Država kot gospodinjstvo

0

Avtor: Matej Kovač.

Margaret Thatcher je nekoč dejala, da vsaka ženska, ki je sposobna voditi ekonomijo gospodinjstva, zmore voditi tudi ekonomsko politiko države. Mnogi primerjajo upravljanje gospodarskih družb z upravljanjem države. Če želijo pretiravati glede moči multinacionalnih korporacij, primerjajo prihodke korporacij z bruto družbenim proizvodom (BDP) držav in ugotavljajo, kako so države nebogljene v primerjavi z velikimi gospodarskimi družbami. Primerjava glede ekonomske moči šepa, saj bi bilo ustrezno primerjati BDP države z dodano vrednostjo gospodarske družbe in ne z njenimi prihodki. Po tem merilu se Slovenija brez težav uvrsti med petdeset največjih svetovnih gospodarskih družb.

V primerjavi z gospodinjstvom ali podjetjem je ekonomija države podvržena manj zahtevnim omejitvam. Država lahko legalno in legitimno uporablja prisilo. Oblastniki lahko z neprimerno ekonomsko politiko pahnejo državo v bankrot (to pomeni, da država ne zmore več izpolnjevati svojih dolžniških obveznosti), ampak država se po bankrotu v večini primerov spet postavi na noge. Državljani sicer uživajo nižji življenjski standard, kot so ga pred bankrotom, poslovanje podjetij je nekaj časa oteženo, upniki odpišejo del dolga, a država in njeno premoženje ne končata na dražbi, kot se to zgodi v primeru bankrota podjetja ali osebnega stečaja. Grčija je bila v zadnjih dveh stoletjih plačilno nesposobna (v bankrotu) šestkrat, Avstro-Ogrska v devetnajstem stoletju štirikrat, Argentina po drugi svetovni vojni petkrat (nazadnje leta 2001), kronisti bankrotov držav pa tudi prestrukturiranje jugoslovanskega zunanjega dolga leta 1983 beležijo kot bankrot.

Zakaj posojilodajalci v podobnih okoliščinah raje posojajo denar državam kot pa podjetjem in posameznikom? Zato, ker državam denarja ni potrebno zaslužiti na trgu, ampak ga pridobijo z davki in s prodajo naravnih bogastev. Vendar takrat, ko viri prihodkov ne zadoščajo za pokrivanje izdatkov države, ekonomski problemi države postanejo zelo podobni ekonomskim problemom zadolženega podjetja ali gospodinjstva z negativnim denarnim tokom.

Če primerjamo gospodarsko sliko Slovenije s sliko tistih evropskih držav, ki so v zadnjem času postale plačilno nesposobne, ker so morale zagotoviti nadaljnje delovanje bančnega sistema na svojem ozemlju in/ali ker je prevelik proračunski primanjkljaj potisnil zadolženost države preko vzdržne meje, obstaja zelo pomembna razlika. Slovenski javni dolg je relativno še vedno majhen. V odstotnih točkah več kot pol manjši kot pri razvpitih problematičnih državah, kot so Grčija, Ciper, Italija in Portugalska. Če bi nam hotel kdo še kar naprej posojati, bi si lahko še naslednjih šest let privoščili letni proračunski primanjkljaj v višini 5 % BDP, da bi dosegli povprečje zadolženosti držav v EU. To namišljeno manevrsko obdobje se pomembno skrajša, če upoštevamo še stroške, ki jih bo država imela s sanacijo bank, in nekoliko podaljša, če bo država izvedla privatizacijo večjega dela svojega premoženja.

Optimisti bodo takemu črnemu scenariju nasprotovali. Ko bo prišla višja gospodarska rast, pravijo, se bo naraščanje javnega dolga upočasnilo, ko pa bo rast tako visoka, da bo omogočila proračunski presežek, bomo javni dolg lahko celo zmanjševali. A kaj, če velike gospodarske rasti še lep čas ne bo? Ne bi bili prvo sklerotično gospodarstvo, ki celo desetletje ne bi beležilo večje gospodarske rasti.

Kratkoročno obeti niso prav dobri. Letos se bo naše gospodarstvo skrčilo za okrog dva odstotka in prihodnje leto nam napovedujejo rast pod enim odstotkom BDP. Žal ni videti dejavnikov, ki bi bili razlog za optimizem na daljši rok. Neugodna demografska gibanja, majhen delež visokotehnoloških izdelkov v izvozu, neprivlačno poslovno okolje za tuje investitorje so slovenske značilnosti, ki jih ni mogoče spremeniti v kratkem času.

Kljub relativno nizki zadolženosti, še vedno vitalnemu izvoznemu gospodarstvu in kljub dejstvu, da bomo imeli glede na velikost gospodarstva manj stroškov s sanacijo bančnega sistema, kot jih imajo Ciper, Irska in Španija, smo za zunanjega opazovalca, morebitnega vlagatelja, problematična država. Država, ki ne obvlada svojih javnih izdatkov in ki ima slabe obete za rast gospodarstva. Gospodinjstvo, v katerem se porabi več, kot se zasluži, in v katerem so slabi obeti, da bi si mladi rod kmalu začel sam služiti svoj denar.

Vir: Slovenski čas