Iz nadaljujoče se zadrege ob sprejemanju družinskega zakonika obstaja pot, ki bi lahko preprečila, da bi znatnemu delu prebivalstva, če že ne večini, vsilili rešitve, za katere lahko najmanj rečemo, da slovenska družba nanje ni pripravljena. Za konzervativni tabor – ki potrebuje nekaj več sočutja in nekaj več širine – bi moralo zadostovati, da se uveljavi distinkcija med zakonsko zvezo moškega in žensko in (po pravnem varstvu enako, po imenu pa drugačno) istospolno zvezo ter da se otrokom, prvenstveno, prednostno (ne pa ekskluzivno) omogoči posvojitev s strani heteroseksualnega para.
Dobro je, da predlog zakonika širi pojem družine. V interesu otroka – ne glede v kakšni skupnosti je po spletu okoliščin zaživel – je, da lahko to skupnost poimenuje družina. Življenje je res že ustvarilo vrsto različnih skupnosti – če jih povezuje individualna ljubeča skrb do otroka, je prav, da te skupnosti dobijo ime ‘družina’. Zato je predlagatelj nerazumljivo ozek, ko kot družine ni mogel opredeliti skupnosti mladoletnega otroka z drugo odraslo osebo.
Je pa bil – kot je znano – predlagatelj veliko manj ozek pri opredeljevanju zakonske zveze, ki je sedaj razširjena tudi na istospolne zveze.
Homoseksualnost zahteva tudi v krščanstvu globlji razmislek
Krščanska (ne samo katoliška) teologija zavrača homoseksualna dejanja, četudi homoseksualcev samih že dolgo več ne diskriminira. Pogled vsaj na videz temelji na več mestih v Svetem pismu, ki zelo ostro zavračajo homoseksualno spolno prakso. Te in podobne, zlasti starozavezne prepovedi so nastale v zgodovinskem in socialnem kontekstu, ki je povsem drugačen od današnjega. Tako npr. zahteva kazen kamenjanja za prešuštnike, prepoveduje spolne odnose v času menstruacije, itd. Glede vrste podobnih prepovedi malokomu – razen skrajnih krščanskih sekt – ne pride na misel, da bi jih jemal dobesedno.
Sveto pismo nam o homoseksualnosti pove malo, ker to niti ni njegov namen. Sveto pismo kot Božja beseda je – kadar ga gledamo v celoti – sporočilo o Božji ljubezni, njegovem načrtu s človekom, njegovimi predlogi za človeka. Bistvo tega predloga je vselej in povsod zasledovati resnično ljubezen do Boga in bližnjega, ljubezen, ki –vzeta resno – ima seveda tudi zelo konkretne posledice za naše početje, etiko, moralo, tudi na spolnem področju. Je klic po odgovornosti, zvestobi, vzajemnosti, tudi odrekanju, iskanju predvsem drugega, ne sebe.
Ali je to sporočilo Svetega pisma resnično nezdružljivo s homoseksualno spolnostjo? Krščanska teologija bo tu morala napraviti korak globlje. Prav je, da vztraja pri posebnem, prvenstvenem značaju odnosa med moškim in žensko. Ne zato, ker bi bile morda homoseksualne zveze “nenaravne”, ampak zato, ker so pač v naravi večinski model vedenja in biološko nujne za ohranitev vrste. (Od tod tudi nazor, da sta oče in mati potencialno – ne seveda vedno in povsod v praksi- najboljša mogoča kombinacija za razvoj otroka, zlasti njegove spolne identitete.) Povsem jasno je, da bo v tej podobi človeka krščanstvo še vnaprej zavračalo homoseksualno spolnost, če je ta del spolnega eksperimentiranja sicer heteroseksualnih oseb. Krščanstvo spolnost omejuje na dve osebi, v tesni medsebojni zvezi. In ta kriterij bi moral veljati tudi za poglobljeno presojo istospolnih zvez in istospolne intimnosti.
Za pravno in socialno varnost istospolnih zvez, a tudi za distinkcijo s klasično zakonsko zvezo
Ločeno od tega je vprašanje, ali homoseksualne zveze sodijo v isto pravno (in siceršnjo) kategorijo kot heteroseksualne. Če si homoseksualni pari (v obdobju, ki ga sicer zaznamuje strmo padanje sklepanja zakonski zvez in ob dejstvu, da so statistično istospolne zveze še krajše od heteroseksualnih) želijo zagotoviti pravno in socialno varnost, pa tudi dati svoji zvezi neko družbeno priznanje, potem takšnim naporom za krepitev socialne kohezije v post-moderni individualistični razdrobljenosti ne bi smeli nasprotovati. Toda levi ideološki pol, skrivajoč se za strokovnostjo, bi lahko bil tu bolj dialoški in za istospolno skupnost našel primeren, za istospolne sprejemljiv izraz. Zakonska zveza moškega in ženske ter zveza dveh moških ali dveh žensk sta vsebinsko različni in prav je, da se to odrazi tudi v pojmovniku. Ta distinkcija nikogar ne diskriminira, hkrati pa je izjemno pomembna za znaten del javnosti.
Prav tako je ločeno vprašanje, ali so z vidika otroka istospolne zveze potencialno primerne za posvojitev. Tu ne gre za vprašanje enakopravnosti med heteroseksualnimi in homoseksualnimi pari, ampak za vprašanje, kaj je dobro za otroka. Z vidika zapuščenega otroka bi bilo vendarle bolje, da ga k sebi sprejme homoseksualni par kot pa da odrašča v zavodu. Tudi homoseksualni par je lahko odlično in pozitivno okolje za rast otroka, četudi potencialno ni idealen. Kot še enkrat poudarjam, ne gre za vprašanje enakopravnosti parov, temveč za iskanje otrokom najboljših možnih posvojiteljev, bi bilo razumno, da novi družinski zakonik med pari, ki so izpolnili osnovne pogoje za posvojitelje, otroka dá v posvojitev tudi homoseksualnemu paru, če v danem trenutku za otroka ni na voljo heteroseksualnega para.
Družba se ne bo zamajala, če bo nekaj otrok odraščalo pri dveh homoseksualcih, bodo pa osnovne premise naše družbe načete, če bo življenjska zveza med osebama istega spola tudi po imenu (ne samo po pravni in socialni varnosti) izenačena z zakonsko zvezo moškega in ženske. Nujna je distinkcija med obema zvezama – že za to, ker bo zveza med moškim in žensko že biološko vedno pomenila večinsko izbiro.
Zakaj toliko o problemu, ki zadeva tako malo ljudi?
Ob vsem tem se vendarle poraja vprašanje: zakaj se slovenska družba v tem ekonomsko in socialno tako težkem času ukvarja z vprašanjem posvojitve s strani istospolnih parov, ko pa je vseh posvojitev v Sloveniji letno nekaj deset? Ni se moč znebiti vtisa, da gre predlagateljem za “ideološki prav”, na katerega konzervativni tabor bolj ali manj nespretno odgovarja s svojim “ideološkim prav”. Potrebujemo nekaj več sočutnega konzervativizma, na strani vladnih predlagateljev pa manj želje po uveljavljanju liberalne agende, pač pa več prizadevanj za rešitev realnih vprašanj. Realna vprašanja na družinskem področju so zagotovitev pravne varnosti otrokom v vseh oblikah družinskih skupnosti (tudi tam, ko so starši v istospolni zvezi!), pa tudi pravne in socialne varnosti istospolnim osebam v dolgoletnih trajnih zvezah. (Podobno pereče vprašanje, ki ga je treba urediti, je zagotavljanje pravnega statusa in socialne varnosti drugim novodobnim življenjskim skupnostim, npr. več starih oseb, ali starejše osebe, za katero skrbijo sorodniki ali celo sorodstveno nepovezane osebe).
Istospolni se morajo sami izogibati družbene margine
Ob tem mi prihaja na misel izredno zanimiv pogovor z Vesno Godino, http://www.delo.si/clanek/101364 ,ki jo pred časom objavila Sobotna priloga Dela. Prof. Godina, ki je seveda nikakor ni mogoče uvrstiti v konzervativni tabor, med drugim svari pred istospolnimi posvojitvami, češ da slovenska družba preprosto še ni pripravljena za to in bodo takšne posvojitve rezultirale predvsem v stigmatizaciji otrok. Istospolnim aktivistom priporoča, da na to počakajo 10, 15 let in izrecno dodaja: “Otrok ni pravica. Otrok je človek.” Na vprašanje, kje in kako bi začela spreminjati slovensko družbo, da bi bolj sprejemala homoseksualnost, pa istospolnim parom svetuje: ” Poročila bi se, se naselila v blok in bila zelo socialna. Pomagala bi vsem starim gospem po stopnicah, jim pomagala hoditi v trgovino, namesto njih nakupovala in nosila smeti. Stereotipi se lahko izkoreninijo samo s pozitivno izkušnjo. Potem ko se ta pozitivna izkušnja proizvede, ko istospolni partnerji ne bi bili več stigmatizirani, potem bi napočil čas, da posvojijo otroke.”
Zdi se mi, da je ta izjava zelo dobro zadela problem v ozadju. Tako kot to počnejo istospolni aktivisti tudi drugod po zahodni Evropi se tudi pri nas istospolni sami potiskajo na družbeno margino z raznimi paradami ipd., ki bolj spominjajo na pustne sprevode kot pa na demonstracije diskriminiranih manjšin. Tudi sedanja naveza s strankarsko politiko jim ne koristi. Kolikor je v Sloveniji resnično homofobije (verjetno nič več in nič manj kot drugje v Srednji Evropi), jo je mogoče izkoreniniti le s premikom homoseksualcev v območje normalnega, “mainstreama”, ne pa z razglašanjem posebne “gayevske kulture”, ki jo je celo ista prof. Godina označila kar za rasistično.
Foto: Photoxpress
