne na Žalah v Ljubljani. Nadškof Šuštar je opravil sv. mašo, pred njo so kulturniki in predstavniki obeh strani, partizanske in domobranske napravili kulturno spominsko slovesnost. Prvič se je na javni prireditvi govorilo o trpljenju in smrti med vojno in po vojni.
Predvsem pa se je okoli 2000 ljudi zbralo na tem žalnem slavju, pri katerem so slovenske matere in žene lahko prvič javno objokovale svoje drage, pomorjene v medvojnih in povojnih pobojih. Nad 2500 ljudi se je potem zbralo še na shodu ob Lipi sprave 27. Junija 1989, ki je bila zasajena isto leto spomladi. Kljub temu, da je bila potem isto leto ravno pred vsemi svetimi Lipa sprave popolnoma uničena, smo posadilo novo in se potem vsako leto zbirali ob njej 1. oziroma 2. novembra ter 15. junija, na Dan krivde sprave in odpuščanja, kar je postalo stalnica našega prizadevanja za ohranjanje spomina, za priznanje nedolžnosti žrtev ter prizadevanja za spravo. Zadnja leta se nam pridružuje tudi predsednik republike Borut Pahor.
Spravno drevo za razdeljene Slovence
Lipa sprave torej že trideset let ostaja spravno drevo za razdeljene Slovence, čeprav zbiranje ob njej še vedno pri nekaterih povzroča nasprotovanje ali celo sovraštvo. Takšna drža pa še naprej ohranja in vzdržuje protipravno nedemokratično oziroma celo sovražno razpoloženje in nasprotovanje v določenih krogih, ki niso pripravljeni priznati resnice o tem težkem bremenu, ki so ga naši predniki v svojem brezobzirnem pohodu na oblast zadali celemu narodu. Revolucionarno nasilje in njegov teror sta razklala slovenski narod. Uradno državno priznanje genocida in njegovih posledic ter politična volja za njihovo popolno odpravo pa ostaja preizkusni kamen politične volje za polno demokratizacijo Slovenije.
Žal smo priča, da celo državni organi kot Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in druge službe še vedno skušajo prikrivati razsežnosti pomorov slovenski javnosti. Zato tudi čim manj opazno pokopavajo mrtve, brez ustreznih napisov in s tem z namero, da se še naprej prikriva celovita resnica, kot je to primer v Logatcu pri odkopu žrtev iz Rovt in okolice, ki naj bi jih prekopali in čim bolj tiho pokopali. Podobne težave smo imeli tudi tukaj v Kamniški Bistrici, kjer smo po zaslugi sorodnikov in dobrotnikov med vojno tukaj pobitih črnogorskih in drugih žrtev vendarle uspeli postaviti to kapelico kot prostor molitve za žrtve povojnih pobojev. Uradna politika in administrativni organi še vedno ne opravljajo polno svoje demokratične dolžnosti brez pristranskosti in skladno s temeljnimi človekovimi pravicami.
Spomin na rajne je znamenje človeške ljubezni
Sveto pismo nam naroča molitev za rajne: Juda Makabejec je naročil naj se opravijo molitve za rajne. Sestavni del naše kulture je spomin in molitev za rajne. Spomin na rajne je najprej človeška obveza. Izročilo vseh kultur nam ga naroča kot opomin človeškemu ravnanju za naprej. Spomin na rajne je znamenje človeške ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Kakor gojimo vezi med živimi, tako je spomin gojenje vezi med nevidnim svetom človeškega duha, ki nas vse ljudi, kot govori praznik vseh svetnikov, kliče v občestvo svetih, v občestvo tj etično obvezo vseh ljudi, povezanih v človeško skupnost. Kristjani pa ta spomin še posebej utemeljujemo kot občestvo z Bogom, v katerem smo vsi ljudje med seboj sestre in bratje.
Ob molitvi očenaša gradimo božje kraljestvo na zemlji
Andrej Gosar je zapisal, da ob molitvi očenaša, če molimo resno, gradimo božje kraljestvo na zemlji, ki naj bo kraljestvo resnice, pravičnosti, miru in ljubezni. Verni tudi ob spominu na rajne izražamo svojo vero in gojimo upanje, da smo vsi poklicani k polnosti življenje z Bogom, k svetosti, ki vključuje vse ljudi, žive in umrle. Šele takrat človek zaključi svoj življenjski krog, saj najde pravi mir v Bogu Očetu vseh ljudi. Kristjani spomin na rajne povezujemo v najbolj pristno in osebno in notranjo združenost s Kristusom, ki je dal življenje za brate in sestre. Ta spomin je evharistija, zahvala Bogu za dar njegovega sina vsem ljudem. V to zahvalo pa vključujemo tudi zahvalo za vse sestre in brate, ki so po Kristusu darovali življenje na tem svetu, da bi kot Kristus z njim vstopili v očetovo slavo. Polnost življenja po našem prepričanju je ta daritev, v katero naj se steka tudi življenje vsakega izmed nas: naj bo daritev naše celo življenje, kot pravi pesnik. V to daritev vključujemo sami sebe in vse, ki so odšli za njim v vstajenje in v tem upanju oživljamo spomin na sestre in brate, ki so pri njem, da bi se tudi naše upanje krepilo za večni Jeruzalem, ki je naša končna domovina.
Spomin na vse, še posebej vse žrtvovane, je izraz naše vere, da smo tudi mi sami pripravljeni darovati življenje za sestre in brate in si nikoli ne drznemo vzeti življenja komu drugemu za plemenite ali še manj za sebične namene. Takšna človeška spominska skupnost pa je upanje za prihodnost vseh ljudi na zemlji in po naši veri tudi za večnost. Za Kristusom smo mi priče tega upanja, tudi za vse sestre in brate, ki so jim bila zasuta usta po slovenski zemlji.
