Veliko črnila je že bilo prelitega v dneh po volitvah. Tisti, ki smo volili Milana Zvera in ne bi želeli še enkrat na čelu države videti Danila Türka, zdaj stiskamo zobe, ko se odločamo, da damo glas sprejemljivejšemu Borutu Pahorju, a tudi človeku, ki se nikakor ni izkazal kot predsednik vlade, pa tudi znatno pripomogel k sedanjim zapletom s Hrvaško – povsem nasprotno, kar nam je poskušal dokazati s politiko nasmejanih spogledovanj s premierko sosednje države.
Desnica je šla v boj z nadvse spodobnim in sposobnim kandidatom, toda resnici na ljubo je le treba reči, da v svetu za predsednika države kandidirajo ljudje na koncu svoje politične ali civilno-družbene kariere. (S čim bi se, če bi bil izvoljen, po enem ali celo dveh mandatih lahko ukvarjal predsednik dr. Zver?) Za predsednika kandidirajo ljudje, ki se jim ni potrebno več prizadevati za naklonjenost nikogar. Takšnih pogojev seveda ne izpolnjuje in ni izpolnjeval tudi Danilo Türk – le kje na svetu bi pozornost volivcev pritegnil dolgočasni diplomat in profesor prava? Le v Sloveniji, kjer levica lahko računa na svoj medijski instrumentarij, ki po potrebi nekatere like likvidira, druge pa naredi primerne za karkoli, tudi za predsednika. Odhajajoči predsednik tudi ni bil sposoben videti, da je udinjanje Zoranu Jankoviću za predsednika države pač povsem neprimerno, kakor tudi neprestano pojavljanje na vedno enih in istih partizanskih prireditvah, kjer sploh ne gre več za odporništvo. Po teh proslavah sodeč, so se partizani borili za tajkune, Semoličeve in Štrukljeve sindikate, ter oponašali Ljubljenega vodjo.
Na izpitu predsedniške funkcije so pri nas doslej padli prav vsi trije dosedanji predsedniki: vsi so si predvsem prizadevali za čimveč besede v notranji ali zunanji politiki ali v obeh, vsem je šlo predvsem za širjenje pristojnosti, oblasti. Prav tako so na tem izpitu padli tudi vsi dosedanji predsedniški kandidati: vsi so se pustili speljati manipulacijam ali zgolj neznanju medijev, ki so jih povpraševali po njihovih namenih na področju gospodarstva, zunanje politike, kaj bodo naredili glede revščine, korupcije itd., torej glede vsega tistega, kjer predsednik Republike nima nikakršnih ali bore malo pristojnosti.
Pravo vprašanje za dostojnega predsednika Republike je, kako ta razdeljeni narod povezati, da bi lahko dosegli soglasje vsaj glede naše prihodnosti. Danilo Türk seveda tega ne more narediti. Kar naprej je prisostvoval proslavam revolucije (niti ne več partizanstva) in poslušal njihove žive zagovornike, v Hudi jami je naposled vendarle obiskal tudi njene žrtve, ki pa ne morejo več govoriti. Vsak kolikor toliko odprt predsednik bi vsaj enkrat prišel poslušat na odkritje kakšne farne spominske plošče, če drugega ne, zaradi videza. Ali bi se srečal z otroki s Petrička. O vsem tem bi lahko takšen razsvetljeni predsednik spodbujal strpen dialog in ga omogočal v svojih predsedniških prostorih. Takšen projekt združevanja se seveda ne bi smel ustaviti le pri »spravljanju rdečih in belih«, ampak bi se moral nadaljevati z resnim razmislekom, kako danes povezati tiste, ki so nekdanji sistem odklanjali ali v njem celo trpeli in tiste, ki si sicer niso umazali rok, pa jih na tisti sistem vendar še veže kaj drugega razen privilegijev in stricev – to je, hočeš nočeš, realnost današnje Slovenije. Pravi predsednik bi širil prostor za odprt pogovor in za nove ljudi, in ga ožal za strice iz ozadja (ne pa da jih vozi še na televizijska soočenja in se z njimi druži na čudaških proslavah).
Druga bistvena naloga predsednika je spodbujanje civilne družbe. Seveda ne tiste v Ljubljani, ki si vsako leto s spretno napisano prijavo na razpise zagotovi preživetje za še eno leto (hkrati pa jo želi odreči kakšnim »nazadnjakom«), ampak vse tiste male, navidez nepomembne, tudi podeželske pobude, s katerimi ljudje po Sloveniji ohranjajo socialno kohezijo kot temelj našega preživetja kot ljudi in kot nacije, od prostovoljnih gasilcev do raznih karitativnih pobud, od skrbi za prizadete do izrednih posameznikov, od pobude za mesec brez alkohola do družini naklonjenih iniciativ.
Tretja bistvena naloga je identifikacija in spodbujanje vrednot: demokracije, odgovornosti, solidarnosti, pomoči, delavnosti, družine, pravne države. Odhajajoči predsednik je pravni strokovnjak. A kaj je naredil za promocijo vladavine prava v deželi, kjer je pravosodje v tako obupnem stanju? Večidel je le pomirjeval, da stanje ni tako slabo in da je rešitev predvsem v zaupanju v sodstvo… Izrecno je v enem izmed svojih govorov celo menil, da krizav kateri smo, ni moralna…
Vse tri naloge so težavne, da ne rečem sitne in neprijetne, ne odmevajo dovolj, niso všečne. A če se bo končno našel predsednik Republike, ki bi se mu ljubilo ukvarjati s stvarmi, ki so resnično naloga očeta naroda, potem bi zagotovo imel več kot dovolj dela za pet let. In potem bi tudi obnova brunarice in spodnje hlačke predsednikovih uradnic izgubile na pomenu.
Ali se moramo/moremo sprijazniti z dejstvom, da zgodba o uspehu Srednje in Vzhodne Evrope za takšnega predsednika še ni dozorela, da bomo še naprej brez pravega predsednika?
Foto: Wikipedia
