Avtor: Ivan Štuhec. Vir: radio Ognjišče. Vprašanje izenačitve heteroseksualnih in homoseksualnih partnerskih zvez je že nekaj časa aktualno v vsem sodobnem sekularnem svetu. Za začetek našega razmišljanja je treba najprej poudariti, da v demokratični, pluralni in sekularni družbi nobena skupina, tudi katoličani ne, nimamo pravice, da bi svoj model zakonske zveze in družine komurkoli vsiljevali ali ga zakonsko zavezali za vse ljudi.
Sodoben državljan je svoboden in enakopraven. Sodobna država pa dolžna, da ureja vsa tista medčloveška razmerja, ki lahko prispevajo k večji pravičnosti in medsebojnemu miroljubnemu sožitju. V tem smislu in v tem duhu je vlada, ki jo je vodil Janez Janša v svojem prejšnjem mandatu, leta 2005 sprejela zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZIPZ). V obrazložitvi zakona so takrat zapisali, da se zakon omejuje izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je bila razumna, saj je pravno uredila vsa razmerja, ki jih živita dve osebi v trajnejši partnerski skupnosti. Tudi večina drugih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno loči med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo nasproti otrokom ali obratno. To kar resnično razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki jasno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo.
Seveda bi lahko kdo upravičeno ugovarjal, da obstajajo tudi heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. To drži, in je žal vedno bolj pogost pojav, vendar v primeru homoseksualnega para gre za načelno nezmožnost in izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. Tako istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para. V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo lahko pri istospolnih parih imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje; nasprotuje ji tudi naša zakonodaja o umetni oploditvi in še posebej tisti del, ki so ga izglasovali na referendumu, na katerem se je večina udeleženih volivcev odločila proti umetni oploditvi samskih žensk. Mimogrede, novi družinski zakon želi to prakso pripeljati pri stranskih vratih, ko družino utemelji z otrokom. V tej smeri se že nakazuje tudi ustavni spor, ki bi ga bil lahko deležen novi družinski zakon, če na referendumu uspe.
Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za poznejšo identiteto otroka pomembno, da ve od kod je in kdo je njegov biološki starš, kakor tudi zavest, da je za blagor otroka pomembno, da odrašča ob starših obeh spolov, kar je bilo eno od pomembnih odkritij Freuda in njegove psihoanalize. Prav ti vidiki odločilno vplivajo na pravno prakso, ki vztraja pri razlikovanju med zakonsko zvezo med moškim in žensko in partnersko zvezo med dvema istospolnima osebama.
Seveda ni zanemarljivo še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe nudijo posebno varstvo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni.Lahko bi govorili o trajnostnem razvoju človeške vrste.
Sociolog Vlado Sruk, ki ni katoličan, v svojem Leksikonu morale in etike našteje družinske človekove pravice, ki jih je zapisal Janez Pavel II. v Apostolskem pismu o družini, in pravi, »ne le katoliška Cerkev, tudi drugi družbeni dejavniki naj bi se stalno in skladno zavzemali za pravice družine kot so: pravica, da obstoja, da jo lahko vsi, ki jo želijo, sklenejo, da imajo potrebna sredstva za vzdrževanje, pravico do intimnosti, otrok in njihove vzgoje, pravico do trajnosti zakonske zveze, do vere in vzgoje v veri in tako naprej«. Skratka vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, in ne v prvi vrsti vprašanje Cerkve in katoličanov, zato je pri teh vprašanjih solidarnost svetovnih religij logična in pričakovana.
Zagovorniki novega družinskega zakonika pa skušajo v javnosti na vsak način iz tega vprašanja narediti problem katoličanov in Cerkve. Razlog je en sam: Cerkev ima slabo podobo v javnosti in ljudje bodo gotovo stopili na stran zakona, če mu Cerkev nasprotuje. Ta ideološka in kulturnobojna premisa se kot jara kača vleče skozi vse slovenske medije, ki v devetdesetih odstotkih enoglasno navijajo za novi družinski zakon.
