Janez Juhant: Spomin na rajne je znamenje človeške ljubezni

7
876

Letos obhajamo 30 letnico, odkar so se svojci po vojni pomorjenih 1. novembra 1988 prvič lahko zbrali k molitvi za rajne na Žalah v Ljubljani. Nadškof Šuštar je opravil sv. mašo, pred njo so kulturniki in predstavniki obeh strani, partizanske in domobranske napravili kulturno spominsko slovesnost. Prvič se je na javni prireditvi govorilo o trpljenju in smrti med vojno in po vojni.

Predvsem pa se je okoli 2000 ljudi zbralo na tem žalnem slavju, pri katerem so slovenske matere in žene lahko prvič javno objokovale svoje drage, pomorjene v medvojnih in povojnih pobojih. Nad 2500 ljudi se je potem zbralo še na shodu ob Lipi sprave 27. Junija 1989, ki je bila zasajena isto leto spomladi. Kljub temu, da je bila potem isto leto ravno pred vsemi svetimi Lipa sprave popolnoma uničena, smo posadilo novo in se potem vsako leto zbirali ob njej 1. oziroma 2. novembra ter 15. junija, na Dan krivde sprave in odpuščanja, kar je postalo stalnica našega prizadevanja za ohranjanje spomina, za priznanje nedolžnosti žrtev ter prizadevanja za spravo. Zadnja leta se nam pridružuje tudi predsednik republike Borut Pahor.

Spravno drevo za razdeljene Slovence

Lipa sprave torej že trideset let ostaja spravno drevo za razdeljene Slovence, čeprav zbiranje ob njej še vedno pri nekaterih povzroča nasprotovanje ali celo sovraštvo. Takšna drža pa še naprej ohranja in vzdržuje protipravno nedemokratično oziroma celo sovražno razpoloženje in nasprotovanje v določenih krogih, ki niso pripravljeni priznati resnice o tem težkem bremenu, ki so ga naši predniki v svojem brezobzirnem pohodu na oblast zadali celemu narodu. Revolucionarno nasilje in njegov teror sta razklala slovenski narod. Uradno državno priznanje genocida in njegovih posledic ter politična volja za njihovo popolno odpravo pa ostaja preizkusni kamen politične volje za polno demokratizacijo Slovenije.

Žal smo priča, da celo državni organi kot Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in druge službe še vedno skušajo prikrivati razsežnosti pomorov slovenski javnosti. Zato tudi čim manj opazno pokopavajo mrtve, brez ustreznih napisov in s tem z namero, da se še naprej prikriva celovita resnica, kot je to primer v Logatcu pri odkopu žrtev iz Rovt in okolice, ki naj bi jih prekopali in čim bolj tiho pokopali. Podobne težave smo imeli tudi tukaj v Kamniški Bistrici, kjer smo po zaslugi  sorodnikov in dobrotnikov med vojno tukaj pobitih črnogorskih in drugih žrtev vendarle  uspeli postaviti to kapelico kot prostor molitve za žrtve povojnih pobojev. Uradna politika in administrativni organi še vedno ne opravljajo polno svoje demokratične dolžnosti brez pristranskosti in skladno s temeljnimi človekovimi pravicami.

Spomin na rajne je znamenje človeške ljubezni

Sveto pismo nam naroča  molitev za rajne: Juda Makabejec je naročil naj se opravijo molitve za rajne. Sestavni del naše kulture je spomin in molitev za rajne. Spomin na rajne je najprej človeška obveza. Izročilo vseh kultur nam ga naroča kot  opomin človeškemu ravnanju za naprej. Spomin na rajne je znamenje človeške ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Kakor gojimo vezi med živimi, tako je spomin gojenje vezi med nevidnim svetom človeškega duha, ki nas vse ljudi, kot govori praznik vseh svetnikov, kliče v občestvo svetih, v občestvo tj etično obvezo vseh ljudi, povezanih v človeško skupnost. Kristjani pa ta spomin še posebej utemeljujemo kot  občestvo z Bogom, v katerem smo vsi ljudje med seboj sestre in bratje.

Ob molitvi očenaša gradimo božje kraljestvo na zemlji

Andrej Gosar je zapisal, da  ob molitvi očenaša, če molimo resno, gradimo božje kraljestvo na zemlji, ki naj bo kraljestvo resnice, pravičnosti, miru in ljubezni. Verni tudi ob spominu na rajne izražamo svojo vero in gojimo upanje, da smo vsi poklicani k polnosti življenje z Bogom, k svetosti, ki vključuje vse ljudi, žive in umrle. Šele takrat človek zaključi svoj življenjski krog, saj najde pravi mir v Bogu Očetu vseh ljudi. Kristjani spomin na rajne povezujemo v najbolj pristno in osebno in notranjo združenost s Kristusom, ki je dal življenje za brate in sestre. Ta spomin je evharistija, zahvala Bogu za dar njegovega sina vsem ljudem. V to zahvalo pa vključujemo tudi zahvalo za vse sestre in brate, ki so po Kristusu darovali življenje na tem svetu, da bi kot Kristus z njim vstopili v očetovo slavo. Polnost življenja po našem prepričanju je ta daritev, v katero naj se steka tudi življenje vsakega izmed nas: naj bo daritev naše celo življenje, kot pravi pesnik. V to daritev vključujemo sami sebe in vse, ki so odšli za njim v vstajenje in v tem upanju oživljamo spomin na sestre in brate, ki so pri njem, da bi se tudi naše upanje krepilo za večni Jeruzalem, ki je naša končna domovina.

Spomin na vse, še posebej vse žrtvovane, je izraz naše vere, da smo tudi mi sami pripravljeni darovati življenje za sestre in brate in si nikoli ne drznemo vzeti življenja komu drugemu za plemenite ali še manj za sebične namene. Takšna človeška spominska skupnost pa je upanje za prihodnost vseh ljudi na zemlji in po naši veri tudi za večnost. Za Kristusom smo mi priče tega upanja, tudi za vse sestre in brate, ki so jim bila zasuta usta po slovenski zemlji.

7 KOMENTARJI

  1. Zdaj so tudi nagrobne sveče postale del t.i. kulturnega marksizma, če rečem bolj natančno smo dobili še eno vejo marksizma.
    Po materialnem, kulturnem še ekološki marksizem.

    Zdaj nas že kaki dve leti, vsakokrat ob dnevu vseh svetih, prepričujejo, da porabimo preveč sveč, in nas pozivajo, da naj zmanjšamo količino, ker ta plastika preveč onesnažuje okolje.

    Včeraj so dominantni mediji pazljivo in natančno poizvedovali kako se ljudje odzivajo na njihovo vsakoletno pranje možganov in kaj so nam sporočili. Pohvalili so se, da se poraba sveč zmanjšuje.

    Da povzamem nekaj elementov marksizmov:
    Pripadnost družini => nazadnjaštvo in konservativizem
    Domoljubje => Nacionalizem in ksenofobija
    Nasprotovanje ilegalnim migracijam => sovražni govor in fašizem
    Spomin na rajnke => ekološki terorizem

    Letos sem prižgal eno svečo več.

  2. Riki ?? Ampak plastika je res velik problem!!
    Oz. sploh vsa odpadna embalaza, ki se kopiči na smetiščih.
    Ponekod se dobesedno že dušijo v smeteh.

  3. Amelie, Riki, nekako se strinjam z obema. Plastike je absolutno preveč, vendar je potrebno biti ob takšnem prazniku bolj prizanesljiv. Zelo dober izraz se mi zdi ekološki marksizem. Je ena od metastaz enega in istega raka, o katerem v bistvu govori g. Juhant. Če je del naše skupnosti (vse bolj vidim, da to sploh ni slovenska posebnost) brezčuten, porogljiv in pogolten do živih, še lahko prenašamo, glede mrtvih pa preprosto ne smemo trpeti polovičarstva. Odnos do mrtvih je bistvo življenja, na tej točki smo ljudje ali to nismo. Jaz mislim, da je odnos, ki ga narekuje levičarski del Slovenije in prevladuje v našem življenju, več kot sramota, to je stanje brez dostojanstva, uživanje ob pogledu skozi rešetke v pekel. V teh razmerah zato niso najhujši levičarji, ki, prepričan sem v to, ne vedo kaj delajo, ampak tisti, ki vedo, kaj delajo, pa to zavestno delajo samo na pol. Govorim o ljudeh na tako imenovani demokratični strani, ki s svojim polovičarstvo usodno vplivajo na razčlovečen razvoj dogodkov.

  4. V včerajšnjem Utripu na RTV …

    https://4d.rtvslo.si/arhiv/utrip/174573079

    … so spet “nabijali” o preveliki porabi sveč. Dali so podatek, da letno Slovenci porabijo za 16 milijonov sveč.
    Glede na to, da se plastika proizvaja iz nafte, ki je tudi gorivo za bencinske motorje.
    V Sloveniji je cca 1 milijon avtomobilov, ki se v veliki večini uporabljajo vsak dan. Torej odpade na vsak avto 16 sveč letno. Sedaj je dan vseh svetih mimo. A pričakujete, da bodo ustvarjali tako gonjo tudi npr. proti piksnam v katerih je pivo in jih vsakodnevno prodajo na tisoče?

    Pokrovi sveč so iz aluminija, se ga da ponovno uporabiti, enako plastiko, enako ostanek parafina. TV nam kaže ogromne skladovnice odpadnih sveč in gre za tipičen poskus vplivanja na emocije gledalcev.
    Odpadki se kopičijo ker so v preteklosti zgorela v požarih kar 4 zbirališča odpadkov v samo dobrih dveh mesecih. Začelo se je s požarom Kemisa na Vrhniki. A kdo verjame, da so v kratkem časovnem intervalu “spontano” pogorela kar 4 zbirališča v Sloveniji, in z njimi tudi vsa dokumentacija. A je to kaj povezano z napovedanim prihodom inšpekcije iz EU komisije? A smo sedaj uporabniki nagrobnih sveč krivi, če slovenska “odpadniška mafija” ne opravlja svoje posle tako kot se spodobi?

    Nehajte s tem ekološkim marksizmom, banda pokvarjena!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite