DZak priviligira istospolne skupnosti in diskriminira otroke

0

PREJELI SMO.

1.) Pravica do opredelitve o posvojitvi otrok po istospolnih skupnostih kot ustavna pravica

Po ustavi je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen). Ta določba velja tudi za svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja o posvojitvi otrok. Toda tisti, ki zavračajo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih, nimajo enakih možnosti, da bi se lahko svobodno opredelili do pravne ureditve posvojitve otrok po družinskem zakoniku, kakršne imajo njeni zagovorniki. Še zlasti tiskani dnevniki, ki jih prebirajo sto tisoči bralcev, objavljajo z vidno naklonjenostjo bolj ali manj zgolj članke, kolumne in komentarje tistih, ki podpirajo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih, in prirejene odzive tistih, ki nasprotujejo predlagani posvojitvi otrok. Pri tem še posebej budno prikrivajo, da so med tistimi, ki nasprotujejo takšni pravni ureditvi posvojitve otrok tudi vidne osebnosti z različnimi svetovno-nazorskimi, političnimi in drugimi usmeritvami, in to vse od vernikov in ateistov do agnostikov.

2.) Posvojitve otrok po istospolnih skupnostih v dveh korakih

Po predlogu družinskega zakonika bi lahko partnerja partnerske kot tudi zunajpartnerske skupnosti dveh žensk ali dveh moških posvojila otroka (210/2. člen). Toda tudi družinski zakonik ni opustil možnosti, da lahko dve ženski ali dva moška posvojita otroka. Družinski zakonik namreč določa le, da partnerja partnerske ali partnerja zunajpartnerske skupnosti – torej istospolna partnerja – ne moreta »skupaj« posvojiti otroka. Hkrati je bistveno vsebinsko spremenil predlagano določbo, po kateri bi lahko »ena oseba« posvojila otroka in predvidel, da lahko partner partnerske ali zunajpartnerske skupnosti »posvoji otroka svojega partnerja«. Po obrazložitvi predloga družinskega zakonika naj bi bila posvojitev otroka po »eni osebi« dopustna iz naslednjih razlogov: »V kolikor posvojitve s strani zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev ni mogoče opraviti, je posvojitelj lahko tudi ena oseba« (str. 28). V skladu s takšno obrazložitvijo je bila oblikovana tudi določba v predlogu zakonika o posvojitvi otroka po »eni osebi« (210/2. člen).

Toda družinski zakonik je dvakrat bistveno spremenil vsebino navedene določbe: in sicer, prvič, tako da v določbi ne omenja več zakoncev kot morebitnih posvojiteljev, in, drugič , tako da je dopustil, da lahko istospolni partner »posvoji otroka svojega partnerja«. Pri tem zgolj posplošeno določa, da lahko ena oseba posvoji otroka, »če je to v otrokovo korist« (217/3. člen). Hkrati zakonik ne izključuje možnosti, da istospolni partner lahko posvoji otroka svojega partnerja, ne da bi bil partner biološki starš tega otroka.

Očitno je, da je posvojitev otroka po »eni osebi« predvsem v funkciji posvojitve otroka po istospolnih partnerjih. Razlika med predlogom zakonika in zakonikom je torej v tem, da je predlog predvidel posvojitev otroka v enem koraku, zakonik pa v dveh korakih. V prvem koraku bi namreč »ena oseba« posvojila otroka, v drugem koraku pa bi tega otroka lahko posvojil istospolni partner svojega partnerja, tako da bi otrok po dvojni posvojitvi živel v istospolni skupnosti dveh žensk ali dveh moških. Toda to možnost zagovorniki zakonika v javnosti več ali manj prikrivajo. Hkrati hrupno poudarjajo, da družinski zakonik ne ureja posvojitve otrok po istospolnih skupnostih. Tistim, ki zavračajo zakonik, pa mnogi skušajo odvzeti verodostojnost tako, da zanje trdijo, da ga niso niti prebrali.

3.) Ljudje smo enaki po tistem, po čemer smo, in ne po tistem, po čemer nismo

Zagovorniki uvedbe posvojitve otrok po istospolnih skupnostih se sklicujejo predvsem na ustavno določbo, po kateri so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na njihove osebne okoliščine (14/1. člen). Ustava je vsebino te določbe prevzela po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14. člen). Toda kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, še zlasti iz njegove obrazložitve sodbe v zadevi Frette proti Franciji, Evropska konvencija ne zagotavlja pravice do posvojitve otrok. Težko bi tudi sprejeli mnenje, da je lahko življenje otroka v skupnosti istospolnih »staršev« v njegovo največjo korist, kot to sicer zahteva Konvencija o otrokovih pravicah (3/1. in 18. člen).

Ob zgornji ustavni določbi je potrebno ugotoviti, da smo ljudje enaki po tistem, po čemer smo, in ne po tistem, po čemer nismo. Tudi moški in ženska sta enaka po tistem, kar sta, in ne po tistem, kar nista. Tako kot ženska ne more biti enaka moškemu, ki otroka zaplodi, tako tudi moški ne more biti enak ženski, ki otroka rodi. Moški in ženska sta predvsem po odnosu do otrok enkratni in neponovljivi ter nenadomestljivi bitji. Moški in ženska namreč nimata do otrok identičnih bioloških, emocionalnih, psiholoških in socialnih dispozicij, ki so bistveno pomembne tudi za vzgojo in razvoj otroka. Mimo tega dejstva bi ne smeli tudi pri zakonski ureditvi posebnega varstva tistih otrok, ki so brez staršev ali ki niso deležni ljubezni, skrbi in odgovornosti svojih staršev. Naša ustava tudi določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5/1. člen). Ustava je s to določbo prevzela, tako kot mnoge druge ustave in mednarodno-pravne listine, naravnopravno pojmovanje človekovih pravic, po katerem ljudje pridobijo svoje temeljne pravice že z rojstvom, tako da država te pravice samo varuje. Po takšnem pojmovanju človekovih pravic bi bila posvojitev otroka po istospolni skupnosti, kot skupnosti dveh moških ali dveh žensk, tudi naravno in nravno oporečna.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene tudi s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (člen 15(3)). Ena od teh pravic je vsekakor pravica do osebnega dostojanstva (34. člen), ki je v nekaterih ustavah, denimo v nemški, zagotovljena že v prvem členu ustave. Pri tem je še posebej pomembno varstvo pravice do osebnega dostojanstva otrok brez staršev. Ker raznospolne in istospolne skupnosti niso v odnosu do otrok nadomestljive, bi z dopustitvijo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih lahko okrnili tudi osebno dostojanstvo posvojenih otrok.

4.) Dobro oziroma koristi otrok so pred koristmi posvojiteljev

Tako istospolni partnerji kot tudi otroci uživajo ustavnopravno varstvo (14. člen). Toda otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Ustava tudi določa, da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe,uživajo posebno varstvo države (56. člen). Ena od oblik posebnega varstva otrok je posvojitev.

Zakonsko ureditev posvojitve otrok bi bilo potrebno določiti tako, da bi zagotovili največje dobro oziroma največje koristi za posvojene otroke. Pri tem bi ne smeli mimo dejstva, da otroka spočne moški in rodi ženska ter da moški in ženska s svojima vlogama tudi nenadomestljivo vplivata na oblikovanje otrokovih vrednot. Tudi te vrednote bi morale biti vsebina posebnega varstva otrok.

Najbolje bi bilo, da otroka lahko posvojita tisti osebi, izjemoma lahko samo ena oseba, ki sta najbližji moškemu, ki je otroka spočel in ženski, ki je otroka rodila. Po tem merilu je otroku bližja raznospolna skupnost moškega in ženske kot istospolna skupnost dveh moških ali dveh žensk. Tako kot otroci brez staršev so sicer tudi istospolne skupnosti ranjene skupine. Tudi do istospolnih skupnosti bi morali izkazovati polno razumevanje in spoštovanje. Toda dobro oziroma koristi otrok so pred koristmi istospolnih skupnosti. Hkrati je potrebno dodati, da istospolnih skupnosti ne bi diskriminirali, če bi otroke lahko posvojile le raznospolne skupnosti. Zakon kot tudi pristojni organ, ki odloča o posvojitvah, namreč lahko diskriminira samo otroke. Posvojitev tudi ni pravica. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije, je posvojitev opredelil kot privilegij. V tem primeru bi tudi ne šlo za diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti.

Tudi če ne bi že načelno zavrnili posvojitve otrok po istospolnih partnerjih, ne bi mogli mimo ugotovitve, da je glede tega javnost izrazito razklana. To je bilo razvidno že pri glasovanju v državnem zboru, v katerem je za sprejem družinskega zakonika glasovalo le 43 poslancev, kar 38 poslancev pa je glasovalo proti, medtem ko je v državnem svetu 17 članov glasovalo za, 17 pa proti zahtevi, po kateri naj bi državni zbor še enkrat odločal o družinskem zakoniku. Tudi iz javnomnenjskih raziskav izhaja, da je javnost pred referendumom povsem razcepljena. K temu je potrebno dodati, da je doslej uzakonilo pravico do posvojitve otrok po istospolnih skupnostih le 6 od sicer 47 držav članic Sveta Evrope.

V takšni situaciji bi morebitna referendumska podpora družinskemu zakoniku prizadela predvsem otroke, ki bi se izjemno težko osebnostno, emocionalno in psihološko integrirali v takšno družbeno okolje.

Gorazd Novak