Družino in domovino gradita nesebično delo in ljubezen, ne laž in sovraštvo

0
Janez Juhant: V najtežjih trenutkih narodove stiske je Lambert Ehrlich gradil samostojno slovensko državo oziroma mednarodno zvezo držav s Slovenijo v središču.

Rod Dreher v knjigi s pomenljivim naslovom Ne živite od laži niza zglede hrvaškega jezuita p. Tomislava Kolakovića in drugih disidentov Češkoslovaške, Poljske in drugih držav. Kolaković je že med vojno odšel na Slovaško, od koder je bila njegova mati, zaradi zasledovanja je sprejel tudi njen priimek. Njegovo gibanje Družina in njegovi voditelji ter drugi podpisniki Listine 77 so v prizadevanje za ohranjanje vrednot vključili številne družine.

Gibanje Družina in njegovi voditelji ter drugi podpisniki Listine 77 so v prizadevanje za ohranjanje vrednot vključili cele družine

S tem gibanjem  je pripravljal katoličane na preskušnje v povojni totalitarni državi in spodbujal ohranjanje človeškega in krščanskega dostojanstva. Kot učitelj je razvijal duhovni odpor zoper laž, zatiranje in ropanje svobode. Gibanje je postalo temelj kljubovanja laži in nasilju nad ljudmi; njegovi privrženci so krepili ključni temelj ohranjanja družinskih vrednot: družino, ki jo je izpodkopaval režim. Tako sta profesorja, zakonca Vaclav in Kamila Benda na Češkem vztrajala v njihovem ohranjevanju, tvegala šikaniranje, mož tudi zapor. Celo otrokom sta posredovala in izpričala te vrednote ter jih prestavila kot pogoj pristnega življenja družine, ki ga je nasilno izpodkopaval totalitarni sistem, danes pa ga v mehki obliki levičarski intelektualizem: »Družina je kraj kjer se najprej naučimo ljubiti druge. Če imamo srečo, je tudi kraj, kjer se najprej naučimo, kako živeti v resnici.«
Družina namreč izpolnjuje tri temeljne pogoje: je občestvo ljubezni, vir svobode, ki se v zakonu in družini uresničuje v stalni dialoški izmenjavi ter vzdržuje dostojanstvo osebe. Družinski člani jo ohranjajo v stalnem medsebojnem dialogu in brezpogojni zvestobi, ko premagujejo napetosti v družini ter pritiske in izzive od zunaj. Družina Benda in družine drugih disidentov (tudi Vaclava Havla) so celo svoje otroke vključili v odpor in z njim povezano odrekanje. Podpisniki Listine 77 za človekove pravice so vztrajali v resnici ter se medsebojno podpirali v premagovanju režimskih pritiskov.

Po Dreherju je čvrsta, dialoška in čuječa družina ali širša skupnost temelj odpornosti zoper  sodobne laži

Ali ni to pomembno sporočilo za sedanje krizne čase? Ljudje si moramo ravno v kriznih razmerah izmenjavati izkušnje in znati deliti zahteve življenja in s tem povezano trpljenje. A ne gre zgolj za besedno (iz)postavljanje, pač pa za stalno ohranjanje krščanskih vrednotnih drž v družinah in drugih skupnostih, ki se od zavzetih in dialoških staršev in drugih vzornikov širi na mlade in širšo okolico. Tako se stalno preverjamo v svobodi in pravičnosti in premagujemo laži, ki jih svet vsiljuje osebam, posebno družini in skupnostim. Zato je po Dreherju čvrsta, dialoška in čuječa družinska ali širša duhovna skupnost temelj odpornosti zoper laž sodobnega mehkega totalitarizma medijev, vsegliharske mentalitete in lažne svobode.
Po besedah Poljaka Skibinskega smo namreč »dandanes priče uničenja še zadnjih trdnjav skupnosti: družine, Cerkve, nacije«. Žal se danes povprečno verna krščanska ameriška družina ne razlikuje bistveno od nevernih. Zanimiva bi bila šele primerjava slovenske krščanske in ateistične družine. Mlada argentinska Slovenka mi je dejala, da se v Sloveniji v družinah skoraj ne pogovarjajo o problemih, zato se otroci vzgajajo bolj pod vplivom spleta in medijev, šole, ceste itd., medtem ko so se oni pogovarjali, zato so se otroci krščansko socializirali in usposabljali za družbeno odzivanje v duhu vere.

Doma je mama postavila laži in obrekovanje iz šole na pravo mesto

Isto lahko potrdim sam. Doma smo starši, stric, stara mama in bratje ob večerih molili in se kljub zahtevnim razmeram pogovarjali o vojnih grozotah, povojnem zatiranju vere, pritiskih na kmetijo (nacionalizacija), pobitih stricih itd. Včasih so mene ali brata poslali ven pod okno pogledat, ali kdo prisluškuje. Tako sem se opremljal za kljubovanje šolskemu in javnemu enoumju. Spomnim se šolske ure ob smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1958 – bil sem v šestem razredu v Šmartnem pri Litiji. Anton Gornik je bil eden redkih župnikov, ki je dal zvoniti za pokojnega škofa. Učiteljica je ob zvonjenju sredi stavka prenehala pouk slovenščine in začela vse grdo govoriti o pokojnem.
Doma sem verjetno s prepričanjem obnovil blatenje, a je mama jasno in odločno postavila na laž učiteljico in me utrdila v resnici in spoštovanju do pokojnega škofa Rožmana ter kljubovanju tem in drugim podobnim lažem. Kako je sedaj s krščansko socializacijo slovensko družin in cerkvenih skupnosti?

Narod in krščanska univerzalnost utrjujeta človeka v samobitnosti, oboje pa zdaj načenja multikulturnost

Prerok slovenskega naroda in države Lambert Ehrlich je razumljivo imel slovenski jezik in kulturo za bistveno razsežnost naroda. V materini govorici se narodimo in stopimo v svojo kulturo, ki odpira širitev osebnega življenjskega obzorja in vraščanje v dom in domovino. Narodnost in krščanska univerzalnost utrjujeta človeka v njegovi samobitnosti in ga odpirata za pravo razmerje do drugih. Oboje danes načenja multikulturnost, ki je pretveza, da človeku ni treba biti priseben, svoj in pristen. Kakor pripadnost družini omogoča preživetje, tako domovina zagotavlja oporo družinskim vrednotam, jih utrjuje v živem dialogu pristnih in pokončnih oseb. Po Ehrlichu pa se krščanstvo in narodnost dopolnjujeta in presegata omejenosti nacionalizmov, saj katoliškost povezuje vse narode. Tako je pisal na začetku vojne jeseni 1941 v Slovenskem problemu o Sloveniji v združeni Evropi.

Zemeljska domovina naj se ravna po nebeški: Bogu zveste osebe so tudi dobri državljani

Pokojni Kajetan Gantar je dejal, da je Ehrlich veliko pred Schumannom in Adenauerjem govoril o združeni Evropi na krščanskih temeljih. V najtežjih trenutkih narodove stiske je gradil samostojno slovensko državo oziroma mednarodno zvezo držav s Slovenijo v središču. Že leta 1933 je na Svetih Višarjah govoril o Cerkvi, ki povezuje skupine narodov. Tako se ustvarja prava država, kar so pričevali kristjani v vseh časih. Zato se mora zemeljska domovina ravnati po nebeški in je Jezus Kristus kot podoba Boga Očeta temelj za zdravo in odprto človeško osebnost, ki povezuje ljudi v skupnost. Bogu zveste osebe so zato tudi dobri državljani in graditelji človeške skupnosti v družinah in v državi. Oblikovanje človeka, ustvarjenega po Božji podobi, je zato pogoj za vzgojo in oblikovanje vsake skupnosti, domovine in države.
Za to so živeli in tudi umirali: Matija Majar Ziljski, Lambert Ehrlich, Jože Pučnik in drugi nekoč in pred enaintridesetimi leti v osamosvojitveni vojni: Edvard Peperko, Peter Petrič, Sebastijan Miran, Toni Mrak, Janez Svetina in drugi.

Vsaka zemeljska država je nepopolna, vendar je ne ustvarjajo osebe, ampak dialog in sodelovanje

V tem duhu je papež Frančišek slovenskim škofom ob obisku poudaril, da države ne ustvarjajo nove osebe, pač pa dialog, sodelovanje in požrtvovalno sodelovanje. Nadškof Stanislav Zore pa je pridigo pri sv. maši za domovino zaključil:

»Sanjam, da bi Republika Slovenija imela voditelje, ki bodo nastopali kot državniki v najboljšem pomenu besede, in da bi njeni prebivalci postajali državljani, ki so sposobni videti sadove in po njih presojati sposobnosti tistih, ki obljubljajo grozdje na trnu in smokve na osatu.«

Kristjani se zavedamo, da ostaja vsaka zemeljska država nepopolna in jo je treba stalno dograjevati s čvrstimi odnosi, da bi vsi ljudje nekoč dosegli tudi nebeško državo (sv. Avguštin). Zato težimo k nebeški in jo s svojo zavzetostjo iz vere z nesebičnim delom in ljubeznijo do vseh rojakov in vseh ljudi gradimo že na zemlji v veri, da tako spolnjujemo Božjo voljo.