Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. Zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, pokojninska reforma ter zakona, ki urejata ustanovitev in delovanje slabe banke in državnega holdinga, so glavni dosežki vladne koalicije, ki je razpadla tik pred prvo obletnico svojega delovanja. Pri doseganju navedenih ciljev je bila raznotera koalicija presenetljivo enotna. Holding in slaba banka sta prvi tarči demontaže vladinega prizadevanja, da vzpostavi bolj učinkovit pravni in institucionalni okvir za upravljanje z državnim premoženjem.
Vlada bi lahko za dosego istih ciljev izbrala tudi kakšno drugačno rešitev, prav tako je obstoječi rešitvi gotovo še moč izboljšati, a nasprotniki slabe banke in holdinga ne iščejo izboljšav in si ne prizadevajo za popravke. Nasprotujejo temeljnemu namenu obeh ustanov. To je, da se na centraliziran način uredi upravljanje z državnim premoženjem in da se prevzame toliko slabih terjatev bank, da bodo le-te lahko normalno uresničevale svoje poslanstvo ter da bo tako banke kot podjetja v državni lasti moč ob ugodni priložnosti prodati (privatizirati) najugodnejšim zasebnim ponudnikom.
Mediji s pisanjem o razprodaji državnega premoženja, o Evropski uniji, ki naj bi raztrgala zakon o slabi banki, le pripravljajo javnost, da bo sprejela odlog delovanja obeh ustanov v oddaljeno prihodnost oziroma daljše iskanje »ustreznejših« rešitev. Glavna vrlina obeh zakonskih rešitev je, da vsakokratni oblasti dodeljuje neposredno odgovornost za upravljanje z državnim premoženjem. Problem Slovenije ni, da se do krmila za upravljanje z državnimi gospodarskimi družbami dokoplje zdaj ena in zdaj druga politična opcija. Problem je, da si lahko upravljavske pravice v spregi z vladajočo politiko prisvojijo interesne skupine, ki za svoje delo niso nikomur odgovorne.
Bolj kot kdo bo v upravi holdinga in slabe banke, nas mora skrbeti, da se lahko tranzicijsko obdobje prepletenosti državnega lastništva in vplivnih interesnih skupin podaljša še za kakšnih deset let. V tem primeru bo državljanom ostal slab holding državnih podjetij, ki bodo mednarodno nekonkurenčna, in državna banka, ki jo bo potrebno ob vsaki krizi sanirati z davkoplačevalskim denarjem.
Vir: Družina
