Država, ki jo je zapustil zdrav razum

5

slovenijaIvan Hribar je vse življenje ostal velik jugofil, a njegovi spomini so od leta 1919 dalje polni kritike na račun zbirokratiziranosti, nesposobnosti in koruptivnosti jugoslovanske države. Takole pravi: “Svoje dni smo v dunajskem državnem zboru grajali prevelik birokratizem in smo zahtevali njega odpravo. Bože moj, to je bila le otroška igrača proti birokratizmu, ki ga je izredil in izpital Beli grad!”

Kaj bi zapisal šele, če ne bi bil – menda zavit v jugoslovansko zastavo (seveda brez zvezde) – svojega življenja sam končal med okupacijo, ampak učakal rdečo zvezdo!

Z izjemo kratkega idealističnega poleta prvih osamosvojitvenih let in še kakega podobnega prebliska pred priključitvijo EU bi si Hribarjevo ogorčenje z lahkoto prislužila tudi samostojna slovenska država in velika večina njenih politikov.

Znanec iz enega izmed paradnih konj slovenske industrije, iz mladega podjetja s tehnološko izredno zahtevnim izdelkom mi je potožil, kako so se že dan po tem, ko je njihov direktor dal intervju za enega izmed opozicijskih medijev, nenadoma pojavile težave z bančnimi posojili.

Na vsakem koraku lahko opazujemo, kako se prav vsaka dobra ideja izgubi, sfiži, utopi v morju politične korupcije, birokracije in nesposobnosti. Če pa se kakemu podjetniku morda po čudežu le uspe izogniti političnim pritiskom, večino časa posveti birokraciji.

V tej deželi se v glavnem ne ukvarjamo več z našimi osnovnimi dejavnostmi. Ne, večinoma se – kjerkoli smo že zaposleni – ukvarjamo s politizacijo, kriminalom, nesposobnostjo in rastočo birokracijo, zraven pa tudi malo delamo tisto, kar naj bi na naših delovnih mestih počeli. Izgublja se osnovni namen našega obstanka in dela; Slovenija ne ve kaj hoče in kam gre, medtem ko nas z jasno odločenostjo prehitevajo tisti, ki si jih še danes drznemo gledati zviška. Slovenska država danes ne daje priložnosti in ne omogoča uspeha; v Sloveniji je moč uspeti v poslovnem ali poklicnem življenju le kljub vlogi države ali celo le v zoperstavljanju državi.

Sedanja vlada je lep primer tega. Odvrzimo lastne politične poglede in se, z največjo možno mero dobrohotne naklonjenosti in objektivnosti vprašajmo, kaj je ta vlada naredila konkretnega v letu dni?

Zadrega z odgovorom je boleča za vse nas.

Za zamenjavo ministra, s katerim ne želi več sodelovati potrebuje glasove opozicije; s projektom davčnih blagajn poskuša zagotoviti financiranje lačne države, ko bi pa morala predvsem spodbuditi gospodarski razcvet; izgublja se v ukvarjanju s plagiati, z ministri s preteklostjo; se nesorazmerno ukvarja z Janševim mandatom, a je nemočna v pravosodju; čas zapravlja z menda nujnim vprašanjem zakonske zveze za istospolne; s priznanjem Palestine; usklajuje bizaren seznam podjetij, ki je vse bolj brez vrednosti; vmes se fotografira s papežem… Morda bomo končno dobili spisek podjetij za privatizacijo – spisek, ki ga vsem na očeh že predolgo oblikuje politika. Zdaj ne gre več za to, kakšen bo, ampak gre le še za vprašanje časti; vlada mora ta spisek oblikovati, pa naj stane kar hoče. S tem pa bo namen tudi dosežen: spisek bo brez praktične vrednosti, tako kot se z vsakim dnem javnega oblikovanja zmanjšuje vrednost podjetij, ki naj bi jih država milostno dala na trg.

V normalnih državah privatizacija seveda nikakor ne pomeni čudežnega zdravila. V Sloveniji pa.

Državno lastništvo še ne pomeni nujno tudi slabega upravljanja in odvečnega stroška za davkoplačevalce. V Sloveniji pa.

V Sloveniji je namreč državno solastništvo neposreden instrument politike, ki na ta način usmerja pretok dela sredstev (zlasti bančnih) k politično všečnim podjetnikom, diktira poslovna povezovanja politično všečnih podjetij ter prikrito izvaja posredno financiranje vladnih strank – tako kot se je to nekoč počelo v Italiji, Grčiji, Franciji… Toda tam so časi takšnega obnašanja minili, vsekakor pa nikdar niso segli tako globoko kot pri nas.

Pri nas so to počeli levi in desni, prvi v velikem zamahu, drugi v tistih redkih priložnostih, ki so jim jih omogočile volitve. Razlika je bila le ta, da so desni navidezno zavzemanje za umik države iz gospodarstva razumeli predvsem kot umik levice iz gospodarstva ali vsaj zmanjšanje vpliva levice v gospodarstvu – da bi naredili vsaj malo prostora za desnici naklonjene podjetnike. Žal pa niso prekinili z vzorcem ravnanja z državo (in s kapitalom) kot svinja z mehom. V Sloveniji je to postal osnovni način funkcioniranja politike.

V Sloveniji bi radikalen umik države iz gospodarstva in zlasti bančništva dejansko naredil čudež, saj bi politiki vzel instrument, s katerim je doslej zagotavljala svojo reprodukcijo. Zato je edina rešitev za Slovenijo danes radikalna, obsežna privatizacija, zlasti bank, v kateri lastniki (domači ali še bolje tuji) ne bodo mogli računati, da bo njihove dolgove pokrila država, pa tudi, da ne bodo izpostavljeni pritiskom politike ter bodo podjetja lahko vodili odgovorno, s tem pa tudi uspešno.

Toda čemu vse to, kar vlada počne, sploh služi, kam to pelje? Močno se zdi, da je zbirokratizirani slovenski državni aparat ob pomoči politično-ekonomskih lobijev premiera uspešno zasul z ukvarjanjem z vsemi mogočimi drobnimi opravki, še preden bi utegnil to svojo beganje od enega do drugega nepomembnega problema opaziti, še preden bi se zmogel s to do skrajnosti zapleteno državo resnično spoznati in še preden bi našel čas in moč, da si zastavi najpomembnejše in najpreprostejše vprašanje: ali je to državo povsem zapustil zdrav razum?

Na primeren poziv (sindikatov in združenja za vrednote NOB) bi se ob zvokih revolucionarne delavske pesmi v pionirske kape in partizanske uniforme (z nezgodovinsko trobojnico namesto rdeče zvezde) odelo vse ljudstvo, z izjemo tiste tretjine “skrajnežev”. In le z nekaj napora medijskih manipulantov bi se kot Krim izrekli za pridružitev Putinovi Rusiji. Voljno bi šli tudi v Jugoslavijo; težava (ali sreča) je le, da je nobena druga bivša republika noče. Ob nedavnem gospodarskem vrhu jugovzhodne Evrope v Portorožu in v dneh, ko Slovenija dogovarja tehnične podrobnosti poplačila varčevalcev LB na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je bilo boleče opazovati slovensko prosjačenje za posel, ki se ni izognilo niti omembam fraz, kot je “skupna prihodnost”. Dejstva, da smo zaradi visokega BDP na prebivalca kljub zgolj 2 milijonoma še vedno druga največja ekonomija v Jugovzhodni Evropi ne znamo uporabiti, da bi bili tudi sicer “leaderji”.

Ne vemo, kam gremo in kaj hočemo; vemo pa, da ne damo Tita, ne tistega iz kamnov ne onega v naših srcih. Kam gredo in kaj hočejo namesto nas, za nas vedo naši politični rentniki.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Osnovni problem je, da so se naši “zgledovali” po tistih državah, ki imajo visoko korupcijo in nizko državno učinkovitost.

    Dokler ne bomo napravila ta prelom, da bodo naše oči uprte v države z zgledno urejenostjo na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, ne bo bistvenih sprememb.

    Torej ni dovolj le privatizacija, ampak tudi miselnost in pozitivna naravnanost.

  2. Ni tako zelo prav, da kar naprej ponavljamo kako je naša država in znjo državna podjetja skorumpirana, slabo vodena in kaj vem kaj še. Niti če je to res, ni treba sebi zmanjševati cene na ta način.
    Če namreč nimamo poštenih ljudi, ki bi vodili to državo, potem te države in tega gospodarstva ne bomo imeli, pa če vse idealno sprivatiziramo oz. prodamo.
    Problem je državni kapitalizem. Tega se moramo znebiti, pa če bi vsa ta podjetja pe tako dobro funckionirala in bi gospodarstvo še tako cvetelo v deželi. Državnega kapitalizma se moramo znebiti, ker duši trg. Ker država nima pravice biti “konkurenčni” ponudnik česarkoli. In to mora biti namen privatizacije. Nikakor pa ne more biti namen privatizacije da bi bolj pošteno delali. Tega s privatizacijo ne moremo doseči. Če ne bomo pošteno delali, bodo cene padle, gospodarstvo ne bo nič vredno, tujci bodo odšraufali tovarne in jih odpeljali tja, kjer pošteno delajo. Če ne bomo pošteno delali, si bomo sami med sabo pokradli vse.
    Zvito se sliši sicer, kako bomo s privatizacijo porezali razne lovke kaj vem čigave. Toda to je preveč zvito. To ni res.

  3. Ja, pokorno javljam, da to, kar je doživel in dal skozi velespoštovani veliki župan ,g.Hribar ,zasluži pozornost.
    Zasluži pozornost za razumevanje o tem kaj vse se je še naložilo na starojugoslovansko birokracijo in koruptivnost.
    Kar sae je naložilo še potem, je približno, cirka, naokoli, še najmanj tolele:
    1.Dominantnost rdečega Novega razreda
    2.Nove vrednote novega rdečega razreda in novega polboga
    in ultrakriminalca in antikrista, ubijalca, JBTita
    3.Diktaturna zakonodaja, ki ščiti razrast novih vrednot
    4.Psi sluzasti čuvaji krvave revolucije organiz.Matrica
    jugoterorja in represije na vseh nivojih
    5.Rdeča birokracija (beri Džilasa)
    6.Rdeča multikorupcija brez meja ( beri Džilasa)
    7.Ultrardeča miselnost samoupravljalca
    8.Uredniki in samoupravljalci so Novi razred, ki vlada
    pod vodstvom murgelskega antikrista še dandanes ga
    Džilas ni obdelal, ga pa obdelujejo novejši zgodovinarji
    Vse to je velikanska kepa, ki, bna žalost vsebuje tudi včerajšnjo izjavo g,Drobniča, da je Slovenec danes velik
    HINAVEC. Sadovi dela Antikrista, ki se reži na široko!

  4. Res je že nujno treba sčistit vso to navlako … morda sproti peljat lustracijo (v okviru civ. družbe) vseh besed in dejanj, ki so spoznana za družbeno škodljiva.

Comments are closed.