Ustavno sodišče je dovolilo referendum o Družinskem zakoniku. Do njega je moralo priti, ker odhajajoča vladajoča koalicija ne pozna spoštovanja drugače mislečih in je, proti volji večine državljanov, sprejela družinski zakonik. Civilna iniciativa si je prizadevala, da bi se kaj takega ne zgodilo, a je bila deležna diskreditacij in prave diskriminacije v samem zboru pluralnosti, parlamentu, ko jih je predsednica pristojnega odbora izključila iz nadaljevanja razprave, po tistem ko je predsednik CI z merjenjem časa želel le pripomoči, da bi imeli obe strani na razpolago primerljivo enako časa za razpravo.
Zakonik je bil pripravljen v tajnosti, brez široke družbene razprave in brez prave znanstvene podlage. Pisci zakonika pripadajo le eni ideološki opciji zato o pluralnosti in strokovnosti ne more biti govora. Zaradi vsega tega je referendum, kakor že tolikokrat, edina in zadnja možnost manjšine, da prepreči samovoljo vladajočih. V skoraj preteklem letu smo spoznali, da se v okviru zakonika, dodeljuje istospolnim tudi privilegije “igranja” očetovske in mamine vloge otrokom, ki jih istospolni par lahko posvoji v svojo skupnost. Tako favoriziranje istospolnih skupnosti, da morajo imeti vse, čisto vse in popolnoma vse kar želijo proti strokovno dokazanim argumentom, da je za skladen otroški razvoj pomembna prava očetovska in mamina vloga (ne umetna oziroma “igrana”), je primer absurda uveljavljanja želja do onemoglosti, hkrati pa tudi velike ideološke nestrpnosti slovenske levice, ki se kaže na vseh področjih.
Zdajšnja oblast je že sita referendumov ker je razen onega o arbitražnem sporazumu vse izgubila. Namesto, da bi se vprašali kaj morajo storiti, da bodo njihovi predlogi sprejeti v širši javnosti, pa grozijo in načrtujejo prepoved (beri spremembo) referendumske zakonodaje in s tem zmanjšanje stopnje demokracije v Sloveniji in še eno približevanje vrnitvi v enoumnje, kjer so tako dobro uspevali.
Spoštovati je treba, ampak …
Ustavno sodišče ni desno, še manj cerkveno. Zadnji trik kontinuitetno-lobistične zveze, da bi US zavrnilo razpis referenduma in s tem posredno potrdilo zakonik, se je izjalovil. Niso še ugasnile luči tiskovne konference US, ko se je na sodnike vlil plaz ogorčenja in difamacije. Najprej minister, ki nas pošilja v neki nikoli obstoječi Srednji vek in v katerega se očitno sam želi vrniti. Ni pa še registriral, da je Cerkev že davno zapustila Srednji vek in živi v XXI. stoletju. Drugje cel spisek bolj ali manj znanih avtorjev, ki se zgražajo nad odločitvijo US in enačijo nasprotovanje zakoniku z nestrpnostjo in zaprtostjo. Gospa, ki se zelo spozna na sovraštvo in ga rada očita drugim, ne more iz svoje kože. Istospolni aktivisti vseprek govorijo o diskriminacijah in ogrožanju in grozijo s tem in onim. Predvsem pa vsi napovedujejo medijsko pranje možganov, da bi ljude vendarle morebiti postali naklonjeni zakoniku.
Nasprotniki družine se obnašajo užaljeno, saj so bili navajeni zmagovati, dobiti vse, kar so si zamislili, oz. kar je narod lahko plačal. Iz njihovih reakcij pa je razvidno, da ne premorejo pravega spoštovanja drugače mislečih in da so v svoji ideološki zaslepljenosti zaverovani, da oni vedno delajo vse prav. In vendar, po njih sadovih jih boste spoznali.
Kaj ponujajo nasprotniki družine
Človeška družba je zanimiv in kompleksen pojav. V njen so prisotne razdiralne in ustvarjalne sile. Poznamo tako anarhistične, kot neanarhistične sile, demokratične in kontinuitetne, napredne in nazadnjaške itd. Pojmi, ki jih uporabljamo pa imajo za nas pozitiven ali negativen prizvok. Tako je pri nas biti cerkven ali konzervativen skoraj psovka, biti levičar ali napreden pa je pozitivno. Pri tem pa hitro pozabimo, da je za pluse in minuse potrebna referenčna točka, ki nam bo povedala ali se približujemo (pozitivno) ali oddaljujemo (negativno) od postavljenega merila.
Družinski zakonik je sicer potreben, vendar ni potrebno, da bi prevrednotil družino. Kajti družina je naravna tvorba, ki kljub svojim problemov, nima nadomestila. Poznamo pa njej podobne človeške skupnosti, ki morda dosegajo podobne rezultate, vendar jih objektivno ne. Tako je tudi s krajo, tajkuni, lažjo in splavi. Vse to je prisotno in vendar nihče ne bo rekel, da so omenjeni pojavi dobri in da pomagajo družbi pri njenem razvoju.
In prav v tem grmu moramo iskati prevrednotenje vrednot. Močni lobi istospolnih, ki svoje lovke vije do vseh, ki hočejo biti »zagovorniki manjšin« pa čeprav na račun večine in njenih osnovnih pravic, ki ima neomejen dostop do medijev, ki so postali pravo trobilo tega lobija saj neenakovredno in vedno zaničljivo obravnavajo zagovornike družine, hoče, da bi sprejeli zakon kjer bi rekli, da v istospolnosti ni nič slabega, pač pa »da je nekaj dobrega«, nekaj vsakdanjega. In vendar je vsakomur jasno, da je to pojav, ki je drugačen od klasične družine. Zato je družba dolžna najti način, da ta pojav uredi, vendar ne na račun izenačevanja z zakonom in družino, ker je po naravi to nemogoče izenačevat.
Kaj se je zgodilo, ko so sprejeli zakon o registraciji istospolnih skupnosti, ki ima enake posledice kot poroka? Zgodilo se je zavračanje, ker hočejo, da bi jim dali status poročenih. Za status gre. Obenem pa je prav ta uveljavljena in prakticirana registracija istospolnih zvez dokaz, da so te zveze v svoji osnovi manj stanovitne kot klasične zakonske zveze, saj spet enostavno dve istospolni osebi ne moreta izpričevati klasičnih vlog moža in žene, moške in ženske narave če hočete. A istospolni aktivisti spet skušajo zgolj zaradi svoje potešitve, da so istospolne zveze povsem vsakdanje in enakovredne drugim zvezam, tudi tu doseči svojo pravico.
Na kocki je svoboda govora
Ena od velikih pridobitev demokratične ureditve je prav svoboda govora. Včasih so po 133. členu zapirali ljudi ali pa jih silili k molku. Zato je v naši Ustavi, na prvem mestu zapisana pravica do svobode izražanja. Ljudje razumemo to kot možnost, da povemo, kar mislimo in da zaradi tega ne trpi naše dobro ime ali družina, služba ali kariera. Brez odkrite in utemeljene izmenjave idej, misli in zamisli, ni demokracije.
Prav zagovorniki »naprednosti« in »manjšin« pa nenehno napadajo svobodo govora, saj so tisti, ki se ne strinjajo z njimi, deležni »mobinga« in drugih otipljivih načinov zatiranja, na osnovi česar se je občutek svobode govora v Sloveniji zadnja tri leta občutno zmanjšal. Ljudje ne povedo več kaj mislijo, ker se bojijo. Proti močnemu lobiju, ki te lahko postavi na cesto, ni rešitve. Marsikdaj zmanjka poguma, ker je na kocki preživetje.
Zato smo dolžni govoriti, dokler se še da in dokler ne bodo pod izgovorom »sovražnega govora« ali »politične korektnosti« uničili ustavno pravico do svobode izražanja. Demokracija je živa stvar dokler se upamo povedati in sodelovati, dokler ne prepuščamo parlamenta pokvarjenim politikom, ampak tja pošiljamo poštene, čeprav malce bolj okorne predstavnike ljudstva.
Ena bitka je bila dobljena. Zdaj vemo, da družinski zakonik ni stvar človekovih pravic, ampak je ideološki konstrukt še vedno vladajoče koalicije. Zato ga mirno lahko na referendumu zavrnemo in se znova vsedemo za mizo, tokrat v bolj pluralni in strokovni sestavi, da bomo čimprej prišli do zakonika, ki bo sprejemljiv.
