Državljanska zavest v zbornici slovenske šole

Helena Kregar (Foto: osebni arhiv)

Zakaj se nam, Slovencem, poruši mir okolja, kadar izražamo svoje versko ali domoljubno prepričanje. Mir pa se ne poruši ob izobešanju zastave LGBTQ ne ob Paradi ponosa niti ob finančnih škandalih nekaterih državljanov.

Že v uvodu naj povem, da bo vse, kar bom zapisala o tej temi, izključno moj lastni pogled na izpostavljano vprašanje. Več kot 30 let delam v šoli in soustvarjam klimo naše zbornice. Zaposlila sem se v letu 1992, ko je bila naša mlada, neodvisna država res še v povojih. V povojih je bila tudi moja mlada družina in v povojih je bilo moje poučevanje. Zato je bila vsa moja pozornost usmerjena v preživetje v novem, žuborečem okolju mladih ljudi. Zbornica je bila polna življenja, prav tako žuboreče okolje odraslih, izobraženih ljudi. Vse to mi je po prihodu iz industrije v šolo veliko pomenilo.

Leta so tekla, mlada država je rasla, rasla je moja družina in v najstniških letih Slovenije sem v šoli spet polno zaživela. Zdaj, ko je naša država že zrela gospa, šteje jih čez 30, ko je zrela in številnejša tudi moja družina, iz šole in iz meni tako ljube zbornice odhajam v pokoj. Zato lahko tako kot Mali princ gledam in vidim z očmi in s srcem.

Kaj je šolska zbornica in kaj ohranja pedagoški mir?

Predvsem je zbornica skupnost izredno različnih, izobraženih in pogosto izjemno razgledanih ljudi, ki premorejo veliko inteligentnega humorja, ustvarjalnih idej in milijon pristopov do mladih ljudi in do njihovih staršev. To je svetla plat učiteljev. Druga plat je seveda drugačna: hitimo in delamo kot mravlje, zavzeto in čim bolj v skladu z redom in pravili, ki jih poznamo ali pa se jim želimo čim hitreje prilagoditi.
Pedagoški mir je izraz, ki opiše to, kar učitelji za poučevanje najbolj potrebujemo in pomeni: poznam pravila, ki se jih moram držati jaz, učitelj, držati se jih morajo učenci in držati bi se jim morali tudi njihovi straši. Za pedagoški mir največ lahko naredi ravnatelj šole z jasnimi in preglednimi pravili. Več podgoškega miru je v šoli, lažje in uspešnejše je poučevanje in zagotovo tudi močnejši vzgojni učinek šole na učence. Morda je težko razumljivo dejstvo, da učitelji kot zelo dinamični in ustvarjalni ljudje tako radi delujemo v okviru pravil. Razlog pa je preprost: za dobro delo v razredu te mora okolje, torej zbornica in odnosi v njej, podpirati, potrjevati, te umiriti in potolažiti, če je treba. Kot družina, ki je za družinske člane pribežališče in varno zavetje.
Zato modri ravnatelji skrbijo, da je v zbornici vzdušje miru. Ta mir pa seveda zahteva odsotnost pogovornih tem in izzivov, ki učitelje ideološko delijo. Teme, pogovori in pogledi na trenutno politično situacijo in na družbene probleme se po mojem mnenju znajdejo med učitelji le v zaprtih krogih idejno sorodno mislečih ljudi. »Ideologija ne spada v šolo,« radi rečemo in priznam: ta pristop ohranja pedagoški mir.

Da se v zbornici ohrani pedagoški mir, se določenih tem za pogovor ni pametno dotikati

Pa vendar: vse, kar se nas najbolj dotika, nam najbolj kroji življenje v tem trenutku in v prihodnosti – vse to presojamo z določenega vrednostnega vidika. Torej ideološko. Cela gora moralnih in etičnih vprašanj svetovne in slovenske družbe ostaja zunaj okvira pedagoškega miru. Sem spada vse: od zlorabe drog in interneta, prezgodnje in najrazličnejše spolne prakse mladih, ideologija LGBTQ pa vse do tem, ki so povezane z državotvornostjo. Teh tem se v pogovorih v zbornici ne dotikamo pogosto. Moj odnos do domovine, njene preteklosti in njene prihodnosti je stvar moje ideološke opredelitve, zato se s kolegi o tem ne pogovarjam. V zbornici se izogibamo pogovoru o ljubezni do domovine in države, o skrbi in o odnosu do narodove kulturne in moralne dediščine, ki jo je gradila in ohranjala Katoliška cerkev.

Čeprav je v vseki zbornici veliko katoličanov, ki naj bi kot pogumni Kristusovi učenci pričali za njegovo Cerkev, se temu karseda izogibamo. Čeprav je v vsaki zbornici veliko zavednih in ponosnih državljanov Slovenije, se pogovoru o njej izogibamo. V obeh primerih se zanašamo na pričevanje brez besed: s svojo držo in z dejanji. Morda svoj pogled in prepričanje bolj in laže pokažemo pred učenci v razredu kot med kolegi v zbornici. S to držo zagotovo močno prispevamo k pedagoškemu miru.

Se res vprašanja državotvornosti ne lotevamo zaradi ljubega (tudi pedagoškega) miru? Je to prav?

A ko bomo polagali račune? Pa ne šele pred koncem svojega življenja – morda že v teh, nekaj prihodnjih letih. Kaj nas bo opravičevalo? Upam, da naša želja in prispevek k pedagoškemu miru!

Vprašanje, s katerim sem začela, pa ostaja brez odgovora: zakaj se v demokratični slovenski družbi, ki je zrela kot 30-letna gospa, v intelektualnih krogih ne dotikamo vprašanja državotvornosti.

Prepričana sem, da je v vsakem intelektualnem krogu vlada določen mir, ki ga nočemo razdirati s svojim ideološko prepojenim pogledom. Vprašanje za nov razmislek pa ostaja: zakaj se nam, Slovencem, poruši mir okolja, kadar izražamo svoje versko ali domoljubno prepričanje. Mir pa se ne poruši ob izobešanju zastave LGBTQ ne ob Paradi ponosa niti ob finančnih škandalih nekaterih državljanov. Zanimivo, kajne!