Desna ilegala: Zakaj je bila njihova pest prepovedana?

2
Svetovni slovenski kongres je v svojih prostorih postavil spominsko ploščo, saj je bilo več pripadnikov aretiranih ravno tam, kjer ima kongres svoje prostore. Za vidovdan 1944 so imeli točno v omenjenih prostorih srečanje, a ker so bili izdani, so jih Nemci ujeli drugega za drugim. Na prireditvi 2011 je dr. Boris Kravanja povedal, da so bili priklenjeni prav na steber, ki je na sredi dvorane in ob katerem vidimo tega, danes že pokojnega domoljuba na priloženi fotografiji.

Pred desetimi leti so »ohranjevalci pristranske zgodovine« mladim rodovom pod geslom Stisni roko v pest predstavljali dva upora: upor izpred sedemdesetih let in tistega, od katerega sta tedaj minili le dve desetletji. Vsekakor je bilo v okviru te pobude dovolj napisanega o levem uporu. Nihče ni mladim ob tem povedal, da se nekateri zaradi tehtnih razlogov niso pridružili pesti, ki jo je vodila OF, pač pa drugi uporniški organizaciji. Obstoj in delovanje te pesti je levi upor celo prepovedal, povojna zgodovina pa namerno prezrla.

Eden izmed najvidnejših pobudnikov desnega upora (nacionalistov) je bil Dušan Pleničar – Bratko, ki je še pred poletjem 1941 navezal stike z bivšimi Sokoli in začel ustanavljati uporniške skupine. Delovali so z uporom nizke intenzivnosti, ki še ne izzove žrtvovanja (talci) sodržavljanov. Pod okrilje OF jih ni vleklo zaradi žrtev, ki so padale pod streli levega upora. Pavšalni oceni levih glasil, da je šlo za likvidacijo izdajalca, je bilo pač težko verjeti, saj so za mnoge tako umorjene Slovence vedeli, da so ne samo nevtralni do okupatorja, pač pa da celo že organizirajo upor proti Italijanom. A pest desnega upora je bila že septembra 1941 z odlokom OF prepovedana. (Več o tem na strani 42 in 43!)

Državna obveščevalna služba Jugoslovanske vojske v domovini (DOS)

V Ljubljani je delovala skupina, ki bi bila po svoji dejavnosti podobna francoskemu uporniškemu gibanju, vendar ji ni grozil ekskluzivizem vodstva levega upora. Člani DOS so imel doma nekaj osebne oborožitve, ki pa je v skladu z doktrino upora nizke intenzivnosti tedaj niso uporabljali. Poleg tajnih sestankov so spremljali premike enot in zbirali druge podatke, ki bi prav prišli zaveznikom, če bi se izkrcali v Istri in napadli tretji rajh prek našega ozemlja. Ukvarjali so se tudi s propagandno dejavnostjo, pri kateri pa jih je ustavila OF, ne okupator. Kardelj je marca 1942 takole poročal Titu: »Varnostna službe OF – dejansko ves njen aparat je sestavljen iz Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole … Tako so na primer vdrli v ilegalno tiskarno Dražinih ljudi, zaplenili tiskarno in črke, s katerimi zdaj tiskajo OF-arske tiskovine …«

DOS; kdo ga priznava, kdo ne

Njihov upor ostaja prezrt, slovenska država ga ne priznava. Žalostno je, da je stisnjeno pest te organizacije najbolj vidno in boleče priznal le Gestapo. Eden izmed njegovih oddelkov se je namreč ukvarjal z nacionalističnim gibanjem upora. Pri tem je bil uspešen, saj je dvojni agent, ki ga je levemu uporu uspelo vriniti k Nemcem, izdal nacionaliste, zato je bila junija 1944 večja skupina aretirana. Ponudbo, da bi postali sodelavci okupatorja, so seveda vsi zavrnili. Iz ljubljanskega zapora so bili odpeljani v različna nemška taborišča, iz katerih »naj se ne bi nikoli vrnili«, kakor se je izrazil eden izmed zasliševalcev. Žal se je za kar nekaj članov skupine ta napoved uresničila, saj so zaradi bolezni, izčrpanosti ali kot posredne žrtve spopadov umrli pred majem 1945.

Takoj po osvoboditvi desni upor ni bil le nepriznan, pač pa obravnavan kot zločin. Člani uporniške skupine, ki so se vrnili v domovino, so bili za svoj »patriotizem pod nepravo pestjo« obsojeni na zaporne kazni.

V svojih spominih jim upor priznava Angela Vode, ki celo laskavo zapiše, da

»so bili »plavi« s človeškega in moralnega stališča najbolj pozitivna skupina, saj so bili njeni člani pošteni v medsebojnih odnosih in zdelo se mi je, da so do nasprotnikov človeški, kar se o obeh skrajnih strujah ne more trditi … Toda njihov položaj je bil silno neugoden, saj so se morali boriti na treh frontah: proti komunistom, proti belogardistom ter proti okupatorju. Poleg tega pa se niso borili proti lastnim rojakom tako brezobzirno, kot so se oni proti njim. Jaz beležim svoja opažanja od takrat, ko me je že davno minil moj fanatizem

DOS in status žrtve vojnega nasilja

Leta 2000 je ena izmed pripadnic omenjene skupine, ki je bila izdana in aretirana junija 1944, skušala pridobiti status žrtve vojnega nasilja, saj je bila vendar več mesecev v taborišču. Prejela je zelo zgovoren odgovor upravne enote:

»Obveščevalna služba plave garde, ki je posredno delala tudi za Britance, se je imenovala Državna obveščevalna služba. Nemške oblasti so leta 1944 več njenih pripadnikov zaprle … Na podlagi izjav stranke same in izjav prič je mogoče sklepati, da so bili imenovani vključeni v idejno nasprotujočo formacijo, ki se je borila za dosego drugačnih političnih ciljev in zahtevanega obdobja, prebitega v zaporu in taborišču, ni mogoče šteti kot podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v smislu 2. čl. zakona o žrtvah vojnega nasilja.«

Po pritožbi ji je bil sicer status taboriščnice priznan; nepriznan pa ostaja desni upor proti okupatorju, zaradi katerega so bili člani te skupine sploh poslani v nemška taborišča.

Prva institucija, ki je priznala patriotizem tistih upornikov, ki ob uporu niso skušali prevzeti oblasti, je bil Svetovni slovenski kongres, ki je 6. julija 2011 v svojih prostorih postavil spominsko ploščo, saj je bilo več pripadnikov aretiranih ravno tam, kjer ima kongres svoje prostore.

Za vidovdan 1944 so imeli točno v omenjenih prostorih srečanje, a ker so bili izdani, so jih Nemci ujeli drugega za drugim. Na prireditvi 2011 je dr. Boris Kravanja povedal, da so bili priklenjeni prav na steber, ki je na sredi dvorane in ob katerem vidimo tega, danes že pokojnega domoljuba na priloženi fotografiji.

Brez uspeha

Pred leti poslana pobuda, da bi slovenska država odlikovala domoljube, člane desne ilegale, je ostala brez odziva. Po drugi strani mnogi športniki, ki za svoje dosežke že dobijo medalje, potem prejmejo še državna odlikovanja. Res so se potrudili, a v prvi vrsti zase. Domoljubi desne ilegale pa so zaradi ljubezni do domovine tvegali svoja življenja. Namesto da bi jim Slovenija to priznala, je najbolj očitno njihovo uporništvo priznal le Gestapo.

Zato se spodobi, da vsaj kak članek obudi spomin na te pogumne mladeniče in mladenke.

2 KOMENTARJI