Državna proslava ob dnevu vrnitve Primorske Sloveniji ima tudi grenak priokus

2
Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju (Vir: mirenkras.si)

Državna proslava ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini nam ni prinesla pravzaprav nič novega. Levi in desni slovenski politiki se državnih proslav še vedno ne udeležujejo skupaj. Lojze Peterle je bil tokrat svetla izjema med levimi politiki.
O vrnitvi Primorske k Sloveniji sem že lani pisal, zato se bom tokrat stvari lotil bolj osebno. Doma se o zgodovini Primorske nismo veliko pogovarjali. Skoraj popolnoma nič o dogajanju na Primorskem med II. svetovno vojno, še manj o soški fronti med I. svetovno vojno. O dobi italijanske okupacije med obema svetovnima vojnama ali o TIGR-u pa sploh ne. Razen tega, da je takrat v Breginju umrla okoli polovica otrok zaradi revščine.
Zgodovina se je po drugi strani z usodo moje družine prav poigrala. Rojstni dan mojega pokojnega očeta je bil 15. september – dan priključitve Primorske k matični domovini, kot smo ta dan včasih imenovali. Moj rojstni dan je 17. avgust, dan priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Škoda, ker moj nono ni imel rojstnega dneva na dan priključitve Koroške in Štajerske k Sloveniji. Tega dneva ni. Niti na FB ne.

Pohvala predsednice DZ za govor na državni proslavi ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini, a s pridržkom

Govor predsednice Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na državni proslavi ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini v Avditoriju Portorož je bil poln čustvenega naboja. Zanima me, ali bi ga kdo od preteklih oblastnežev v enostrankarskih sistemih bil posebno vesel. Ali celo kdo od sedanjih voditeljev enostrankarskih državnih ureditev?
Čudno je, da je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v svojem govoru omenjala predvsem preteklost. Značilno za njen politični krog je predvsem ponavljanje, da moramo zgodovino pustiti na miru (v najboljšem primeru naj jo obravnavajo zgodovinarji), mi pa se moramo ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo.
Naj našo predsednico DZ najprej pohvalim. Zares je omenila zasluge duhovnikov za ohranjanje slovenskega življa med italijansko okupacijo, ostro delovanje TIGR-a proti fašizmu, Primorce kot borce proti ideologijam. To zadnje je zelo res, veliko bolj res, kot si Urška Klakočar Zupančič lahko predstavlja. Moj nono je sovražil fašizem, prelisičil nacizem in nikoli ni sprejel komunizma. Zelo me zanima, kaj bi danes rekel na izjave Svobode o fašizmu. Sem prepričan, da nič dobrega.
Po navedbah predsednice DZ je pogum naših nonov tako jezil oblastneža Mussolinija, da je v Gorici 1942 izjavil nekaj podobnega kot Hitler v Mariboru 1941. Nekaj o pokončanju moških Slovencev.

Prispevek žensk med vojno je bil velik, moških tudi, kakšen pa je sedaj?

A Urška Klakočar Zupančič je govorila tudi o emancipaciji žensk med narodno osvobodilno vojno in njihovem prispevku k demokraciji takrat in po vojni. Ja, prispevek žensk je bil neverjetno visok, a tak je bil tudi prispevek moških. Vprašanje, če ni bil previsok, saj je žrtvovanje družine za dobro naroda v nasprotju s samim seboj. Takrat ljudje še niso razmišljali o enakosti spolov, o zamenjavi spolov, o ne vem kakšnih drugih spolih, o istospolnih zvezah in posvajanju otrok vanje … Takrat so razmišljali predvsem o tem, kako bosta žena in mož preživela svoje otroke, kako bosta preživela svojo družino, kako jo bosta nahranila in zaščitila pred vsemi -izmi. Ženske v vojnah in političnih čistkah predvsem objokujejo izgubo svojih očetov, mož in sinov.

V čustvenem govoru smo slišali tudi o velikokrat že slišanih stvareh. O dveh conah, o zatiranju Primorcev in njihovemu odporu, o Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, o zaslugah komunistov in socialistov za osvoboditev Primorske, o Titu in njegovih vrlinah za Primorce in še veliko tega. Slišali smo, da je Jože Pirjevec obtožil Gorenjce, da so se povezovali proti lastnim bratom, proti Primorcem. Ali se sedaj ne povezujeta tako levi kot desni politični blok proti lastnim bratom, proti Slovencem? In rad bi vedel, koliko krivde si Urška Klakočar Zupančič za to pripisuje oziroma koliko krivde nosi Svoboda zaradi zmerjanja lastnih sonarodnjakov s fašisti.

Kraji na Primorskem se praznijo, se bo država zbudila?

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se mi je zdel na proslavi zelo slabe volje. Primorec, ki je pokazal, da levi lahko presežejo strankarske delitve in se celo opravičijo za hudobije in laži iz preteklosti. Ki ve, da je vzgoja v vrtcih po totalitarnih metodah nesprejemljiva.

Kaj pa sedanjost in prihodnost tega dela Slovenije? Ali se zavedamo propadanja slovenske skupnosti v Italiji zaradi političnih sporov, velikokrat podžganih prav iz Slovenije. Ali vemo za zapiranje slovenskih šol, preprečevanje gospodarskega in kulturnega razvoja Slovencev na drugi strani meje, ki ne obstaja več. Ali vemo, kako Italija finančno podpira svoje rojake v obmejnih krajih z ogromnimi dotacijami. Celo Slovence sem ter tja. Ali se zavedamo, da po drugi strani Slovenija ne razume ali ne more podpirati obmejnih krajev, ki se praznijo. Trentarske doline, Bavšica, Lepena, Breginjski kot, dolina Idrije, Goriški Kras in obmejno območje tržaškega Krasa so skoraj ali popolnoma prazni.

Dogodki, o katerih nihče ne želi govoriti

In potem so tu dogodki, o katerih nihče ne govori ali noče govoriti. Partizani in Nemci so leta 1943 v Gorici sklenili sporazum o nenapadanju, ki so ga potem politični komisarji kršili. Trst je bil središče Saftija in podobnih organizacij za krajo in pranje komunističnega denarja. Oficir nemške vojske Max Vogrin, nacist, je na bovškem konec II. svetovne vojne deloval v nasprotju s povelji višjih oficirjev in celo pomagal partizanom. Edvard Kardelj je izposloval odstop velikega dela Primorske Palmiru Togliattiju – za zmago socializma v Italiji, kar je bilo kajpak povsem neuspešno. Strahotna nesreča za Slovenijo se je zgodila ob koncu II. svetovne vojne, ko je partizanska vojska zavzela Trst in Gorico in ju potem odstopila zaveznikom, kar je velika posebnost v človeški zgodovini, saj tega, kar zasede vojska, diplomacija nikoli ne vzame. Petera Skalarja (s pravim imenom Ferdo Kravanja iz Čezsoče) so ubili zaradi prevelikega vpliva na primorskega človeka, Aleš Bebler pa je Primorcem govoril o svobodi namesto o komunistični revoluciji.
Problematično je bilo prehranjevanje partizanske vojske od septembra 1943 naprej – tudi na račun lakote primorskih kmečkih družin. Italijanska obveščevalna služba Gladio pa je bila po vojni ustanovljena za ščuvanje Slovencev, da so se v Benečiji in Reziji prepirali med sabo …

Da ne bo nesporazuma: niso problem samo dogodki, ki so, vsaj nekateri, v svojem bistvu lahko celo dobri za Slovenke in Slovence ali za človeštvo v celoti. Problem je laž, zavestna laž o dogodkih, zmerjanje rojakov z izdajalci, potiskanje ljudi prek prepadov v nepovrat. Če vidiš lastne ljudi kot sovražnike, je nekaj zelo narobe s tabo. Delovanje levice v Sloveniji prek pranja možganov v nacionalnih medijih je resen problem. In na to Primorke in Primorci ne bomo nikoli pristali. Ali je bil zato predsednik Borut Pahor včeraj tako resen, celo slabe volje?

Kaj se je zgodilo med lansko in letošnjo obletnico vrnitve Primorske?

Kaj se je zgodilo od lanskega do letošnjega praznovanja dneva vrnitve Primorske k Sloveniji. Požar na Goriškem Krasu, razprave o okrevanju (ljudi ali samo narave?) po požaru, umrl je pisatelj Boris Pahor, začela se je vojna v Ukrajini, zmagala je Svoboda, imamo zatišje pred nevihto zaradi covida, obravnavan je bil strateški načrt za Nadižo (ki se konča, kjer Nadiža prečka italijansko-slovensko mejo), imamo resno energetsko krizo, vse kaže na prihajajočo lakoto, poslušamo televizijsko oddajo Kdo laže? itd. Leva vlada je kljub vsemu moja vlada, čeprav zmerja nekatere Slovence s fašisti. A sam ne verjamem več v pregovorno pridnost in poštenost našega naroda. Vsaj posamezni Slovenke in Slovenci nimajo teh dveh lastnosti.

Bi se Gibanje Svoboda zmoglo upreti resnični nevarnosti za narod?

Zanima me, kaj bi delala Svoboda med obema svetovnima vojnama. Ali bi uporabljala besedo fašizem proti svojim ljudem? Ali bi se bila sposobna boriti proti italijanskemu fašizmu? Ali bi se njeni člani upali upreti uničevanju slovenske kulture v vrtcih, šolah, skupnostih in Cerkvi? Ali bi bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje in življenje svojcev za skupno dobro? Ali so zgolj iz ene najlepših besed človeštva svoboda naredili samo besedno lepotičje brez vsebine?
Fašizem in nacizem sta pobijala zlasti pripadnike drugih narodov in skupnosti, kot smo Slovenci in so Slovani, Židje, Cigani. Komunizem je pobijal svoje ljudi, na milijone svojih ljudi, več milijonov kot druga dva sistema skupaj, več v miru kot v vojni.

Ko ljudje iščejo sprostitev tudi pri Pomniku miru, vstaja upanje

Vsi ti dogodki prinašajo med nas, Slovence, strah za bodočnost, negotovost za sedanjost in moteno presojo preteklosti. Vojni dobičkarji so postali mirovni dobičkarji. Človeka obide groza, da bi sploh še kaj pisal. Bog nam pomagaj!
V nedeljo sem obiskal Pomnik miru na Cerju, 25 metrov visok razgledni stolp, ki je bil nekako v sredini ogromnega požara na Goriškem Krasu. Stražni stolp primorskega upora enoumju in žrtvam tega upora. Veliko ljudi je bilo tam, resnično veliko. Kolesarji niso prišli sem protestirat proti svojim nasprotnikom, ampak so iskali nekaj za sprostitev, nekaj so naredili za svoje telo in za svoj mir.
To mi vliva upanje, da bo demokracija prek DZ našla svoje mesto v naši zavesti, ne glede na to kdo vodi osrednjo ustanovo Republike Slovenije. To mi vliva upanje na zdravo slovensko družino v prihodnosti, na modrost naših političnih odločitev, na svobodomiselnost slovenskega šolanja in na lepo prihodnost naših otrok v naši domovini.

Vir: Slovenec

2 KOMENTARJI

  1. Ob omenjenemu dnevu so potekale polemike, ali ga poimenovati kot priključitev ali vrnitev Primorske k matični domovini. Povsem eksaktno ni ne prvo, ne drugo. Če je Slovenija v mislih kot matična domovina. Vrnitev Primorske bi lahko rekli, če bi slo za Avstrogrsko in priključitev, če za Jugoslavijo.

    Če matično domovino vrednotimo kot območje vecinske naselitve slovenstva, potem smo dobili, bolje kot povrnili, obalo od Debelega rtica do Secovelj s Koprom, Izolo in Piranom kot vecjimi sredisci, ki etnično nikoli ni bila slovenska, ampak okoli 95% italijanska. Le da tega ne le celinski prebivalci Slovenije, ampak niti današnji prebivalci obale, v glavnem priseljenci, pretežno ne vedo, ali pa ne želijo vedeti.

    Ko slovenstvo objokuje vedno znova usodo Trsta in Gorice in vrednoti kot domnevno zgodovinsko krivico, da sta ostala v Italiji, je tedaj dobro vedeti za realne številke narodnostne opredelitve pri ljudskih stetjih za časa habsburške monarhije, ko se je postopno narodnostna pripadnost prebivalstva jasneje definirala. Ne v Trstu, ne v Gorici delež Slovencev ni nikoli presegal 35%. Pri čemer je imel Trst znatnejso italijansko večino ( okoli 60%) v primerjavi z Gorico.

    Z vstopom Slovenije v EU in schengensko območje je državna meja, na kateri so nekoč vojaki z rdeče zvezdo streljali na poizkuse prebega ljudi na zahod, padla in je fizično odsotna. A meja v glavah ljudi ostaja. Presenečen srečujem tudi mlajše ljudi z obale, ki nikoli ne gredo v Trst. In obratno Trzacane, ki se niso bili v Sloveniji, čeprav jo imajo za prvim hribom.

    To je absurdno. Normalni radovedni ljudje tega ne počnejo. In se želijo bogatiti ob naravi in kulturi sosednjega naroda. Italija ima ponuditi ogromno. Recimo dalec največ kulturnozgodovinskih spomenikov pod zaščito UNESCA od vseh držav sveta. Vse sosednje države in narodi Slovenije imajo veliko lepega ponuditi in škoda bi bilo vkopavati se v jarke na podlagi enostranskih nacionalnih presojanj zgodovine.

    Lahko bi se potrudili, če smo že praznike vrnitve-prikljucitve Primorske, Prekmurja, Štajerske uvedli, pa to ni bilo nujno ( večina sodobnih evropskih demokracij se takih praznovanj spomina ozemeljskih pridobitev danes ne gre), da ti vsaj ne bodo izpadli nacionalistično, retrogradno ideološko in grozeče do drugih narodov, narodnostnih manjšin in sosednjih držav. Mislim, da obstajajo mnogo bolj konstruktivni in nekonfliktni viri slovenskega patriotizma, ki je seveda potreben.

  2. “Moj rojstni dan je 17. avgust…”
    Tudi moj.

    “Značilno za njen politični krog je predvsem ponavljanje, da moramo zgodovino pustiti na miru…”
    Pri miru zato, da se ne bi spominjalo na nepredstavljive komunistične zločine in da se ne bi odkrivalo novih.

    “…je govorila tudi o emancipaciji žensk med narodno osvobodilno…”
    Po vojni pa totalna ženska “emancipacija” v Ferdrenku na Kočevskem.