Državljanski pogum

22
266
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Včasih mi kdo reče, da sem pogumen. Na začetku mi je to ugajalo, sčasoma pa čedalje manj, saj se je pohvala večkrat izkazala kot izgovor, češ, “jaz pa nisem in se zato držim bolj ob strani”. Mnogi so mi to odkrito priznali. Mislim, da je prav, da javno povem, da po naravi nisem pogumen, vsaj nič bolj kot kdorkoli drug. Tudi mene je strah, se pa strah, pri nekaterih stvareh trudim premagati, tako kot vsak drug.

Pogum sam zase ni nič. Ni neka posebna človekova lastnost, značajska ali kakršnakoli druga. Pogum je naše ravnanje v odnosu med strahom in svobodo oz. svobodno voljo.

Ljudje imamo vase vgrajen strah (heideggerjanci bi rekli skrb), ki nam preprečuje, da delamo tisto, s čemer bi ogrozili svoje interese in seveda najpomembnejšega, interes po preživetju. Predstavljajmo si, kakšen bi bil človek brez strahu? Ki se ne bi ničesar bal. Na misel mi pride Terminator. Ni res, da je strah votel, okoli pa ga nič ni. V njegovem jedru je nagon po preživetju, ki pa ga ljudje radi preoblečemo in povežemo z marsičem.

Na drugi strani imamo prav tako vase vgrajeno željo po svobodi, ki jo zastopata svobodna volja in vest. Slednja nas opozarja, kaj je prav in kaj ni ter nas nekako bolj tiho, vendar še bolj vztrajno kot strah, nenehno opozarja in s tem odpira prostor največje svobode.

Strah je v večini primerov nekaj pozitivnega, nam rešuje življenje. V nekaterih primerih se skoraj poklopi z vestjo. Npr. pri prepovedi ubijanja. Tega nas je strah in se nam tudi ne zdi prav. Zdi se, da je podobno, ko gre za žrtvovanje življenja za otroka. Zdi se, da je zaščita otrokovega življenja pred zaščito lastnega, tako po »nagonu« strahu kot po »nareku« vesti. Moja teta je umrla v prometni nesreči, v času, ko še ni bilo varnostnih pasov in je bilo čisto normalno, da je mama sedela spredaj in v naročju držala otroka. V trenutku nesreče je teta dala popolno prednost zaščiti otroka do konca na način, da je sama od poškodb umrla, dojenček bratranec pa je bil skoraj nepoškodovan.

So pa primeri, ko sta strah, oz. derivati strahu, ter vest v precejšnjem nasprotju. To se velikokrat dogaja pri t.i. državljanskem pogumu. Tukaj tehtanje med strahom »ali bom z izpostavljanjem škodil družini, ogrozil svoje koristi ali užitke«, ter tistim, kar mislimo, da je prav, največkrat pripelje do tega, da damo prednost strahu. Čeprav si ne priznamo radi, da smo to naredili pod vplivom strahu. Nasprotno. Izumili smo pojem pragmatizem, ki je neke vrste koristolovsko prilagajanje in ga celo postavili na raven vrline. S tem se zdi, da načeloma ne bi bilo kaj hudo narobe. Bilo bi lahko celo v skladu z Aristotelovim etičnim načelom iskanja srednje poti. Problem pa je, da obstaja tudi t.i. spolzka klančina, kjer lahko pogrnemo že ob sorazmerno rahlem naklonu. Razvrednotenje, neko škodljivo ravnanje, naj bo na začetku še tako drobno, nosi v sebi težnjo in potencial, da postane trend na način, da se vzpostavi ta spolzek teren. Tega so se zavedali stari latinci in imeli tudi odgovor: Principiis obsta!… (Na začetku se upri!…). To je eno starodavnih, a precej pozabljenih načel v našem osebnem in družbenem življenju. V družbenem življenju sta zakraljevala pragmatizem in radikalni pravni pozitivizem, (ki je v resnici navidezna pravna manipulacija s stvarnostjo).

Mislim, da je do tega spoznanja proti koncu življenja prišel tudi nekdanji predsednik vlade in države, dr. Janez Drnovšek. Skoraj celo politično kariero je bil predstavljen, verjetno precej upravičeno, kot utelešenje pragmatizma v najboljši slovenski izvedbi. V zadnjih letih je naredil prelom in se pragmatizmu kot življenjski usmeritvi v celoti odpovedal in skušal delati samo še tisto, kar se mu je zdelo prav.

Spolzka klančina je danes osrednji etični pojem, ki mu novodobni inženirji duš javno oporekajo, dejansko pa praktično do potankosti obvladajo in zlorabljajo za prevrednotenje sveta. Na to je neutrudno opozarjal pokojni prof. dr. Jože Trontelj. Izjemen uvid v te procese je na letošnji potresni pobožnosti pri Sv. Jožefu predstavil nadškof Stanislav Zore. Nekako takole je rekel: »Nevarni so majhni potresi. Taki, ki jih skorajda ne čutimo in se jih ne zavedamo. Zavemo se jih lahko samo, če se nazaj ozremo na same sebe. Npr. kako smo na nekatere stvari gledali pred 15 leti in kako danes. Ko to naredimo, šele vidimo, kako svet spreminjajo nenehni majhni potresi, ki se jih večinoma sploh ne zavedamo.«

V luči spolzke klančine postane “vrlina” etičnega pragmatizma zelo vprašljiva. Pomeni namreč postopno, vendar zanesljivo, pot v nesvobodo in razkroj vrednostnega sistema, ki v resnici drži skupaj družbo, kakor koli se je to še pred nekaj leti slišalo kot oguljena fraza. Čedalje manj oguljena fraza postaja, bolj ko vidimo, kam drvimo.

Se pravi, želim si, da bi čimveč ljudi v javnem življenju premagovalo strah in delalo tisto, kar mislijo, da je prav. To je namreč edina pot, da vsi skupaj ohranimo čimveč osebne svobode, s tem pa tudi osebnih koristi. V prejšnjem stoletju, nadaljuje pa se tudi v tega, je človeštvo že plačalo strahovito ceno, ker nismo delali tako. Žal se na koncu vse plača. Vsi plačamo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


22 KOMENTARJI

  1. Slovenski zgled!!!

    Čeprav je gospod Aleš Primc človekoljubni junak, ostaja skromen, kar je bistvo človekoljubja.

    Naj ima čim več posnemovalcev, ki ne bodo gledali na svet le z vidika svoje pritlehne sebičnosti, ampak širokoglednega skupnega dobrega!

  2. Krasnokrasen izpis, g.Primc!

    Hvala in upam, da bodo brali mnogi.
    Čakam, upam, da sproti sestavljate fantastično knjigo.

    Malo komentarja:
    Zelo zanimivo, da omenjate, tudi,Drnovškovega Janeza.Plavajoči pragmatizem ga je peljal skozi politiko
    in je z njo pomagal vrhunsko pragmatizirati ,predvsem, volilne prebivalce Slovenije, ki so pridrsali Slovenijo, kjer danes je.Na relativnem dnu.
    Zdrsnil je na klančini , ki jo poznamo pod imenom “nelevonedesno ampak naravnost”, vozil je pa ,itak, po diktatu.

    Naj mi ne šteje v slabo, ampak moram povedati, da sem srčno upal, da bo ta vplivni človek ob svoji bolezni in v iskanju poti v Zdravo življenje opustil pragmatizme in bo zajahal s svojo vrbovo krono in cvetjem na glavi v realizem odgovornega udejanjanja. Še enkrat: upal sem zanj in upal sem za mnoge.Nič drugega.

    Povsem pa me je ta človek pahnil iz ravnotežja, ko sem ga slišal ob odprtju neke zdravstvene ustanove, morda onkološke klinike, strumno in prepričljivo izreči besede, nekako tako, da zdravje rešuje samo uradna medicina…

    …ali lahko močnega človeka obupanost nad lastno nemočjo v tako hitrem času ob polni navdušenosti za alternativna naravna zdravljenja, tudi v Indiji, če želite, pahne tako nizko, da popolnoma saltomortalno spremenite svojo vero in prepričanje, ko se je javno navduševal za naravno dolgo časa svoje bolezni,da javno po televiziji vsej deželi zatrdi nekaj tako usodnega, kot je to on.
    Recimo, ali je pomislil na vse, ki se z vsemi močmi oklepajo življenja in svoje vere v ozdravljenje in se zdravijo po svojem prepričanju in zmožnostih s polno zavestjo in korajžo…?

    Ta njegov pragmatizem je bil jalov in umeten, ki so ga naredili drugi, ni bil on.
    Izdelali so ga janičarski mediji in agitprop mašina, sam pa je bil vedno le Drnovškov Janez, ki žal ni najti poti.
    Ni je, tukaj na Zemlji, žal našel po Zaplotnikovo, ko je imel čas, ni poslušal Kocbekovega “Strahu in poguma”.

    Bojim se, da niti danes ne bi vstal in zaklical ljudstvu
    :”Glejte ljudje, prerok!, Glejte, Primc Vas uči in Vam daje zgled!
    Niti ne bi ugledali zapisa na STA ali na RTV1, da bi Bobovnik poročal, da je Janez danes sprejel g.Primca, v tej hudi finančni in splošni krizi vrednot, g.Primca in poslušal njegova stališča….in njegova naprezanja za večjo pravičnost in poštenje!

    Ja, pragmatično bi ga obšel in preslišal.Se bojim, da je ,žal tako.

    Tudi zato smo tam, kjer smo.

  3. Primc je tipičen predstavnik RKC, ki misli, da lahko zaustavi napredovanje človeštva k Svobodi in Napredku. Že več kot 200 let – od francoske meščanske revolucije dalje – pa za zatiralska tvorba doživlja same poraze. Tudi na področju odnosa družbe do spolnosti in telesnosti na splošno – predvčerajšnjim civilne poroke, včeraj splav, danes istospolne poroke, jutri evtanazija. Klerikalci so bili, so in bodo poraženi!

    • Ne peklenska vrata in ne Maks je ne bo premagal.

      Splav, istospolne poroke, evtanazija – tvojim idealom res ni kaj dodati.

      • Bo na stara leta videl, kako se bo “veselil” njegovega ideala – evtanazije.

        Danes lahko stari iz Belgije in Nizozemske pridejo v Nemčijo – in se rešijo te “evtanazije” (beri legalnega umora).

        Ko bo cela Evropa tako “napredna”, ne bo imel kam bežati.

  4. Primc ni predstavnik RKC ampak laik, kot mi. V zadnjih 200 letih niso bile samo zmage: nacizem, fašizem in komunizem so propadli. Slednji še ne povsem a je takšna usoda neizogibna. Daleč ste od zmagovitosti, vsej preliti krvi navkljub.

  5. Na Slovenskem je duhovno – vrednotni napredek pogojen z uveljavitvijo resnic, resnicoljubja.

    Začenši s slovensko zgodovinsko resnico.

  6. Zdravko se strinjam. P. Branko Cestnik je lepo dejal, da vsaka nenaravna ideologija propade. Tudi homoseksualna gender ideologija bo propadla: ljudje ki nimajo otrok, ki ne skrbijo za potomstvo, ki so hedonisti in neodgovorni, pač niso prihodnost. Bo pa po besedah p. Cestnika trajalo na žalost kar nekaj let, mogoče celo 50. In ko bo zadeva propadla se bomo spraševali: ZAKAJ smo morali iti skozi vse to?!?!

    Do takrat pa se moramo okrepiti, delovati za Resnico in se ne bati. V vsakem izzivu, v vsaki krizi je nekaj Dobrega.

    Tudi takšni članki nas opogumljajo. Naj se Časnik ne boji objavljanja provokativnih in “provokativnih” člankov. Le tako naprej. Objavite še kakšnega.

    • “ZAKAJ smo morali iti skozi vse to?!?!”

      Ker smo se odločili, da smo zavrgli Stvarnikova pravila za srečno in polno življenje. Vsak pa zase ve, kje in kako je to storil.

    • Če je kakšna ideologija nenaravna, potem je to gotovo krščanstvo (še posebej tisto katoliške provenience). Bizarna teologija (še zdaj ni jasno, ali gre za monoteizem ali de facto politeizem), ljudomrzen odnos do telesnosti (še posebej spolnosti), katoliška duhovščina je agregat neprilagojenih osebkov in celo sociopatov vseh mogočih kategorij itd. itd.

      Zakaj so se obdržali skoraj 2000 let? Zlizanost z oblastmi in prevladujoča neizobraženost in praznovernost širokih ljudskih množic nekje do začetka prejšnjega stoletja.

      • Dej poglej se mal v špegel; a nisi že samemu sebi zoprn? Namesto teh bizarnih pisarij pojdi malo v naravo, gozd, prebujajoče se zelenje in dobro predihaj pljuča- boš videl, da ti bo bolje.

        • Tipično zate in za tvojo idejno-politično bažo – v pomanjkanju racionalnih (proti)argumentov se vedno zatečete k osebnim diskvalifikacijam in žalitvam. Bedno!

      • Maks, vidim, da s svojim spolnim življenjem nisi zadovoljen – kljub tvoji tako veliki “svobodi”.

        In potem napačno obtožuješ RKC.

  7. Kako se nekateri trudijo, da Slovenci ne bi poznali svoje zgodovinske resnice, ki je bila 1000 let vzor evropskim narodom, z izjemo polpretekel zgodovine.

  8. Poti v pekel so nemalokrat tlakovane z navidez zelo dobrimi nameni in velikimi načrti. Izkušnja tudi uči, da bolj minimalistični in pragmatični pristopi često na dolgi rok naredijo manj škode kot kaka velikopotezna konsekventnost. Da se torej pragmatizem, kljub navideznemu kompromisarstvu, preračunljivosti, nekonsekventnosti včasih ali celo često izkaže ne le kot bolj koristen, ampak tudi kot etično manj vprašljiv.

    Torej etično in pragmatično, zlasti ne pri vprašanjih, ki zadevajo kompleksnost razslojene družbe, naroda ali celega človeštva, kjer se hitro z nedmerjenimi potezami lahko izkažeš kot slon v trgovini s porcelanom ali z reševanjem enega problema nedomišljeno izzoveš celo kup drugih, mogoče večjih, nista nujno protipola.

    V aristotelovski srednji poti je veliko modrosti. Nenazadnje demokracija na dolgi rok deluje prav v smislu osredinjanja, menjave med protipoli in s korekcijami napak, med drugim poudarjenih zastranitev.

    Državljanski pogum gre čisto dobro skupaj ne le z epohalnimi dosežki in prelomi, ki so včasih potrebni, temveč tudi s potrpežljivostjo, realizmom, pripravljenostjo na kompromise in zadovoljstvom nad majhnimi koraki, če grejo ti v dobri smeri.

    • Izkušnja tudi uči, da popuščanje slabemu ne prinaša dobro. Izkušnja tudi uči, da je včasih mnogo poti za doseganje dobrega.

      Kar se tiče demokracije in Aristotela, bom postavil vprašanje: “Je res, da so v času Aristotela in tedanje demokracije samo nekateri ljudje imeli pravico demokratično odločati?”

      • Seveda da samo nekateri. Splošno volilno pravico ( pa ne za sužnje, ampak z zadnjim korakom za ženske) se v te kraje vpeljali šele komunisti. 🙂

    • V politiki včasih velja, da kdor malo pričakuje, še manj dobi. Ali pa je morda obratno? Kdor se do več prigrebe, več dobi 😉
      (Pustimo ob strani primer nesojene šolske ministrice, “nesrečne” izjeme, ki bo izgubila še tisto, do česar se je prigrebla. Njena predhodnica si je pač dobro nagrabila.)

      Zaradi prenizkih aspiracij, pragmatizma in preračunljivosti tistih volivcev, ki podpirajo politiko malih korakov, t.j. ohranjanja obstoječega stanja brez velikih sprememb, v državi že predolgo vladajo podpovprečni gobezdači in “moderni” molčečneži brez vsake vizije, ki jih naplavlja negativna selekcija.

      Strinjam se s Primcem: da bi dosegli korenite spremembe, potrebujemo državljanski pogum.
      Leta 1990 ga je večina premogla. A takrat smo stali z ramo ob rami z ostalimi vzhodnoevropskimi državami…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite