Državna šola ali javno financirana šola?

sola male sive celiceNedavni pozivi predstavnikov Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev, da naj javno šolstvo tudi v časih, ko se proračunska sredstva vse bolj krčijo in ko so na mizi odločitve o stečaju javnih bolnišnic in nenazadnje države, ostane javno, so potrebni temeljite analize, premisleka in končno trezne odločitve. Že površna ocena stanja nakazuje možnost rešitve in sicer, da je kratkoročno preživetje javnega zdravstva ali pa javnega pokojninskega sistema prioriteta pred obstojem javnega šolstva. Zdravje je med ljudmi še vedno višje cenjena vrednota kot znanje. Seveda pa posploševanje nikoli ni dobro, zato bom v nadaljevanju poskušal odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja, ki se v tej vsesplošni pojmovni in miselni zmedi vedno znova pojavljajo.

Zastonj kosila ni

Da račun vedno pride, bi lahko najbolj razumeli prav Slovenci. Z izkušnjo razpada ekonomsko nevzdržnega socialističnega modela bivše države, kjer so se danes opevane pridobitve revolucije, kot tista, da so v bivši državi vsi imeli službo, vzdrževale z inflacijo, merjeno v merilih vesoljskih razsežnosti in s posojili iz tujine, bi razumen človek pričakoval tudi razpad miselnih zablod. Vendar se zdi, da se zmagoslavje razuma na žalost odmika v prihodnost, ki pa očitno ni več tako daleč. Pristanek trojke na letališče Jožeta Pučnika menda, zaradi izjemnega zanimanja tujih investitorjev in zaradi zanimanja tujih ekspertov, ki proučujejo razcvet slovenskega demokratičnega socializma, po poročanju slovenskih vodilnih medijev, zadržuje le še prezasedenost letalskih linij Washington – Bruselj – Frankfurt – Ljubljana.

Financiranje slovenskega javnega šolstva je skrajno neracionalno. Za izobraževanje učencev, ki jim je zagotovljena ustavno varovana pravica do izobraževanja, torej temeljna človekova pravica, kot jo opredeljuje tudi vedno priročna Izobraževalna internacionala, se v zasebnih šolah iz javnih sredstev zagotavlja zgolj 85 % sredstev, in sicer za plače učiteljev in njihove javne dajatve. Ostalih 15 % za plače zagotavlja ustanovitelj. Zgodba se pri tem na žalost ne konča, temveč šele začne. Kljub temu, da sem osebno prepričan v ustavno spornost takšne ureditve, vsaj z vidika načela enakosti, se bistven prihranek javnega proračuna za izobraževanje učenca skriva v stroških investicij za prostore, stroških vzdrževanja šolskih prostorov, stroških šolskih pripomočkov, od table, knjižničnega gradiva pa do računalnika in kemijskega digestorija ter nenazadnje v stroških vsega podpornega osebja, ki je nujno potrebno za delovanje izobraževalne ustanove. Državni proračun je tako zaradi izobraževanja učencev v zasebnih šolah bogatejši za mnogo več, kot pa je delež njegovega financiranja.

Ni brezplačnega šolstva

Pozivi, naj splošno brezplačno izobraževanja ostane na vrhu prioritet, so zavajajoča. Da se pri nas splošno brezplačnost na šolskem področju prikazuje kot državno šolstvo, v katerem, se mimogrede, ne dopušča niti najmanjše avtonomije v šolskem prostoru, torej zdravega razuma, da bi učitelji v kurikulum lahko vpeljali tudi del svojega lastnega mentorstva, se bo slej ko prej izkazalo za zmotno. Splošno in vsakomur dostopno šolo se lahko zagotovi tudi na druge načine. Nenazadnje slovenska ustava ne zahteva delovanja javnih šol, temveč šol, ki bodo vsaj na osnovnošolski ravni financirane iz javnih sredstev in s tem splošno dostopne. V tujini se splošno dostopnost izobraževalnih ustanov dosega enostavno. Država staršem za izobraževanje otroka podeli vavčer, ti pa izberejo šolo, ki glede na filozofsko ali versko prepričanje, glede na metodo izobraževanja, glede na poudarke in fleksibilnost šolskega urnika, glede na opremljenost šole in kvaliteto učiteljev, glede na težavnost, glede na lokacijo, glede na ponudbo obšolskih dejavnosti etc., najbolj ustreza njim in njihovemu otroku. Šola s pridobljenim vavčerjem pridobi pravico do javnih sredstev. Na ta način se ohranja splošna dostopnost osnovne izobrazbe in pluralnost njene izbire. Prav o tej je pri nas še vedno bogokletno govoriti.

Tekmovalnost, sploh v šoli, je nezaželena in nosi negativno vrednostno predpostavko. Tako velja tudi splošno pravilo, da si šole po kvaliteti med seboj ne smejo konkurirati. Drži načelo uravnilovke, ki za mnoge predstavlja velik dosežek. Namreč, znanje otrok v Prekmurju je primerljivo s tistimi v Metliki in slednje s tistimi v Kopru. S tem smo dosegli množico povprečnežev, otrokom pa omejili njihov domet. Tisti, nadpovprečni si v takšnem nespodbudnem okolju ne upajo razviti svojih talentov, pa ne govorimo o aritmetiki in fiziki, temveč predvsem o otroški ustvarjalnosti in neomejeni domišljiji. Lastno razmišljanje in iskanje resnice je v naših šolah tako med učitelji kot otroci strogo prepovedano. A se je v zadnjih dvajsetih letih pojavil kakšen mentor, ki bi z učenci v okviru učne snovi raziskoval povojne pomore ali pa položaj katoliške Cerkve v totalitarizmu po drugi svetovni vojni.

Šolska konkurenca

Da je slaba kvaliteta državnega šolstva razlog za razmah zasebnega šolstva, priznavajo tudi njegovi nasprotniki. Glede na razvrstitve slovenskih državnih univerz na svetovni lestvici univerz, ki jo opravlja Times Higher Education, lahko ugotovimo, da je slovensko javno visokošolsko izobraževanje podpovprečno. Analiza programa OECD za mednarodno ocenjevanje znanja študentov PISA za leto 2009 kaže, da je znanje slovenskih študentov pod povprečjem držav OECD.

Kakorkoli, statistika ni vedno merodajna, saj včasih prikrije tisto, kar je sicer ključno za razumevanje dejanskega stanja. Ob bok debati o znanju slovenskih študentov, še bolj pa učencev osnovnih in srednjih šol, je eden od pomembnih kazalnikov stopnje znanja kot gonilne sile razvoja, višina družbenega bruto proizvoda. Slovenski GDP je glede na podatke OECD precej pod povprečjem te mednarodne organizacije. Mislim, da rezultat nekaj pove tudi o slovenskem javnem izobraževalnem sistemu.

Šolstvo naj se privatizira

Da je znanje naš zaklad, se razkriva že v Ciceronovi misli omnia mea mecum porto ali v besedah omnia inquit bona mea mecum sunt iz Senekinih pisem Luciliju. Tako ni dvoma, da je vse, razen izobraževanja o osnovah, danes posel. To je vedel že Aristotel, ki si je kruh služil s poučevanjem mladih filozofov v Peripatosu. Tudi nasprotniki zasebnega šolstva na slovenskem zatrjujejo, da bo nadaljnje varčevanje v državnem šolstvu demotiviralo učitelje. Kdo bi si mislil, da je tudi zaslužek motivator slovenskih učiteljev.

In kaj se bo zgodilo, ko bo elastika varčevanja počila?

Skrajni čas je, da se nosilci odgovornosti za večji družbeni napredek v svobodni in demokratični družbi priznajo svojo omejenost. Iniciativo morajo prevzeti zasebniki, ki bodo znali najbolje odgovoriti na potrebe časa. Četudi ohranimo precejšen delež financiranja šolstva iz javnih sredstev, je njihova najučinkovitejša poraba zagotovljena pri odgovornih zasebnikih. Ti se zavedajo, da je kvalitetno znanje, ki spodbuja k razmišljanju o novem in k iskanju resnice, dolgoročno najboljša naložba za upravičenje njihovega obstoja.

Foto: osjarenina.si