Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto?

kralj-matjazSlovencev ne bi bilo brez slovenske kulture, jezika in krščanstva, kar je naša najžlahtnejša dediščina. Kot arheologinja in strokovnjakinja s področja dediščine, menim, da sem dobro seznanjena s preteklostjo našega prostora. Zato mi ni težko razmišljati v smislu tradicije, ki raste iz prostorskih, zgodovinskih in kulturnih danosti slovenskega okolja – in ki v veliki meri določa način življenja in usodo prebivalstva. Vendar je pri vidiku kulturne dediščine, ki je fenomen sedanjosti, treba upoštevati tudi sedanje družbene razmere. Da bi dediščina prevzemala družbene vloge mora biti osmišljena v sedanjosti in usmerjena v vizijo prihodnosti. Ker pa so v slovenski družbi razgovori o kulturni dediščini običajno omejeni na strokovne kroge in kulturne ustanove, je potrebno o kulturni dediščini kot družbenem dejavniku nekaj malega pojasniti.

Sodobna zahodna družba je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »odkrila« čudežno moč kulturne dediščine. Postala je tolikšnega pomena, da so vzniknile številne študijske smeri s področja dediščine, muzeji so pognali kot gobe po dežju in vsak resen medij javnega obveščanja ponuja vsaj dve, tri oddaje o preteklosti. Evropski parlament je v lanski resoluciji razglasil kulturno dediščino za temelj evropskosti in leto 2018 za leto kulturne dediščine. Evropa hkrati namenja velika finančna sredstva za ohranjanje dediščine in za projekte, ki omogočajo izobraževanje in uživanje sadov dediščinskih raziskav, kajti kot razglaša taista resolucija, kulturna dediščina je temeljni identitetni, izobraževalni, razvojni, gospodarski in politični kapital človeštva. Tu se nam hočeš nočeš zastavlja nadležno vprašanje zakaj vendar ob vsej tej zahodni evforiji okoli kulturne dediščine »Kranjec moj mi osle kaže« in vprašanja kulturne dediščine na vseh nivojih odriva – kot drugorazredno temo.

Hlepenje Zahoda po kulturni dediščini je zadnja desetletja zadobilo obliko družbenega gibanja. Vzroki tičijo v katastrofalnih uničenjih, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni in povojna obnova Evrope s hitro industrializacijo. To je vzpodbudilo močne selitvene tokove in posledično nenadzorovano rastjo primestij in satelitskih naselij. Novogradnje so prinesle uničenja celih tradicionalnih mestnih predelov. Zgodilo se je izginjanje podeželja s kmečkim prebivalstvom vred, ki je do šestdesetih let prejšnjega stoletja še ohranjalo tradicionalno naravno zasidranost zahodnega človeka v okolju. Posledice so se nemudoma pokazale: sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja so minila v znamenju okolijskih katastrof. Uničenja tradicionalnih okolij in kulturnih vezi s preteklostjo pa so prinesla izkoreninjenost zahodnega človeka. Dvajseto stoletje zato ne velja le kot stoletje vojne, temveč je tudi tragična doba izgube smisla, kot ga je označil Viktor Frankl. Krik sodobne družbe po lastnih koreninah je treba razumeti v prvi vrsti kot hlepenje po izgubljeni identiteti in krik po pozabljenih vrednotah, ki omogočajo človeku ne le preživetje, temveč tudi polno človekovanje. Izraz povzemam po Antonu Trstenjaku, ki je z njim označil človeka kot presežno bitje.

Sodobna družba se je zavedla pomena kulturne dediščine ne le kot materialnih ostankov iz preteklosti. Dediščina je bila prepoznana kot kozmična in duhovna vez z rodovi prednikov, kot življenjska vez z naravnim okoljem in hkrati tudi kot nezamenljiva nosilka vrednot v izpraznjeno potrošniško družbo. Dediščina sodobnega človeka, zazrtega v znanost in napredek, prizemljuje. Opominja ga na (včasih tudi tragične) znanstvene zmote in neredko postavlja zgodovino na laž. Vrača v življenje prastara znanja, seznanja nas z verovanji in običaji. Povezuje nas ne le s preteklostjo, temveč tudi z občečloveškimi vrednotami. Vse pa je zapisano v stvareh, običajih, jeziku, okolju in tudi v naravi. Dediščina so usnovljenja brezštevilna življenja naših prednikov in vsak njen del beleži drobec nekega družbenega pravila, opozorila, znanja ali verovanja. In tudi obratno, pogosto je umaterializiran spomin na brezobzirna uničenja in pokole, ki jih zgodovina uspešno zagreba v pozabo. Vse kar nas obdaja, pripoveduje na svojstven način o naših prednikih in nas obvezuje, da ohranjamo svojim zanamcem, ki bi brez žlahtnega narodovega izročila postali izkoreninjenci brez vrednot in obtičali brez smisla svojih življenj.

Vendar je Zahod kmalu ugotovil, da tista zdravilna dediščina ni to, kar hranijo bogati muzeji, temveč je predvsem tisto, kar neko skupnost povezuje, jo spominja in opominja, ji daje moč za preživetje v hudem, jo razveseljuje in nenehno uči. Dediščina je danes prepoznana kot tisto, kar družba prepozna v svojem okolju kot vrednoto življenja in vredno, da se ohrani prihodnjim rodovom. Lahko so to na videz nepomembne in skromne bajte, na poseben način obdelane njive, vrsta starih hrušk, kal na koncu vasi, delavska četrt v predmestju ali pa bahava graščina s parkom. Ko skupnost prepozna nekaj kot vrednoto življenja, potem je samo po sebi umevno, da skrbi za ohranjanje in varovanje. In k temu po demokratični poti pozovejo tudi državo. Nobene dediščine namreč ni mogoče varovati in ohranjati zgolj z zakoni in dediščinskimi službami.

Za naše okolje pa največkrat velja, da je kulturna dediščina kup kamenja, nekaj, kar nerazumno veliko stane in bi denar lahko porabili za nekaj »pametnejšega«. Dediščina je za povprečnega Slovenca tisto, za kar je dolžna poskrbeti država. Tako prepričanje je seveda sad naše slovenske zgodovinske preteklosti in je tudi neke vrste dediščina, ki korenini v usodi naroda brez svoje lastne države. Je sad vzgoje vrste rodov, vzgojenih v duhu dediščinskih vrednot, ki so bile pomembne zgolj tujim elitam. Naše, večidel skromne (čeravno so vse dediščine neizmerno bogastvo), pa tudi tiste bolj ugledne dediščine, smo se naučili sramovati. Zaradi zgodovinskih okoliščin smo svoje običaje, vero, jezik pogosto morali skrivati, tako da jih zdaj pogosto ne prepoznavamo več. Tradicionalne slovenske vrednote so zemlja, trdo delo, skromnost in spoštovanje narave, družina in krščanska vera, zvestoba do doma in ljubezen do jezika. V osnovi so to bolj kmečke in krščanske vrednote, pa vendar so med njimi tudi mnoge meščanske. Vse so na skrivnosten, največkrat le slovenskim ljudem razumljiv način zapisane v snovni in nesnovni dediščini: v vsemu, kar nas obdaja in hkrati opominja in zavezuje. Po drugi vojni so bili kmetje preganjani, mnoge večstoletne domačije uničene. Zemlja je postala last kmečkih zadrug. Izpričani kristjani iztrebljeni ali potisnjeni na družbeno obrobje. Izobraženci so morali sprejeti novo družbeno ureditev, ki je izbranim prinesla nove vrednote. Oblikovalo se je delavstvo in delavske vrednote, med nje sodi stalno delo in stalen zaslužek, ki je dal mnogim možnost šolanja in izobrazbe, pa tudi možnost boljšega življenja. Kmetje, premožni posestniki, tovarnarji in graščaki z gradovi vred so jo slabo odnesli. Gradovi so oplenjeni in požgani postali svojevrsten spomenik revolucije in pomnik na premaganega razrednega sovražnika.

Dediščina je v povojnem času postalo to, kar je bilo vrednota novim oblastnikom, ob tem se je država, podobno kot večidel razvitega sveta, naslonila na znanost in kulturne ustanove. Zaplenjene umetnine so v najboljšem primeru utonile v muzejskih zbirkah – skoraj praviloma brez podatkov o lastnikih. Arheološka izkopavanja so prikazovala oddaljeno preteklost, posebna pozornost je bila namenjena raziskovanjem Ilirov in Slovanov. Etnološke zbirke s starimi kmečkimi orodji in pohištvom so bolj kot obujale stare vrednote, vzbujale zavest o zaostalosti kmečkega prebivalstva, ki se nerazumno upira industrijskemu razvoju. Obvezen del naše dediščine so postali prikazi kmečkih uporov, ki so pričarali vtis nekega drugega, nedavnega pravičnega boja (ljudstva) za oblast in so hkrati dokazovali moralno izprijenost izkoriščevalske aristokracije. Železen repertoar so bili spomeniki padlim borcem, sobe s slikami junakov NOB in okupatorjevimi zločini nad nedolžnim prebivalstvom. Ob takem prikazu preteklosti so zrastle vse povojne generacije. Tudi skrb za jezik ni bila ravno vzorna. Kako naj bi le bila, saj marksistična ideologija nikoli ni bila naklonjena malim narodom in jih je ob vsaki novi uredbi v zvezi z narodno identiteto in jezikom dušila v plimah internacionalizma. Da se je jezik ohranil se moramo največkrat zahvaliti slovenski ljubezni do knjige in v tej zvezi posebej Mohorjevi družbi in vrsti odličnih profesorjev in požrtvovalnih učiteljev, ki so se zavedali pomena svojega poslanstva.

Nisem nameravala v tem sestavku zatajiti uspehov, ki so jih navkljub vsemu in z velikim trudom naše dediščinske službe dosegle in jih še dosegajo. Vzpostavljena je bila mreža spomeniških služb, registri dediščine, zakoni in podpisane so bile domala vse mednarodne konvencije. Ne, iskreno ponosna sem na sleherni kamen, zid, staro kmečko hišo, kozolec, pa tudi tovarno ali delavsko naselje, cerkev ali kapelico, oltar ali veličastno Carpacciovo sliko – na vse, kar smo z znanjem, velikimi finančnimi stroški in neredko tudi z velikimi fizičnimi napori uspeli iztrgati uničenju in pozabi. Enkrat uničena, je za vedno uničena dediščina.

Tisto, kar bi rada povedala je, da se moramo Slovenci končno ovesti svoje odgovornosti, ki jo imamo do lastne preteklosti. Sprejeti moramo svoje obveznosti do preteklih in prihodnjih rodov. Ohraniti tisto, kar nam je dalo in nam daje ne le preživeti, temveč nas izpisuje v evropsko zgodovino kot narod s svojo lastno kulturo in z jezikom.
Dandanašnji čas je doba strahovitih nasprotij. Revščina in hiper-bogastvo. Prevladujoča norost in izguba življenjskega smisla kažejo na popolno moralno izpraznjenost sodobne civilizacije. Zahodna družba je z odpovedjo krščanskim vrednotam dosegla rob. Trditev je zelo kategorična, vendar jo zlahka ubranimo: 20. in začetek 21. stoletja označujejo prenapenjanje nacionalnih politik, brezobzirni rasizem, totalitaristični sistemi in kolonialna iztrebljanja, grozovitosti medvojnih in povojnih pobojev, nasilna razlaščanja in razseljevanja, rušenja mest, vasi in vsesplošna uničevanja okolja: našteto je živo zanikanje temeljnih krščanskih vrednot. Vendar si je treba priznati: uničevanj niso omogočile, in ne omogočajo le močna država s pomočjo vojske in politike. Zygmund Bauman neusmiljeno kaže na glavne akterje, če že nočemo reči so-krivce. Presodnega pomena so birokracija, ki je ne zanimajo končne posledice njenih odločitev, in ljudje, ki so pripravljeni za ljubi kruhek molčati.

Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto? Odgovor na vprašanje se je tisočletja zapisoval, in se še zapisuje v slovensko kulturno krajino, v našo bogato dediščino in v naš jezik. Vsak na svoj način odražajo prastaro tradicijo sobivanja in mešanja mnogih ljudstev in starih kultur. Izpričujejo zasidranost v krščanstvu že drugo tisočletje, od antike dalje. Slovanskost Cirila in Metoda pomeni tudi hkratno trdno vez s slovanskim svetom in Bizancem, a tudi evropskost in polnopraven vstop med jezike in kulturne skupnosti Zahoda. Pa vendarle, ne bom zaključila z mislijo, da je državljanu Slovenije mesto na Vzhodu ali, z ozirom na sedanjo politično situacijo, na Zahodu. Njegovo, bolje rečeno naše mesto je najprej v Sloveniji. Da bi lahko obstali v svetu, je treba poznati in spoštovati svojo lastno preteklost, kar je tudi predpogoj spoštovanja do vseh ostalih. Današnja družba potrebuje pokončne, v lastni kulturi, veri in jeziku zasidrane ljudi. Ljudi, ki so tako kot smo Slovenci, odprti za stiske drugih. In predvsem, ljudi, ki znajo razbirati med znamenji časa in o znamenjih časa tudi pričevati. Za pokončno vztrajanje so potrebne notranje moči: ljudem vseh časov so vlivale moči modrosti starih rodov, ki nam prek dediščine kažejo pot v prihodnost.

Dediščina je pravična. Ne zaobide nobenega človeka. Odpira poti modrosti in napaja z močmi samouresničenja. Uči uzirati lepoto in ponižno spoštovati popolnost narave in svetost življenja. Opogumlja za odkrivanje globin izročila (našega in vseh ostalih) in navdihuje za iskanje pravice (za nas in za druge). Izostruje pogled na krivična dejanja in nagovarja k plemenitosti in neizbežni nujnosti služenja skupnosti. Dediščina ne hujska in ne razdvaja, temveč povezuje in ozdravlja. Zato se mnogi trudijo, da bi dediščina postala in ostala stvar elit, ki bi jo v imenu kratkosapnih znanosti krojile in habile po meri svojega nebrzdanega pohlepa in vseuničujoče globalizacije. Pri tem početju pa ni boljšega sodelavca kot molčeča večina.

In v tem krutem, neusmiljenem, pa vendar neskončno lepem svetu, ki ga vsak dan znova z osebno odgovornostjo in v polnosti vere soustvarjamo, je najodličnejši prostor tudi za državljana Slovenije. Zavzemimo ga!

Prispevek je bil pripravljen za zborovanje Prebudimo Slovenija na Otočcu, 15. oktobra 2016.