Država je kriva!

9
263

Visarska GospaEna najbolj prismojenih fraz, ki jih mrgoli po medijski krajini, je tale iz naslova. A prvi krivec za tako strahotno nerazumevanje stvari seveda ni – vzemimo ga za primer – delavec, ki ga stečaj podjetja poriva v hude eksistenčne težave. Ta je kriv kvečjemu za to, da ne vidi oziroma noče videti nekoliko dlje in brez premisleka ponavlja tisto, kar mu molijo pod nos. Ponavlja za ljudmi, ki so komentatorji ali novinarji v »uglednih« medijskih hišah, ponavlja za »strokovnjaki«, ki se kitijo z akademskimi naslovi, ponavlja za izbranimi politiki, ki imajo prevladujoč vpliv v družbi. Našteti pa so bolj kot prismojeni seveda pokvarjeni in zato nosijo neprimerno obremenilnejšo hipoteko.

Lahko si predstavljamo nekoga, ki denimo z nasiljem razbija družino in zastruplja njene notranje odnose. V strahu pred katastrofo se družinski člani le skušajo pomeniti, kakšno je stanje, kako naprej. Nasilnež pohiti in razloži, kako je za vse kriva pravzaprav družina … Tistega, ki bo verjel tej »razlagi«, bomo verjetno s precejšnjim konsenzom razglasili za prismuka. Država je za razliko od družine sicer umetna in zapletenejša tvorba, a vseeno ju je mogoče primerjati. Država smo v demokraciji vsi, zanjo smo odgovorni vsi. Časi, ko si je državo lastil Ludvik XIV. ali Stalin ali Broz, so pač mimo. Če hočemo. Ni dvoma, da kak mali Brozov naslednik s svojimi karteli na vse kriplje skuša Slovenijo še dandanes držati v svojih krempljih. A to mu kljub vsemu lahko uspeva le toliko, kolikor mi nočemo razumeti stvari in nočemo izkoristiti možnosti, ki nam jih daje demokracija.

Polovico volilnih glasov že vse od osamosvojitve dalje prostovoljno dajemo posttotalitarni strani. Tako se ji je bilo treba umakniti le z nekaj parlamentarnih stolčkov in občasno s kakega ministrskega. Uradništvo, šolstvo, gospodarstvo, medije, sodstvo so obdržali praktično neokrnjeno. Mnogi birokrati, učitelji, strokovni sodelavci lahko hodijo tudi vsako nedeljo v cerkev, a njihove nastavitve, da lažje in bolj harmonično delajo s kontinuiteto, so nepremakljive. Vse to deluje v službi klik, ne pa v službi boljše prihodnosti za vse ljudi. Ker vsa našteta posttotalitarna mašinerija nima tega notranjega skupnostnega vzgiba, deluje v svojem bistvu slabo, nekonsistentno in slejkoprej pride na dan fiasko. Kadar ti porazni rezultati padejo evidentno na oči množicam, takrat je razglašeno, da je kriva politika (beri: politiki demokratične strani), da je kriva država (beri: osamosvojena Slovenija). Če bi tisti delavec vsaj malo pomislil in zložil stvari, ki jih partikularno precej dobro pozna, bi mirno in z zadetkom v črno lahko rekel: krivi, da sem pristal na cesti, so ljudje, ki so nam vzeli državo, ki so nam vzeli možnost temeljitega prehoda v demokracijo. Ko bo večina ljudi dojela to dejstvo in se s tem spoznanjem odpravila na volišče, bo Slovenija vzcvetela.

Totalna nezmožnost tranzicijske levice, da bi vsaj zasilno upravljala z državo in z gospodarstvom, se, kot kaže, ne bo mogla več prav dolgo skrivati. To dokazuje tudi spodbujanje sovraštva do Evrope. Človek najprej podvomi, če gre morda samo za še enega v vrsti slepilnih manevrov, ki jim med politično zakrnelim ljudstvom kljub prozornosti vedno znova uspevajo. (Sicer pa uspeva tudi salonskim levičarjem na Zahodu: ni kriva Italija, kriv je Bruselj. Kriva je Amerika, kriv je kapitalizem.) Pri nas je tako, da so država v tem času preveč oni sami, namreč kontinuitetniki, in zato rabijo bolj oddaljenega sovražnika. Sovražiti Evropo pa jim itak v nobenem primeru ni problem. Vsekakor tehtnejši premislek napeljuje na to, da vse, kar je solidno, kar sloni na zdravih temeljih, kar ima povezavo z nekim urejenim svetom, naše tranzicijske prijatelje navdaja z močnim notranjim nasprotovanjem. Evropi je sicer mogoče očitati marsikaj, ob čemer tudi obupen birokratizem zbledi. A povojni projekt skupne Evrope, kot so si ga zamislili velikani krščanskih demokracij, je kljub temu utemeljen na zdravih temeljih in na plemenitih ciljih. Pri čemer Arsèna Heitza, snovalca evropske zastave, ki je eksplicitno artikuliral njeno krščansko evokacijo, raje sploh izpustimo. Čeprav se danes Evropa otepa slehernih povezav s krščanskim izvorom, jim za sovraštvo zadošča, da ta povezava obstaja in da ji daje kohezivno moč. Vendar ta moč ni samoumevno močnejša od tiste razdiralne, za katero naši postboljševiški junaki zlorabljajo bodisi človeško stisko bodisi njegovo moralno dno. Zato nam danes na veliki šmaren, glede na ne preveč svetle obete, gotovo ne bo padla krona z glave, če bomo sebe, svojo ožjo in širšo domovino priporočili tisti Gospe, ki je bila davno pred Evropo okronana z dvanajsterimi zvezdami.

Foto: Parrocchiagradisca


9 KOMENTARJI

  1. Dober članek, tudi zadnjemu stavku se pridružujem.

    Hočem pa še nekaj dodati. Pred časom sem bral, da marketing uporablja lastnost ljudi, da ko so se enkrat odločili, se ne bodo več premislili. Ko boš od kupca enkrat dobil “da”, bo naslednjič raje požrl cmok, kot da bo rekel: “Žal, jaz se ne grem več.”

    Morda bi morali volilcem razložiti, naj bodo pozorni na ta trik, ki zlorablja njihovo sicer pozitivno lastnost, da so mož beseda.

  2. Sovraštvo do Evrope?

    Ne opažam. Ali samo jaz nisem dojemljiv na tovrstno hujskanje, ali pa hujskanja ni toliko.

    Drži, da pogosto beremo, kako je treba kakšen denar vrniti v evropski proračun. A menim, da je naša tipična reakcija – sramota za tistega, ki je projekt pripravil in vodil.

    Ali sam širim nezadovoljstvo z EU? Seveda. Zelo sem nezadovoljen. Jaz sem zaprisežen vegetarijanec, a večji del evropskega proračuna gre za subvencioniranje nehumano velikih farm z nagnetenimi kravami, svinjami in podobno. Namesto kmetijskih politik bi rad, da se zlijejo znanstvene. Da se večina raziskovalnih projektov finansira direktno iz Bruslja. Le na evropski ravni lahko dosežemo spodobno kritično maso…

    Tako da tudi v bodoče nameravam kritizirati EU povsem brez slabe vesti. 🙂

    Samo vi ste najbrž mislili na kritike finančnega kapitalizma nasploh. In izolacionizem kot odgovor. Tudi pozivi na samooskrbo (npr. z zelenjavo v kmetijstvu) niso nujno slabi. In sploh vse pobude, ki zmanjšajo ranljivost majhnega odprtega gospodarstva ob svetovnih krizah.

    Priznam pa, da podobno kot vi očitate levici nasploh, se grem sam nekakšen eko-izolacionizem od zahodne civilizacije. Vegetarijanci potrebujemo za svojo prehrano 10x manj zemlje kot vsejedi. Če se mi uspe preusmeriti pretežno na sadje, bom potreboval še 3x manj. Na ta način sem bolj neodvisen od civilizacije, ki me obkroža, in njenega morebitnega moralnega padca. Podobno se zaščitim z zmanjšanim spremljanjem politike. TV sprejemnika sploh nimam… Na ta način mi ne more priti do živega hujskanje ljudi enih zoper druge. Če bi pa še živel v kakšni samooskrbni komuni, kot jo predlaga Vesna Vuk Godina, pa bi najbrž vas že prekleto zaskrbelo, da se posttotalitaristični levici v Sloveniji res ne da priti do dna: ne z osamosvojitvijo, ne z združitvijo z EU, ne … 😉

    • Igor, dokler bodo šli traktorji na nafto, je samooskrba le sanjanje.

      Da ne govorimo o kakšni bio samooskrbi. Le kje boš pridelal dovolj bio hrane za vse?

      • Dejstvi, da evropski hladilniki ne vsebujejo ozonu škodljivega freona, a da so traktorji na nafto, sta obe politični. Z malo politične volje bi zmogli plačati ekonomsko ceno za prehod. Tudi kmalu bomo. 🙂

        Eko sadja in zelenjave za vse Slovence se komot da pridelati v Sloveniji. Ob ustrezni organiziranosti – zemlje je več kot dovolj. Ne da se pa pridelati dovolj eko kaviarja… 😉

        • Ti kar nakladaj. Nafte še ne bo zmanjkalo, razvoj alternativ pa je počasen.

          Razen tega, da se nam drastično zmanjša kvaliteta življenja, koristi od samooskrbe ni.

          • Kvaliteta življenja se bo drastično zmanjšala našim vnukom. Globalne klimatske… 🙁

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite