Deset belih golobov, ki so v petek točno ob dvanajstih pred parlamentom poleteli v nebo, so bili zadnje dejanje v iskanju kompromisa glede Družinskega zakonika. Kompromisa, ki je bil v dometu Civilne iniciative, predlagateljev zakona in parlamenta. Državniška poteza Družinske pobude in Tomaža Meršeta, ki je bila vložena kot pobuda pet pred dvanajsto, je kljub temu, da ni prišlo do kompromisa, pokazala na tisto, kar je najbolj bistveno. To je na modrost dogovarjanja, pogovarjanja, odprtosti in iskanja takšne rešitve, ki bo sprejemljiva za vse.
Golobi, ki v krščanstvu pomenijo mir in duha, ki se spušča na človeka, da mu prinese blagostanje, veselje, zadovoljstvo in srečno prihodnost, so s svojo simboliko zgovorni. So kot golobi, ki so po vesoljnem potopu v Noetovi ladji zagledali obljubljeno celino in željeno rešitev. Golobi so primeren simbol, saj vidijo to, kar mi ne vidimo in vidijo širše in bolj plastično. Njihov let in gibanje je lahko popolnoma svobodno in ni vezano na to, da bi jih lahko kdo ustavil.
Kje je najmanjši skupni imenovalec
Predlog Meršeta, da se za osnovo kompromisa skuša združiti interese vseh vpletenih strani in poiskati najmanjši skupni imenovalec, je dobra in je prava pot k iskanju kompromisa. Tudi želja, da se to stori tako, da se “nikomur ničesar ne jemlje, daje družbeni pomen zvezi med moškim in žensko, očetovstvu in materinstvu”, hkrati pa “enako ureja medsebojna razmerja med odraslimi ljudmi v vseh zvezah, ne glede na njihovo spolno sestavo in usmerjenost”, je dobra in pravilna.
Predlog je toliko bolj pomemben, ker se je sedaj prvič zgodilo, da sta bila k dogovarjanju povabljeni obe strani, tako Civilna iniciativa, kot predlagatelji zakona. Za razliko od prvega kompromisa, ki to ni bil, ampak je nastal kot izključno predlog predlagateljev zakona, brez vključevanja Civilne iniciative.
Pomembno pri tem predlogu je tudi to, da je Merše v preteklih letih že večkrat pokazal, da ve, kje na področju družin so problemi in kako jih je možno rešiti. Zato so njegova tokratna opozorila upravičeno tehtna in na mestu. Tako tega, da je za pomembno lastnost “kompromisne različice”, ki jo je predlagal, izpostavil odpravo “nezavednih in nepredvidenih učinkov na druge zakone”, ki jih različica, ki gre na referendum, po njegovih besedah ima. Prav tako Merše s predlogom odpravlja očitke, da bi bil družinski zakonik lahko podlaga za uzakonitev umetnega oplojevanja pri lezbičnih parih in nadomestnega materinstva, ki je po njegovem “v bistvu kupovanje otrok”.
Iskanje dialoga
Sporočilo, ki je sedaj povsem nedvoumno je, da dialoga ni bilo možno vzpostaviti.Čeprav kompromisni predlog ni dobil dovolj velike podpore, se tematiki kompromisa, ki bo res kompromis, v prihodnosti ne bo možno izogniti. Takšen kompromis bo možno sprejeti samo v dialogu, to je brez šibkega preglasovanja. Za takšen rezultat pa bo potrebno prehoditi dolgo pot, ki ne bo lahka in ki zna biti boleča tako za eno kot tudi drugo stran.
Kljub temu, da so zagovorniki zakonika pripravili prvi kompromis in se z njim kitili, to za njih ne bo dovolj. Predlog ni nastal v dialogu in ni upošteval druge strani, zato dolgoročno ne bo mogel biti uspešen. Kompromis bo potreben, vendar se zna zgoditi, da bo za njih precej bolj boleč, kot si sedaj upajo pomisliti in razmišljati.
Po drugi strani pa bo potrebno bolj razumeti družine, njihove probleme in težave. To pomeni, da se jim prisluhne v njihovi bolečini, v njihovih sanjah in željah. Po eni strani to pomeni usmeriti se v preventivo, definirati, kaj je problem, ter se usmeriti v kurativno za primere, ko se zakonska zveza začne krhati in majati.
Kaj bi morali narediti zagovorniki zakonika?
Da bi lahko prišli do kompromisa bodo morali kakšen korak nazaj narediti tudi zagovorniki Družinskega zakonika. Kljub nekaterim anketam, ki jim napovedujejo rahlo zmago, je tudi za njih prišel čas, da se zavejo svojega občutka zmagoslavja, ki bi jim znal zamegliti razum in tako močno preplaviti čustva, da bi jim znal zamegliti trezno razmišljanje.
Če hočejo vstopiti v proces dialoga morajo vstopiti na pot streznitve. To je, da se soočijo z vso bolečino in stisko istospolnih. Tako tega, da so v ozadju čustvene in drugačne bolečine, ki so večje od povprečja v družbi. Do tega, da gre konec koncev za samo del populacije, tja od 1 % do 2 %, do tega, da obstaja drug del populacije, ki je po raziskavah celo večji od te, v katerem so osebe, ki so presegle istospolna nagnjenja. Torej, da je možno istospolna nagnenja tudi spremeniti.
Soočenje s samim seboj bo za njih pomenilo tudi to, da si bodo priznali, da znanost ni našla potrditve, da so istospolna nagnjenja determinirana z biološkimi ali genetskimi faktorji.
Kaj bi morali narediti zagovorniki družine?
Narediti določene korake in sprejeti nekatera boleča spoznanja. Dejstvo, da toliko ljudi ne vidi bistva zakonske zveze in ni proti zakoniku je boleče spoznanje. Kar ustvarja bolečino je to, da morajo prav zagovorniki družine vztrajati v odpiranju razprave, iskanju dialoga in kompromisa. Dodatna bolečina je sprejeti javno mnenje in ankete, ki niso naklonjene pozitivnemu izidu referenduma.
Vse to je možno videti in sprejeti samo z duhovnimi očmi. Ni res, da je Bog zapustil Slovenijo, ampak je potrebno sprejeti, da Bog dela, vendar drugače, kot mi hočemo. Kot pravi prerok Jeremija: “Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.” (Jer 29,11 ). Če sledimo tej poti to ne more biti korak v nekaj slabega, ampak je korak k dobremu. V tem primeru prihaja do prečiščevanje vsega, kar je slabega in kriza, ki se pri tem pokaže je vedno zdravilna. Ali kot pravi Sv. Janez od Križa, prečiščevanje, ki je v tem primeru tako prečiščevanje vseh nas, kot tudi celotnega naroda, je milost že zato, ker vsi niso deležni takšne milosti prečiščevanje. Dodatno je potrebno razumeti kar pravi Sv. Janez od Križa, da se tudi železo, ko ga kalimo, upira in ga boli, ko se rja in vsa nesnaga lupi od jedra. Vendar je prav bolečina in stiska tisto znamenje, da se bo železo dovolj pregrelo, preobrazilo in prečistilo v pravo jeklo.
Zato je prava pot sprejeti to bolečino in prečiščevanje, tako da bomo šli preko starih vzorcev in bomo dopustili, da se tudi v nas podere vse to, kar mislimo, da je prav, in se zgradi to, kar bo imelo res trden temelj.
Kompromis prvič in drugič – kaj bo tretjič?
Pot do pravega kompromisa bo še dolga, vendar je potrebno pri tem vztrajati . Prvi poskus je bil uspešen za zagovornike zakonika, drugi je pokazal, da je potrebno iskati minimalno soglasje. Možnosti za tretjega ni veliko.
Morebitna referendumska zmaga tistega dela družbe, ki zagovarja zakonik, bi prinesla namesto kompromisa nov problem. Ker v zadnjih dneh niso šli niti na pogovor, niti pokazali želje o tem, to postavlja pod resno dilemo bodoče uveljavljanje takšnega zakona. Ker to ne bo samo en zakon, ampak kot smo končno slišali, cel sklop zakonov, bo kompromis še bolj oddaljen, saj bo pred dilemo v tem primeru postavljen posameznik, ki bo stal sam nasproti sistemu in določeni grupaciji ljudi, s katero se je težko pogovarjati in iskati kompromis.
Druga možnost je zmaga zagovornikov družine. V tem primeru ostanemo v današnjem stanju. V tem primeru ostaja vprašanje, ali se bodo zagovorniki zakona s tem sprijaznili in za koliko časa. V zadnjem primeru je rešitev še vedno v iskanju kompromisa, to je v iskanju takšnega bivanja, da bo dobro za vse.
Naj bo referendumski rezultat tak ali drugačen, v vsakem primeru nekaj ostaja trdno zasidrano. Namreč dejstvo, da praktično vse raziskave ponovljivo in nedvoumno v daljšem časovnem obdobju jasno kažejo, da je družina s poročenim možem in ženo v nizko konfliktni zvezi najboljše okolje za otroka.
Zato je pravi kompromis, ki ga je potrebno doseči, pravzaprav drugačne vrste in bo potreben za vsakega izmed nas, če hočemo ali tudi ne. Kompromis, ki ga bo zato potrebno narediti je ta, da kot družba sprejmemo to ugotovitev, pa če nam je všeč ali ne. Tako zagovorniki zakonika, kot tudi mi, zagovorniki družine. Sprejeti zato, ker se tega ne zavedamo, se kot družba glede tega slepimo, ker se nam ne zdi pomembno ali se nam kot družbi zdi to manj pomembno kot ekonomska vprašanja.
To pa je možno doseči samo tako, da se globoko zavemo te najbolj osnovne resnice, o tem spregovorimo in povabimo k temu še druge. Ne z izključevanjem, kot nasprotniki napačano razglašajo, ampak s pozitivnim vključevanjem in pomočjo vsem tistim, ki želijo doseči takšen način blagostanja.
Foto: 24kul.si
