Država brez predsednika

28

Veliko črnila je že bilo prelitega v dneh po volitvah. Tisti, ki smo volili Milana Zvera in ne bi želeli še enkrat na čelu države videti Danila Türka, zdaj stiskamo zobe, ko se odločamo, da damo glas sprejemljivejšemu Borutu Pahorju, a tudi človeku, ki se nikakor ni izkazal kot predsednik vlade, pa tudi znatno pripomogel k sedanjim zapletom s Hrvaško – povsem nasprotno, kar nam je poskušal dokazati s politiko nasmejanih spogledovanj s premierko sosednje države.

Desnica je šla v boj z nadvse spodobnim in sposobnim kandidatom, toda resnici na ljubo je le treba reči, da v svetu za predsednika države kandidirajo ljudje na koncu svoje politične ali civilno-družbene kariere. (S čim bi se, če bi bil izvoljen, po enem ali celo dveh mandatih lahko ukvarjal predsednik dr. Zver?) Za predsednika kandidirajo ljudje, ki se jim ni potrebno več prizadevati za naklonjenost nikogar. Takšnih pogojev seveda ne izpolnjuje in ni izpolnjeval tudi Danilo Türk – le kje na svetu bi pozornost volivcev pritegnil dolgočasni diplomat in profesor prava? Le v Sloveniji, kjer levica lahko računa na svoj medijski instrumentarij, ki po potrebi nekatere like likvidira, druge pa naredi primerne za karkoli, tudi za predsednika. Odhajajoči predsednik tudi ni bil sposoben videti, da je udinjanje Zoranu Jankoviću za predsednika države pač povsem neprimerno, kakor tudi neprestano pojavljanje na vedno enih in istih partizanskih prireditvah, kjer sploh ne gre več za odporništvo. Po teh proslavah sodeč, so se partizani borili za tajkune, Semoličeve in Štrukljeve sindikate, ter oponašali Ljubljenega vodjo.

Na izpitu predsedniške funkcije so pri nas doslej padli prav vsi trije dosedanji predsedniki: vsi so si predvsem prizadevali za čimveč besede v notranji ali zunanji politiki ali v obeh, vsem je šlo predvsem za širjenje pristojnosti, oblasti. Prav tako so na tem izpitu padli tudi vsi dosedanji predsedniški kandidati: vsi so se pustili speljati manipulacijam ali zgolj neznanju medijev, ki so jih povpraševali po njihovih namenih na področju gospodarstva, zunanje politike, kaj bodo naredili glede revščine, korupcije itd., torej glede vsega tistega, kjer predsednik Republike nima nikakršnih ali bore malo pristojnosti.

Pravo vprašanje za dostojnega predsednika Republike je, kako ta razdeljeni narod povezati, da bi lahko dosegli soglasje vsaj glede naše prihodnosti. Danilo Türk seveda tega ne more narediti. Kar naprej je prisostvoval proslavam revolucije (niti ne več partizanstva) in poslušal njihove žive zagovornike, v Hudi jami je naposled vendarle obiskal tudi njene žrtve, ki pa ne morejo več govoriti. Vsak kolikor toliko odprt predsednik bi vsaj enkrat prišel poslušat na odkritje kakšne farne spominske plošče, če drugega ne, zaradi videza. Ali bi se srečal z otroki s Petrička. O vsem tem bi lahko takšen razsvetljeni predsednik spodbujal strpen dialog in ga omogočal v svojih predsedniških prostorih. Takšen projekt združevanja se seveda ne bi smel ustaviti le pri »spravljanju rdečih in belih«, ampak bi se moral nadaljevati z resnim razmislekom, kako danes povezati tiste, ki so nekdanji sistem odklanjali ali v njem celo trpeli in tiste, ki si sicer niso umazali rok, pa jih na tisti sistem vendar še veže kaj drugega razen privilegijev in stricev – to je, hočeš nočeš, realnost današnje Slovenije. Pravi predsednik bi širil prostor za odprt pogovor in za nove ljudi, in ga ožal za strice iz ozadja (ne pa da jih vozi še na televizijska soočenja in se z njimi druži na čudaških proslavah).

Druga bistvena naloga predsednika je spodbujanje civilne družbe. Seveda ne tiste v Ljubljani, ki si vsako leto s spretno napisano prijavo na razpise zagotovi preživetje za še eno leto (hkrati pa jo želi odreči kakšnim »nazadnjakom«), ampak vse tiste male, navidez nepomembne, tudi podeželske pobude, s katerimi ljudje po Sloveniji ohranjajo socialno kohezijo kot temelj našega preživetja kot ljudi in kot nacije, od prostovoljnih gasilcev do raznih karitativnih pobud, od skrbi za prizadete do izrednih posameznikov, od pobude za mesec brez alkohola do družini naklonjenih iniciativ.

Tretja bistvena naloga je identifikacija in spodbujanje vrednot: demokracije, odgovornosti, solidarnosti, pomoči, delavnosti, družine, pravne države. Odhajajoči predsednik je pravni strokovnjak. A kaj je naredil za promocijo vladavine prava v deželi, kjer je pravosodje v tako obupnem stanju? Večidel je le pomirjeval, da stanje ni tako slabo in da je rešitev predvsem v zaupanju v sodstvo… Izrecno je v enem izmed svojih govorov celo menil, da krizav kateri smo, ni moralna…

Vse tri naloge so težavne, da ne rečem sitne in neprijetne, ne odmevajo dovolj, niso všečne. A če se bo končno našel predsednik Republike, ki bi se mu ljubilo ukvarjati s stvarmi, ki so resnično naloga očeta naroda, potem bi zagotovo imel več kot dovolj dela za pet let. In potem bi tudi obnova brunarice in spodnje hlačke predsednikovih uradnic izgubile na pomenu.

Ali se moramo/moremo sprijazniti z dejstvom, da zgodba o uspehu Srednje in Vzhodne Evrope za takšnega predsednika še ni dozorela, da bomo še naprej brez pravega predsednika?

Foto: Wikipedia

 

28 KOMENTARJI

  1. Včeraj zvečer, ko sem malo pogledal spletne strani slovenskih medijev, mi je v oči padla izjava g. Türka, da so bile včerajšnje protivladne demonstracije “državotvorno dejanje”. Izjavo sem moral kar nekajkrat prebrati, saj najprej nisem vedel, ali prav vidim. Na žalost se je izkazalo, da je bila izjava resnična, lahko jo sicer štejem kot del predvolilne kampanje, je pa dejstvo, da je prav takšna izjava precej nedržavotvorna. Si predstavljate, da bi ameriški predsednik na tak način rušil lastno administracijo?

  2. Članek, ki ga je napsial avtor, mi je zelo všeč. Njegov najboljši članek.

    Kakorkoli bomo obrnili, ne bomo imeli pravega predsednika – očeta naroda. Lahko kalkuliramo, ko volimo, vendar očeta naroda ne bomo dobili.

    Kar mi je bilo v kampaniji dr. Milana Zvera najboljše, avtor v članku dodatno razdela. Ključno vprašanje je, kakšne vrline in kakšen značaj naj ima predsednik. Zelo sem vesel, da je avtor prav to vprašanje še dodatno razdelal.

    Samo razmišljanje o usmeritvah predsednika, njegovem značaju, pomenu in drži, je prava pot za našo skupno bodočnost. Kakorkoli že ne bomo dobili pravega predsednika, nam še vedno ostaja možnost, da sanjamo in razmišljamo o idealu, kaj novemu predsedniku manjka, da bi bil res pravi predsednik, ter kaj naj pričakujemo od pravega predsednika.

  3. Poden od članka! Kako pa naj bi Zver – če bi bil izvoljen, kar k sreči ne bo – prispeval k povezovanju in sodelovanju med državljani, če upoštevamo, da je direktni eksponent in fanatični zagovornik najbolj izključevalnega in avtokratskega politika pri nas?

    • Sovraštvo je huda reč, in vidim, da se do točno določenih politikov to sovraštvo z lahkoto goji. Celo kristjani temu nasedajo. Škoda.
      Pred dvema mesecema mi je nekdo preko maila celo zabrusil, da če podpiram nekega Janeza Janšo, delam s tem smrten greh. Očitno je bil katoličan. Ko sem mu odgovoril in ga vprašal, kako to argumentira, mi ni znal povedati nič, razen tega, da ne bodo videli Božjega kraljestva tisti, ki na volitvah podpirajo – citiram – “lopova, tajkuna, orožarskega trgovca, vojnega dobičkarja, fašista……..itd.”. Na moj odgovor, da sovražiti nekoga pač ni v skladu z evangelijem, sem dobil še bolj besen odziv, da je pač treba določene ljudi sovražiti, ker je to pač naša državljanska dolžnost. Potem nisem več odgovarjal, ker sem videl, da nima smisla. Verjetno je šlo bolj za folklornega katoličana, ki Božje besede očitno ne jemlje preveč zares, zato pa toliko bolj resno jemlje komunistični katekizem. Po njem je namreč državljanska dolžnost, da do “razrednih sovražnikov” kažemo sovraštvo in prezir. Podobno bi seveda rekel tudi tistim, ki sovražijo Kučana, Jankovića.. Nobeno sovraštvo ni zdravo.

      • Dejansko sploh ni šlo za katoličana, ampak za komunajzerja, ki je poskušal zlorabljati krščanstvo za svoje cilje.

        Ni prvi ne zadnji. Tako, da ne nasedaj, da je šlo za katoličana, razen, če ga res osebno poznaš.

        • To je nov način zavajanja oz. vplivanja na katoličane: nekdo se izdaja za katoličana in poziva vse ostale, da moramo biti potrpežljivi, odpuščati in dopuščati drugim, da sprevidijo napake itd. Le zakaj nismo pred zakonom in tudi sicer vsi enaki tako kot je normalno v demokraciji? Zakaj moramo katoličani sprejeti prav vse, kar nam namenja druga (v Evropi poražena) stran?
          V vseh normalnih državah obstojajo razne stranke, nekateri so bolj levo, drugi bolj desno usmerjeni. Vendar v bistvenih rečeh (državljanske in človekove pravice) ni velikega razhajanja. Pri nas pa je v glavah še toliko nereda, toliko nerazčiščenih stvari, da vlada samo še sovraštvo do drugače mislečih. In če nekdo (v tem primeru vlada) želi postaviti stvari na drugačno mesto (ali so naši simboli simboli Jugoslavije in komunizma ali pa samostojne Slovenije idr.), potem se vsuje nanjo val kritike, populizma in še česa drugega.
          Našim partijcem lahko čestitamo, da jim je uspelo narod popolnoma poneumiti. Le kako naj sicer razumemo, da nekateri, ki so že vedno morali plačevati za razne privilegirance, sedaj iste še prostovoljno podpirajo? To zahtevajo namreč tudi naši sindikati in tisti, ki se štrajkov iz zadnjega časa udeležujejo. Gre izključno za ohranjanje privilegijev nekaterim. Za tiste, ki so resnično žrtev politike iz raznih obdobij in gospodarskega kriminala, se ne bori nihče. Sindikati bi lahko šli na ulice in zahtevali razkritje teh škandalov. Pa ne gredo. Morda pa bi zadostovalo, da bi šli samo do določenih naslovov v Ljubljani…

          • Jaz že ves čas opozarjam kristjane na te napake.

            Odpuščati ne pomeni, da jim moramo spet voliti.

            Ravnotako opažam, da so nekateri obrnili napako, na katero je opozoril Jezus na glavo.

            Moti jih iver v očeh našega kandidata, spregledajo pa bruno v očeh nasprotnika. Nihče ni brez napak. In najprej je treba napake odpustiti svojemu.

            Svojemu je treba oprostiti manjše napake, pa videti napake tudi v nasprotnikih.

  4. Dvomim, da sem prebral vse clanke tegale avtorja, nekaj sem jih pa. In danasnji je res nekako mozat, najsolidnejši.

  5. PRJATLI-RAZUMNI:

    ZELO MOGOCE USODNA NAPAKA ZMEDENIH VOLILCEV NA DESNI!
    1. Fakt je, da je Pahor pokasiral na desni, SLS, in RKC volilcih, takole 12% volilnih glasov!
    V kolikor bi ti glasovi sli koncentrirano in pravilno, bi s v drugem krogu najverjetneje pomerila g.Zver in g.Turk.
    In kot sedaj g.Turk nima moznosti pred g. Pahorjem, bi bil brez moznosti proti g. Zveru.
    V TEM JE KATASTROFALNA nedoslednost razmisljanja desnice!

    2. Se huje paje, kar bo sedaj sledilo! Da vecina, ne prevec razmisljujoce, desnice ZE TULI, DA BO VOLILA PAHORJA, KER JE BOLJSA IZBIRA KOT TURKK!

    Ce pustimo fakt, da nas je prav Pahor, s svojo vlado KGB, OROPAL DO KOSTI, se vedno ostane drugo dejstvo!!

    PRJATLI, TURK IN PAHOR STA DVE RAZLICNI GLAVI, TODA NA ISTEM VRATU!

    IN KAR BO UNICUJOCE!
    Pahor se ze navidezno “profilira” kot “desnicar”. Kar pa seveda ni res, kar je VELIKANSKA PREVARA levega bloka s g. Kucanom na celu!
    Pahor bo samo igralec, ki bo dejansko unicil, dejansko desnico!
    Za to tudi ne jemljite resno sopadaov med Pa/orjem in levico! Vse je samo igra!

    DESNICA MORA TE VOLITVE BOJKOTIRATI!

  6. Stric iz Murgel se je sam razkril,saj vedno daje komentarje,kadar ne gre po njegovih nacrtih.Stari pregovo,da macka zacvili,kadar ji stopis na rep velja tudi v tem primeru.

    Dule

Comments are closed.