Družinski zakonik in dvobarvnost mavričnega sveta

10
318

Mavrica na Mestni hisiKot starš in pedagog sem bil povabljen, da se podpišem pod enega od javno izraženih skupinskih mnenj v zvezi z referendumom o uveljavitvi sprememb družinskega zakonika. Bral sem ga, v mislih besedilo pilil, krajšal in dopolnjeval, a vedno je iz kakšnega predala štrlel vsaj kakšen trak oziroma kos blaga, ki mi ni pustil predala lepo zapreti in mi je ves čas zbujal občutek, da je potrebno povedati še kaj. Kljub temu sem ga po nekajdnevnem tehtanju podpisal. Hkrati sem začutil, da bi bila tišina v tem primeru predvsem izraz konformizma in udobnega skrivanja v ozadju, kar sicer ohranja zunanji mir, notranjega pred lastno vestjo pa ne (ker sem bil pač povabljen k podpisu).

Namesto uvoda

Moj prijatelj iz otroških let je gej. Živi v tujini, vsako leto preživiva skupaj kak dan na pogovorih in kosilu, in pogosto me preseneti s kakšno bolj izstopajočo osebno opravo ali novo tetovažo, a to mi samo privabi nasmeh (ne posmeh) v srcu in veselo jo mahneva po ulici. Za enega od znancev v domačem kraju pravijo, da je gej. Meni vedno deluje prijetno, saj je poln topline, razgledan, sposoben in umirjen (ni postavljač), zato se mi zdi takšno informiranje o njegovi spolni usmerjenosti nepotrebno (enako ne želim, da bi se drugi vtikali v mojo spalnico). Moj vsakdan določata še vsaj dve osebi z istospolnimi nagnjenji, ki ju srečujem ob različnih priložnostih in sta karakterno osebnosti, ki me znata navdihovati. Verjetno sem v življenju srečal še mnogo podobnih in se nisem zavedal njihovih spolnih nagnjenj, kar mi je v medosebnih odnosih nepomembno: ne čutim nobenega strahu, ne odpora, ne fobije.

Moj najboljši prijatelj v osnovni šoli je bil od 1. razreda naprej fant iz družine, ki je izhajala iz ene od republik z juga Jugoslavije. Doživel je zavračanje, sam pa sem ga sprejel prav zato in preživela sva mnoge dragocene ure sprehodov, košarke, karateja, skrivalnic, iger … V življenju sem prav tako delal z otroki, odraslimi in ostarelimi s posebnimi potrebami in invalidi, spremljal človeka v trpljenju in na smrtni postelji. In uvodoma je morda smiselno, da povem tudi naslednje:
1. Ne, nobene »apokalipse« ne bo, če zmaga glas ZA.
2. Evropska civilizacija zaradi istospolno usmerjenih ljudi ne bo propadla, prav tako pa zaradi njih ne bo propadla družina oblike oče-mama-otroci.
3. Nimam ne strahu in ne odpora do ljudi z istospolnimi nagnjenji.
Kdor bi mi želel v usta položiti te sklepe ali me označevati za homofoba, pove predvsem nekaj o sebi. O moji strpnosti do drugače mislečih me bodo sodili ljudje, s katerimi sem ali še delam in živim.

Ob vsem tem imam zanimivo izkušnjo, ko sem letošnje leto kandidiral za vodstveno službo v enem od vzgojno-izobraževalnih zavodov. Ko so ob javni predstavitvi kandidatov prišla na vrsto vprašanja zaposlenih, mi bojevita predstavnica zaposlenih z dokaj vehementnim glasom ni postavila vprašanja o moji viziji vodenja zavoda, ampak o mojem stališču do istospolno usmerjenih in njihovem morebitnem zaposlovanju v zavodu. Seveda nisem imel nobenega problema z odgovorom (čeprav je računala, da me bo tukaj »lovila«), na začetku se mi je zdelo celo dobro, da lahko povem svoje mnenje, a čez čas je bil občutek mizeren: v vseh 17 letih dela v šolstvu in članstvu v različnih komisijah mi (zaenkrat) v nobeni komisiji ministrstva za šolstvo, v nobeni komisiji na Zavodu za šolstvo ali na Državnem izpitnem centru ali na študijskih skupinah, nihče ni problematiziral mojih osebnih prepričanj ali me zaradi njih želel osebno diskreditirati, prav tako pa na omenjeni predstavitvi skoraj nobeno vprašanje ni bilo resno strokovno vprašanje, ki bi naj preverjalo sposobnost kandidata za to delovno mesto (na predstavitev sem se poleg že obstoječega poznavanja šolskih področij še dodatno pripravljal vsaj dva meseca) … Morda mi je podzavestno tudi ta izkušnja pomagala pri odločitvi, da sem se kasneje umaknil od kandidature v tem zavodu še pred dokončnim glasovanjem.

Kje pa imam pomisleke

Pomisleki, ki jih imam ob trenutno predlagani verziji družinskega zakonika, so vsaj trije: vidik otroka, vidik definicije zakona in družine (premikanje mej in posledični neobstoj mej) ter vidik posledične aplikacije teorij spolov v javnem življenju.

Vidik socioloških in psiholoških raziskav, ki obravnavajo kakovost življenja otrok v družinah istospolno usmerjenih staršev, je nadvse pomemben, še posebej zato, ker pri definiciji zakona in družine ne gre zgolj za pravice skupin ljudi z izbranimi spolnimi nagnjenji, ampak tudi za pravice otrok. Med argumenti psihologov mi je morda najbolj blizu mnenje profesorja dr. Janeka Museka v zapisu »Zakaj je družinski zakonik nesprejemljiv«, v katerem med drugim zapiše, da se je sklicevati na znanstvena dognanja o kakovosti in neproblematičnosti bivanja otrok v družinah otrok istospolnih partnerjev najmanj preuranjeno ali celo zavajajoče. Vsak med nami ima pravico (in dolžnost), da si na podlagi obstoječih študij (predstavljenih tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov popravkov družinskega zakonika), pričevanj ljudi in lastnih spoznanj ustvari svoje mnenje. Mene so v tem oziru zaenkrat prepričali argumenti proti spremembi definicije zakona in družine.

Kot uvod k vidiku definicij moram jasno zapisati naslednje: ne morem pritrditi naivnemu sklicevanju na »naravno« kot argumenta za zapise v zakonodaji. Po srcu in predhodni izobrazbi sem matematik in naravoslovec in pač opazujem svet: v naravi najdemo tudi homoseksualne odnose, v naravi se samice mnogih vrst parijo tudi z večimi samci in nato mladiče vzgajajo same, v naravi vzgaja mladiča tudi samo samec, v naravi samica po parjenju tudi požre samca, v naravi vzgaja mladiče tudi cela skupina oz. klan samic in samcev, v naravi so pari skupaj za čas vzgoje mladiča, nato se tudi razidejo in naslednje leto tvorijo nove pare, v naravi starši tudi pustijo ali pojedo šibke mladiče, v naravi vlada boj za obstanek … Sklicevanje na »naravno« v filozofiji, teologiji, sociologiji ali na področju etike je pravzaprav lahko tudi »strel v koleno«. Moje mnenje je, da je »človeško« in »etično« v resnici odmikanje in kultiviranje naravnega in včasih tudi delo proti naravnemu. Naravoslovec v meni se lahko sklicuje na »naravno« le pri eni stvari: v naravi se rodijo mladiči živalim različnega spola (če odmislimo zmožnosti partenogeneze ali spremembe spola z naravnimi mehanizmi, kar pri človeški vrsti z naravnimi mehanizmi pač ni mogoče). Biološko gledano je »naravni krog« rojevanja otrok (poudarjam »naravni« in ne, kar zmore človek s svojo tehnologijo) iz zveze moškega in ženske. In to je ob dani problematiki edini primer, ko si upam sklicevati na naravo in »naravno«.

Enega večjih problemov predlagane formulacije zakonske zveze in posledično družine v družinskem zakoniku vidim v prehodu iz naravnega kroga za rojevanje otrok v zvezi moški-ženska v krog poljubnih dveh oseb. Ne, ker ne bi verjel, da tudi dva geja (ali dve lezbijki) nista pripravljena ljubeče vzgajati otrok (jasno je tudi, da v tradicionalnih družinah obstajajo tudi moški in ženske, ki nimajo ne znanja ne prave ljubezni za vzgojo otroke – starševstvo je nenehno učenje, odpovedovanje in predvsem skladnost med besedami in dejanji, kar ni avtomatično podeljeno nikomur), ampak – poleg dileme psihološkega razvoja otroka – tudi iz razloga, da rahljanje definicije, za katero imamo neko res naravno podlago, prinaša v prihodnosti veliko težjih vprašanj in problemov. Poleg trenutnega stanja bi rad videl širšo sliko in kam lahko gremo. Ne morem si pomagati, da ob tem ne pomislim na Pandorino skrinjico, ki ima ta hip videz dragocenega zaklada. Zakaj? Recimo, da bom danes pod argumentom modernosti, razvoja človeške misli, liberalnosti in svobode vsakega posameznika sprejel dejstvo, da je lahko zakonska zveza in posledično družina tudi zveza dveh istospolno usmerjenih oseb in recimo, da bom sprejel tudi dejstvo, da otroke vzgajata dva očeta ali dve mami. Čez nekaj let se bo – iz zgodovinske tradicije in zgledov v naravi – pojavila skupina ljudi, ki bo zagovarjala zakonsko zvezo in posledično družino kot zvezo treh ali več oseb (komuno), moškega z dvema ženskama ali ženske z dvema moškima, ki bo trdila, da gre za kratenje osebne svobode in človekovih pravic, ker je v definicijah poroke in družine zapisana številka »dva«, ne pa »tri« ali poljubno več. Kakšen bo tedaj protiargument »svobodomiselnih« in »široko mislečih« ljudi? Ali imamo argument, s katerim bi prepričljivo trdili, da ena žena z dvema možema (če se pač lepo zmenijo) ne bi mogla oblikovati srečno poročene družine, lepo vzgajati otrok in imeti enakih pravic, tako kot bi jih imela dva poročena moška z otrokom?

Kakšen argument proti širitvi definicije zakonske zveze in družine bomo uporabili v luči dejstva, da sedanjo ureditev spreminjamo z argumenti »svobodne volje« posameznika, z argumenti »dogovornosti vrednot« v družbi, z argumentom, da ni absolutnega merila, ki bi nam določal definicijo zakonske zveze in družine kot zveze zgolj med moškim in žensko? Če ne morem ali ne smem imeti sedaj argumentov proti redefiniciji zakonske zveze in družine, potem jih ne bom mogel imeti niti takrat: v kateri vsesplošno sprejeti »sveti knjigi« človekovih pravic, liberalne misli, sociološke, filozofske ali psihološke teorije piše, da sta ljubezen in družina možna le v zvezi med dvema, ne pa med tremi osebami? In če pogledamo naprej: ko bomo širili definicijo zakonske zveze in družine (obstajajo ljudje, ki so to že poskusili tudi v prej omenjeni smeri posplošitve ali celo v kakšni bolj bizarni), bosta pojma »zakonske zveze« in »družine« označevala vse možne zveze (utemeljene na »svobodi izbire« in »človekovih pravicah«), hkrati pa ne bosta imela v sebi nobenega pomena več … Bodo to res koraki v smeri otrokovih pravic in funkcionalno delujoče družbe? Morda se bo komu zdelo takšno napovedovanje neosnovano in zavajajoče, a zadošča spremljati dogajanja po svetu na teh področjih. Pred 40 leti si nihče ni mogel predstavljati današnjih sprememb. Nihče nam ne more zagotoviti, da čez 40 let določeni interesi in krogi znotraj sociološko-psiholoških znanosti, ustrezno podprti s kapitalom, ne bodo ponovno spreminjali zemljevida družinske zakonodaje. Morda se bomo tukaj ustavili, a poznavanje človeške narave mi ne daje nobenega zagotovila … Včasih brisanje neke meje pomeni, da za njo ne moreš postaviti nobene racionalne meje več. Iz vprašanja definicije bo nastalo vprašanje preverjanja dejanske koristi za otroka in družbo: nastale bodo situacije, kjer bodo otroci popredmeteni v eksperimentalne in kontrolne skupine raziskav, ki bodo imele neobvladljiv nabor statističnih spremenljivk za kakršenkoli relevantni sklep. Od tega pa v prvi vrsti ne bodo imeli koristi otroci in družine, ampak določene skupine (samooklicanih?) znanstvenikov ali združenj, da upravičijo svoje teorije in finančno podprto eksistenco …

Tisto, kar mora vsak družinski zakonik ustrezno urediti, je varstvo in položaj enostarševskih družin, ki kljub odhodu ali smrti enega od zakoncev pač morajo obdržati pravice družinske skupnosti (nihče nima pravice obsojati ali depriviligirati takšnih družin, saj so za njimi najrazličnejše težke zgodbe), prav tako pa je treba podeliti ustrezen pravno formalni položaj zvezam istospolnih partnerjev, ki želijo prevzeti polno odgovornost pri urejanju medsebojnih razmerij na trajni način. Ne prepričajo pa me argumenti, da je nujno spreminjati tudi definiciji zakonske zveze in družine, tudi iz razlogov, ki sem jih opisal v prejšnjem odstavku. Zagotovo ima družinski zakonik rezerve za izboljšave in delati je treba v smeri iskanja najboljših rešitev. A kje je politična in strokovno kompetentna oseba, ki bo znala za isto mizo posaditi skupine, kjer vsaka predstavlja svoj (parcialni) vidik? Na ministrstvih in v uradih imamo po mojem mnenju vse preveč neučinkovitih in nekompetentnih ljudi, kar je izvorni problem slovenske zgodbe o neuspehu.

Tretji vidik je vprašanje posrednega in neposrednega vključevanje vsebin teorij spolov v javni prostor (tudi šolski). O teh teorijah bo v prihodnje tudi v Sloveniji gotovo potrebna resna znanstvena in strokovna razprava, tako kot v mnogih državah po svetu, saj bi bilo nekritično vključevanje vseh njenih sklepov v mehanizme delovanje družbe ta hip predvsem škodljiva ideologija. Pri teh vprašanjih bo treba znati razločevati med spoznanji tovrstnih teorij, ki dejansko prinašajo pozitivni doprinos k humanizaciji človeške družbe in tistimi, ki so neosnovana ali celo v nasprotju z naravoslovnimi znanostmi. Če zakonodaja enkrat spremeni definiciji zakonske zveze in družine, mora država zagotoviti, da državljani te definicije razumejo. Prvi korak k osveščanju in razumevanju je seveda »pravilna« vzgoja in izobraževanje v šolah, na drugem mestu pa preverjanje »pravovernosti« zaposlenih v šolstvu, zdravstvu, sodstvu in javni upravi. Tukaj so stvari veliko bolj problematične, kot jih zagovorniki liberalnejše definicije upajo ali želijo priznati, v kar se lahko prepričamo na podlagi nekaterih dogodkov v Sloveniji, še bolj pa v tujini, kjer so korake v smeri liberalizacije definicij že naredili. In če pogledam v šolski prostor: med vzgojo za neodvisno in kritično mišljenje ter ideološko indoktrinacijo je včasih zelo subtilna meja, ki je zmore videti vsak šolnik …

Za sklep

Kar me močno moti kot državljana, ki ima pravico do svobode mišljenja in govora, je dejstvo, da je obstoječe formulacije vsilila ena parlamentarna stranka in da največja vladajoča stranka, ki je imela svoj, zmernejši predlog, nima identitete in hrbtenice, ki bi omogočila čimbližji skupni dogovor med vsemi družbenimi skupinami. Predlagani družinski zakonik je še en poraz naše družbe, ki ne zmore soočenja argumentov, ampak celo pri temeljnih vprašanjih za celotno družbo deluje po principu izvršenih dejstev.

Ko bo ta referendum mimo in bo življenje znova steklo v ustaljene tirnice, bom opazoval različna združenja in skupine, ki se zavzemajo za človekove pravice in pravice otrok (ter na ta račun prejemajo denar iz državnega proračuna, iz tujine in od zasebnih fundacij). Poleg vprašanj pravic oseb z istospolnimi nagnjenji (kar je absolutno pomembna, a ne more biti edina tema, ki tako močno podkuri ljudi) imamo v Sloveniji tudi probleme, ki se dotikajo različnih podmnožic od 2.000.000 ljudi, in ki jih različne vlade ter politiki nočejo reševati: problemi pripravništev, problemi metodološko nedodelanih kriterijev za določitev pravice do otroškega dodatka, znižanega plačila za vrtec, pravice do štipendije, problemi javnih naročil, kjer denar še vedno dobesedno »šprica« naokrog in se cel kup pijavk različnih interesnih skupin napaja na davkoplačevalskem denarju, ter cel kup problemov, na katere opozarjajo tisti posamezniki ali skupine v gospodarstvu in v javnem sektorju, ki ne prisegajo na kadrovanje po kriteriju »naši/vaši« ali »kakšno osebno korist lahko imam od tega«, ampak po kriteriju sposobnosti in osebne integritete. Koliko se jih in nas bori za pravice vseh družin v teh primerih?

P.S. Če se vživim v argumente, razmišljanja in temeljna življenjska izhodišča zagovornikov in nasprotnikov sprememb definicij zakonske zveze in družine, lahko razumem ene in druge – niti tukaj ne morem obsojati ljudi, ki razmišljajo drugače, kot razmišljam sam. Pred tem me vedno varuje vprašanje: »Človek, kdo misliš da si?« …

10 KOMENTARJI

  1. »2. evropska civilizacija zaradi istospolno usmerjenih ljudi ne bo propadla …«
    Seveda ne bo propadla zaradi njih, saj so homoseksualci tokrat le krinka, zlorabljeni za druge interese ne-vem-katerih lobijev. Gre za vsiljevanje nove ideologije, totalitarizma, ki v imenu ‘ljubezni in človekovih pravic’ prinaša zatiranje in diskriminacijo večine. Nova različica, nadgradnja že videnega: upogni se ali molči – posledice neprilagodljivosti pripiši sebi.

  2. Resnično me zanima,kaj si predstavljate pod izrazom:”humanizacija človeške družbe”?Naj za zdaj torej sklepam,da človek po vašem v resnici še ni človek-da ljudje(še)nismo ljudje,da niso in nismo bili to včeraj in v vsej preteklosti ter,da torej šele nastajamo in postajamo ljudje…Kdo bo torej “naredil človeka”,če zagovarjamo to idejo?Tehnologija,metodologije,anarhija ali totalitarizmi tega sveta?

  3. Jaz bi pa imel resne probleme s takim gejevskim tesnim prijateljem , omenjenim v uvodu ( pravzaprav “namesto uvoda” po avtorjevem)…

    Namreč z zadrževanjem jezika ob gledanju vedno novih tetovaž. Kako si le morejo ljudje s tem packati in za vedno uničevati kožo, Bog se usmili! 🙁

    • Verjetno mislite, da bi imeli probleme ob gledanju vedno novih tetovaž ne glede na spolno usmerjenost osebe, ki si ‘packa in uničuje kožo’? Da ne bi napačno interpretirali Vaših besed in Vas po nepotrebnem označili za … Tudi jaz ne maram tetovaž.

      • Osebno podobno kot papež ne sodim nekoga, če je gej. Ljudi, ki si delajo tetovaže, pa sodim. Da so milo rečeno nespametni. Kaj morem, vsak ima kakšno slabost, marta 🙂

        • Ne sklicuj se prehitro na papeža. Tisi gej duhovnik je letel iz Vatikana…
          In mimogrede, tetovaža je manjša nespamet kot biti gej.

          • Demantiram. Nisem niti gej, niti duhovnik.

            Sicer se pa tu razhajava v pogledih. Spolno nagnenje, usmeritev ni predvsem zadeva svobodne razumske odločitve. Spolna praksa v večji meri, pa še ta ne povsem. Tetoviranje je pa povsem svobodna odločitev pod nadzorom razuma in s tem osebna odgovornost.

    • Gospod avtor se je razkril da sodi med vodstvene kadre. Me veseli, da se kakšen tak oglasil, da nismo samo mali smrtniki tu…
      Sicer pa kar diha slovenska vodstvena mentaliteta, čeprav je gospod proti. Vseeno nam lepo razloži, da stvari niso tako pomembne in da bo on kljub vsemu, nam še naprej lahko vladal. Čeprav je sicer proti.
      On se čisto fajn razume z geji, ali pa z nekom iz druge republike, kar je v bistvu isto. Itd.
      Treba je imeti poseben talent, če si vodstveni kader.

  4. Avtor omenja, da v živalskem svetu, kamor nenazadnje res spadamo, obstajajo različne oblike vzgajanja mladičev. Vendar velja, da mladiča srne ne smemo vzeti domov, ker če ga bomo ljubeče vzgajali ljudje, potem ne bo sposoben preživeti v naravi in bo ostal odvisen od človeka. Bambi bo postal srnjak le v pri vzgoji, ki je zanj naravna. Tudi medved Srečko je kljub iskrenemu trudu vseh hitro končal.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite