Državna šola ali javno financirana šola?

15

sola male sive celiceNedavni pozivi predstavnikov Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev, da naj javno šolstvo tudi v časih, ko se proračunska sredstva vse bolj krčijo in ko so na mizi odločitve o stečaju javnih bolnišnic in nenazadnje države, ostane javno, so potrebni temeljite analize, premisleka in končno trezne odločitve. Že površna ocena stanja nakazuje možnost rešitve in sicer, da je kratkoročno preživetje javnega zdravstva ali pa javnega pokojninskega sistema prioriteta pred obstojem javnega šolstva. Zdravje je med ljudmi še vedno višje cenjena vrednota kot znanje. Seveda pa posploševanje nikoli ni dobro, zato bom v nadaljevanju poskušal odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja, ki se v tej vsesplošni pojmovni in miselni zmedi vedno znova pojavljajo.

Zastonj kosila ni

Da račun vedno pride, bi lahko najbolj razumeli prav Slovenci. Z izkušnjo razpada ekonomsko nevzdržnega socialističnega modela bivše države, kjer so se danes opevane pridobitve revolucije, kot tista, da so v bivši državi vsi imeli službo, vzdrževale z inflacijo, merjeno v merilih vesoljskih razsežnosti in s posojili iz tujine, bi razumen človek pričakoval tudi razpad miselnih zablod. Vendar se zdi, da se zmagoslavje razuma na žalost odmika v prihodnost, ki pa očitno ni več tako daleč. Pristanek trojke na letališče Jožeta Pučnika menda, zaradi izjemnega zanimanja tujih investitorjev in zaradi zanimanja tujih ekspertov, ki proučujejo razcvet slovenskega demokratičnega socializma, po poročanju slovenskih vodilnih medijev, zadržuje le še prezasedenost letalskih linij Washington – Bruselj – Frankfurt – Ljubljana.

Financiranje slovenskega javnega šolstva je skrajno neracionalno. Za izobraževanje učencev, ki jim je zagotovljena ustavno varovana pravica do izobraževanja, torej temeljna človekova pravica, kot jo opredeljuje tudi vedno priročna Izobraževalna internacionala, se v zasebnih šolah iz javnih sredstev zagotavlja zgolj 85 % sredstev, in sicer za plače učiteljev in njihove javne dajatve. Ostalih 15 % za plače zagotavlja ustanovitelj. Zgodba se pri tem na žalost ne konča, temveč šele začne. Kljub temu, da sem osebno prepričan v ustavno spornost takšne ureditve, vsaj z vidika načela enakosti, se bistven prihranek javnega proračuna za izobraževanje učenca skriva v stroških investicij za prostore, stroških vzdrževanja šolskih prostorov, stroških šolskih pripomočkov, od table, knjižničnega gradiva pa do računalnika in kemijskega digestorija ter nenazadnje v stroških vsega podpornega osebja, ki je nujno potrebno za delovanje izobraževalne ustanove. Državni proračun je tako zaradi izobraževanja učencev v zasebnih šolah bogatejši za mnogo več, kot pa je delež njegovega financiranja.

Ni brezplačnega šolstva

Pozivi, naj splošno brezplačno izobraževanja ostane na vrhu prioritet, so zavajajoča. Da se pri nas splošno brezplačnost na šolskem področju prikazuje kot državno šolstvo, v katerem, se mimogrede, ne dopušča niti najmanjše avtonomije v šolskem prostoru, torej zdravega razuma, da bi učitelji v kurikulum lahko vpeljali tudi del svojega lastnega mentorstva, se bo slej ko prej izkazalo za zmotno. Splošno in vsakomur dostopno šolo se lahko zagotovi tudi na druge načine. Nenazadnje slovenska ustava ne zahteva delovanja javnih šol, temveč šol, ki bodo vsaj na osnovnošolski ravni financirane iz javnih sredstev in s tem splošno dostopne. V tujini se splošno dostopnost izobraževalnih ustanov dosega enostavno. Država staršem za izobraževanje otroka podeli vavčer, ti pa izberejo šolo, ki glede na filozofsko ali versko prepričanje, glede na metodo izobraževanja, glede na poudarke in fleksibilnost šolskega urnika, glede na opremljenost šole in kvaliteto učiteljev, glede na težavnost, glede na lokacijo, glede na ponudbo obšolskih dejavnosti etc., najbolj ustreza njim in njihovemu otroku. Šola s pridobljenim vavčerjem pridobi pravico do javnih sredstev. Na ta način se ohranja splošna dostopnost osnovne izobrazbe in pluralnost njene izbire. Prav o tej je pri nas še vedno bogokletno govoriti.

Tekmovalnost, sploh v šoli, je nezaželena in nosi negativno vrednostno predpostavko. Tako velja tudi splošno pravilo, da si šole po kvaliteti med seboj ne smejo konkurirati. Drži načelo uravnilovke, ki za mnoge predstavlja velik dosežek. Namreč, znanje otrok v Prekmurju je primerljivo s tistimi v Metliki in slednje s tistimi v Kopru. S tem smo dosegli množico povprečnežev, otrokom pa omejili njihov domet. Tisti, nadpovprečni si v takšnem nespodbudnem okolju ne upajo razviti svojih talentov, pa ne govorimo o aritmetiki in fiziki, temveč predvsem o otroški ustvarjalnosti in neomejeni domišljiji. Lastno razmišljanje in iskanje resnice je v naših šolah tako med učitelji kot otroci strogo prepovedano. A se je v zadnjih dvajsetih letih pojavil kakšen mentor, ki bi z učenci v okviru učne snovi raziskoval povojne pomore ali pa položaj katoliške Cerkve v totalitarizmu po drugi svetovni vojni.

Šolska konkurenca

Da je slaba kvaliteta državnega šolstva razlog za razmah zasebnega šolstva, priznavajo tudi njegovi nasprotniki. Glede na razvrstitve slovenskih državnih univerz na svetovni lestvici univerz, ki jo opravlja Times Higher Education, lahko ugotovimo, da je slovensko javno visokošolsko izobraževanje podpovprečno. Analiza programa OECD za mednarodno ocenjevanje znanja študentov PISA za leto 2009 kaže, da je znanje slovenskih študentov pod povprečjem držav OECD.

Kakorkoli, statistika ni vedno merodajna, saj včasih prikrije tisto, kar je sicer ključno za razumevanje dejanskega stanja. Ob bok debati o znanju slovenskih študentov, še bolj pa učencev osnovnih in srednjih šol, je eden od pomembnih kazalnikov stopnje znanja kot gonilne sile razvoja, višina družbenega bruto proizvoda. Slovenski GDP je glede na podatke OECD precej pod povprečjem te mednarodne organizacije. Mislim, da rezultat nekaj pove tudi o slovenskem javnem izobraževalnem sistemu.

Šolstvo naj se privatizira

Da je znanje naš zaklad, se razkriva že v Ciceronovi misli omnia mea mecum porto ali v besedah omnia inquit bona mea mecum sunt iz Senekinih pisem Luciliju. Tako ni dvoma, da je vse, razen izobraževanja o osnovah, danes posel. To je vedel že Aristotel, ki si je kruh služil s poučevanjem mladih filozofov v Peripatosu. Tudi nasprotniki zasebnega šolstva na slovenskem zatrjujejo, da bo nadaljnje varčevanje v državnem šolstvu demotiviralo učitelje. Kdo bi si mislil, da je tudi zaslužek motivator slovenskih učiteljev.

In kaj se bo zgodilo, ko bo elastika varčevanja počila?

Skrajni čas je, da se nosilci odgovornosti za večji družbeni napredek v svobodni in demokratični družbi priznajo svojo omejenost. Iniciativo morajo prevzeti zasebniki, ki bodo znali najbolje odgovoriti na potrebe časa. Četudi ohranimo precejšen delež financiranja šolstva iz javnih sredstev, je njihova najučinkovitejša poraba zagotovljena pri odgovornih zasebnikih. Ti se zavedajo, da je kvalitetno znanje, ki spodbuja k razmišljanju o novem in k iskanju resnice, dolgoročno najboljša naložba za upravičenje njihovega obstoja.

Foto: osjarenina.si


15 KOMENTARJI

  1. > Zdravje je med ljudmi še vedno
    > višje cenjena vrednota kot znanje.

    Hm. Ali ta trditev velja le za
    Slovenijo? In Srednjo Evropo morda?
    V Združenih Državah že dolgo imajo
    javno šolstvo, a javno zdravstvo se
    pravkar v krčih rojeva.

  2. Spet bi se eni radi šli goli in bosi privat poslov.Če hočeš bit privatnik, moraš pač nekaj imeti. Privatne šole so sad zelo pametnih in zelo bogatih ljudi, ki jih mi ne premoremo. Nič več. Ne premoremo več niti tovarniških, poklicnih šol. Kaj šele zasebnih pokroviteljev, ki bi sploh želeli ustanavljati šole. Nivo naših bogatašev je mnogo prenizek za kaj takega. Nivo naših politikov je mnogo prenizek, da bi lahko ustanovili kak sklad v njihovem imenu. Ko recimo THE BUSH SCHOOL OF GOVERNMENT AND PUBLIC SERVICE.

    In to kljub temu da celo 85% zagotavlja država, kar je fantastično visok procent.

    (To da je KC v Sloveniji privatna ustanova, je zvito in krivično.)

  3. podpišem, kar se tiče srednjih šol (in mislim da – ene osnovne) – pri teh se zasebnost res enači z zavzetostjo in kakovostjo.

    v visokem šolstvu pa – srednje šole očitno niso tak easy-money, da bi vanje vleklo vsakovrstne tiče, medtem ko fakultete so pa šle precej v cvet…

    mi zna kdo našteti tri zasebne fakultete, ki so boljše od državnih?

    in če ne – kdo ve, zakaj je to tako?

    • Zasebnih sol v Sloveniji na visokosolski ravni ni, ker drzavne univerze prepovedujejo svojim profesorjem predavati tudi tam. Vsi javni razpisi za znanstvene projekte preferijajo drzavne univerze, zasebne niti osnovnih programov ne morejo izpeljati s kadri, ki bi bili zaposleni pri njih; ti so sicer najvecje njihovo bogastvo. Pa se nekaj: kljucna stvar so seveda nori pogoji za izvajanje taksne dejavnosti. Drzavne univerze imajo tako pac konkurencne prednosti, saj imajo dobro infrastrukturo, knjiznice, kadre, menze, znanstvene revije, … zasebnik mora pa to izkazati iz nule!

  4. Zato, ker komunsti ne morejo sproducirati nobenega sposobnega človeka in ga pustiti pri življenju, da bi jim konkuriral. Zato.

  5. Načeloma pritrjujem osnovni tezi avtorja, da bi morali biti javno priznani programi financirani enakovredno ne glede na to, kdo je izvajalec programa. Moram pa avtorja opozoriti na nekaj pomanjkljivosti v njegovem izvajanju.

    Že iz komentarjev mojih predhodnikov izhaja, da je potrebno, ko se piše o zasebnem šolstvu, povleči ločnico med osnovnim in srednjim ter visokim oziroma univerzitetnim študijem. Osnovnošolsko šolanje, ki je obvezno, bi morala država financirati v celotneem znesku. Po mojem mnenju bi moralo to veljatti tudi za srednješolsko izobraževanje, ki po zakonu sicer ni obvezno, de facto pa je.

    Avtor je po nepotrebnem v svoje besedilo o javnem oziroma državnem šolstvu vpletel tudi visokošolsko izobraževanje. Še dodatno pa je pomešal s tem izobraževanjem raziskavo PISA. Čeprav se v terminologiji te raziskave uporablja angleško besedo “student” gre po slovenski terminologiji za dijake oziroma, ker se preverja znanje 15 letnikov, celo za učence, saj so vse znanje, ki ga v raziskavi pokažejo, pridobili v osnovni šoli.

    Kljub zgoraj opisanemu lapsusu, gospodu Umeku verjamem, da v EU obstajajo države, ki staršem za izobraževanje njihovih otrok podelijo vavčerje. Bi me pa zanimalo, katere države so to in kje je možno podatke preveriti oziroma dobiti širšo informacijo.

    Kot rečeno, razmišljanje v pravo smer, ampak bi bil vesel bolj kakovostne argumentacije. Zapisanemu se da preveč enostavno oponirati.

    • Države v Evropi z javnim financiranjem zasebnih šol so v večini. Vavčerski sistem je v predlagani obliki poznan na Švedskem, pa na Nizozemskem, Belgiji… dejstvo je, da zaradi pluralnosti izbire, ki jo zagotavljajo v evropskih državah, tako med javnimi in zasebnimi šolami, potrebe po uvedbi vavčerjev ni!
      Seveda pa je vavčer le korak v smeri razumevanja potrebe po zagotovitvi obstoja zasebnih šol, ki bi seveda lahko izvajale lastne programe, neodvisno od državnih.

      • Pozdravljeni! Sem malo brskal po netu pa nekako ne najdem podlag za vaše trditve. Z vavčerskim sistemom sem se srečal edino na Švedskem pa še to le na nivoju predšolskega varstva.

        Tudi na vas se obračam s podobno prošnjo, kot sem jo izrekel avtorju. Kje je podatke možno preveriti oziroma dobiti širšo informacijo?

          • Vavčerski sistem je v različnih oblikah prisoten v Belgiji, Nizozemski, Švedskem, pa morda še kje.

            Povsod se je izkazal kot dober, saj med šole uvaja konkurenco, torej se kvaliteta ohranja.

            To pa še ne pomeni, da bi državne šole izginile, česar se bojijo levaki, ampak je različno od države do države.

            Dejansko pa je financiranje privatnih šol skompenzirano tudi z nižjimi davki, v kolikor jih ne financira država.

  6. da bi morali biti javno priznani programi financirani enakovredno ne glede na to, kdo je izvajalec programa.
    ===============
    Janko, oprostite to je neumnost. To je leporečje za zasebno prisesovanje na proračun. Takih poskusov imamo pri nas kolikor hočete.

      • A joj, užaljen?! Tudi prav. Ko boste dojeli, da Cerkev lahko ustanavlja le javne šole, ne pa zasebnih, boste razumeli. Opravičevati takšno neumnost z “javno priznanim programom” pač ne gre.

  7. Sem za privatno šolstvo in varstvo in privatno zdravstvo.
    Zakaj?
    1. je kvalitetnejše
    2. je cenejše

    Na Švedskem so nedavno privatizirali vzdrževanje cest in ugotovili, da so se stroški nekajkrat znižali.

    Državno šolstvo je zbirokratizirano, leglo lenuhov in politkomisarjev.

    V privatnih šolah bi bil vsak učitelj nadziran od ravnatelja in učencev, staršev. Ravnatelj bi letel, če bi imel slabe učitelje in slab nadzor. Lastnik šole bi se boril za kvaliteto. Šole bi med sabo tekmovale za kvaliteto.
    Učenci in starši pa bi od države dobili vavčer za recimo 1500€, če otrok konča letnik, drugače bi ga plačali sami. Danes je večino dijakov in učencev nemotiviranih za delo, študij.

    V Avstriji zavarovalnice izvajajo nadzor nad zdravniki in kirurgi. V Sloveniji nihče. Tam zavarovanec plača cca 150€ mesečno zavarovalnine in potem ima kraljveski odnos zdravstvenega osebja v procesu zdravljenja.

    Pri nas meni z davkov ukrade država cca 300€ za zdravstvo. Veliko tega denarja dobi mafija, veliko birokrati v bolnišnicah ( kolhozi), nazadnje pa se srečujem s številnimi nekompetentnimi in lenimi zdravstvenimi delavci in do konca ne vem kdo od njih je odgovoren, sposoben. Seveda sem ves proces zgolj številka na vagonu za Dachau.

Comments are closed.