PISMO BRALKE. Imava lepo družino, tri otroke. Oba prihajava iz krasnih družin – jaz iz družine s sedmimi otroki, mož s štirimi. Imela sva očeta in mamo! Moja starša sta še živa in v ponedeljek bosta praznovala 55 let poroke. Svojim sedmim otrokom z družinami, 19. vnukom, njihovim družinam in pravnukom sta krasen zgled lepega zakonskega para. Vsi živimo skupaj, nihče ni ločen, imamo se radi, naše vrednote stojijo na trdnih temeljih. To pa ne pomeni, da se ne skregamo in da ne pride nikoli nič vmes ali da ni treba nikdar zgladiti nobene zamere. Ne, a vsi vemo, da nas takšna stvar ne sme »vreči iz tira», saj bi bili v tem primeru prizadeti vsi.
Spomnim se moža, ki mu je umrl najprej oče, zatem mama. Zelo je bil prizadet! Odrasel mož, sam oče, je čutil veliko izgubo, ker se je zavedal, kaj je zanj pomenil njegov oče in kaj je z njim izgubil. Kasneje je ob raznih priložnostih dejal: »Če bi bil oče živ, bi njega vprašal za nasvet.« Tudi danes reče, da se mora slišati vsaj s taščo in jo pokliče po telefonu. Vsak potrebuje očeta in mamo!
V mojem bivšem kolektivu se je nekaj let nazaj razširila posebna epidemija – »epidemija ločitev«. Ko se je ločila prva sodelavka, so se tudi ostali »opogumili«. Do danes so otroci teh sodelavcev odrasli, a koliko grenkega je bilo v tem času. Ne vem zakaj, a mene so izbrali za zaupno osebo, ki se ji je potožilo veliko oseb. Vsaj tri so mi izrazile dvom, da ne vedo, če so naredile prav. Z ločitvijo so prišle še mnoge druge težave, ki so se zgrnile predvsem na otroke, a ne brez posledic.
Ne govorite mi o dveh mamah in dveh očetih. Kako to, da kar naenkrat otroci potrebujejo dva z enakimi lastnostmi?! To niso pravice ali celo želje otrok, temveč zahteve neke družbe. Rojenih v istospolne skupnosti je zares malo število.
Ker smo velika družina, spletamo mnoga poznanstva. Poznamo tudi prijatelja, ki je zares tako ustvarjen. Zaradi spolne usmerjenosti je zelo prizadet in to skrbno skriva. Je peti od šestih otrok izjemno ljubeče družine in to je njegova sreča. Mamo in očeta zelo potrebuje, prav tako tudi vse brate in sestre, ki so ga počasi, težko in z bolečino sprejeli takega kot je. Zdaj zanj naredijo ogromno, da bi pozabil na svojo bolečino. Še posebej mu stoji ob strani sestra dvojčica, ki čuti do brata veliko požrtvovalnost.
Ko je v puberteti začel spoznavati, kaj se z njim dogaja, se pol leta ni vrnil domov iz kraja, kamor je hodil v srednjo šolo. Starši se temu niso mogli načuditi in so ga občasno obiskovali. Opazili so, da se drugače oblači. Nekoč so ga starši vprašali, če ima kakšno dekle. Takrat se je iz njega izlila vsa bolečina, ki jo je nosil v sebi. Začel je vpiti nanje, če še nista spoznala, kaj se dogaja z njim, se spraševal, kaj je naredil, da mora tako trpeti, potožil, da vsi kažejo za njim, da ne more in ne sme biti v moški družbi, kaj je naredil Bogu, da ga je tako kaznoval. V upanju, da si te stvari izmišlja, sta ga odpeljala k prijateljici psihologinji, ki je žal, ugotovila, da je vse to res.
Takrat je fant izgubil vero, v Medjugorju pa jo je zopet dobil nazaj. Medtem se mu je začela porajati neozdravljiva bolezen, ki jo bo nosil celo življenje. Božja pota so neverjetna, On ga hoče obvarovati stvari, ki bi sledile. Ta nesrečni fant, rojen drugačen, ima okrog sebe družino, ki mu neverjetno stoji ob strani. Zdaj ima nekaj manj kot 30 let. Doživlja velike padce in vzpone. Kaj bi se zgodilo, če v svoji družini ne bi našel zadostne mere ljubezni. To so zelo ranjene duše in ne govorite, da so zmožne nekega običajnega življenja.
Nihče ne nasprotuje posameznikom, da živijo istospolno skupnost, a zakaj vanjo potegniti še otroka. Zakaj žrtvovati nedolžno otroško dušo za zadostitev potrebe dveh istospolnih oseb, da se s tem pokaže »vsakdanjost« in lepota take skupnosti? Nihče jim te vsakdanjosti in lepote ne odreka, veseli smo, če sta dva odrasla srečna v taki skupnosti. A očitno otrok nima cene in mora biti žrtvovan v zadostitev »človekovih pravic«. Ali on ni človek?
Avtor: Bralka
Opomba: Ime in priimek avtorja hranimo v uredništvu.
Foto: 24kul.si
