Družina, M. I. Rupnik: »Prijateljstvo je pot Cerkve« (VIDEO)

V Dravljah je bilo, 12. decembra, tradicionalno letno srečanje prijateljev in dobrotnikov rimskega centra Aletti. Po zahvalni maši, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov vodil letošnji novomašnik p. Andrej Brozovič, je direktor založbe Družina Tone Rode v pogovoru s p. Markom Rupnikom predstavil prevod knjige Rdeča na zlatem trgu, v kateri p. Rupnik odgovarja sestri v skupnosti centra Aletti Nataši Govekar na vprašanja o umetnosti, evangelizaciji in skupnosti.

Sedem poglavij – sedem dni

V uvodu je Rode poudaril, da je knjiga »zgoščena, polna zanimivih in globokih misli, brati jo moraš počasi, preudarno, skoraj kot meditacijo«. Ko p. Rupnik govori o umetnosti ali o teologiji, vedno misli poveže z življenjem ali kot je v metaforičnem smislu dejal Rode: »Vsi smo umetniki svojega življenja in tudi te misli lahko repliciramo konkretno v svoje življenje.« Knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij oziroma »sedmih dni« kot dinamičen pogovor. V prvem poglavju p. Marko pripoveduje o sebi, kako je prišel od umetnika, ki se ukvarja z bivanjskimi vprašanji, do umetnika bogoslužnih prostorov; štiri poglavja so vezana na umetnost nasploh in sakralno umetnost. Zadnji dve poglavji pa sta po besedah Rodeta še posebej zanimivi, ker govorita način življenja in delovanja skupnosti centra Aletti. »V vseh Markovih spisih najdemo misli, ki se jih nikoli do konca ne naužijemo , jih ne znamo do konca presnoviti v naše življenje, ker to pomeni spreobrnjenje vsakega od nas, ampak v knjigi bo vsak našel ključne ideje, ključne smernice,« je dejal Rode jih nekaj naštel: gledati iz končnega stanja, stanja odrešenega človeka, vizija simbola, razliko med posameznikom in osebo, oseba, ki je poklicana k občestvu, Kristusovemu telesu, Cerkvi …

»Rupnik se osvobodi Rupnika«

Na prvo Rodetovo vprašanje, ki se je nanašalo kar na prvo poglavje knjige o osebni izpovedi umetnika, je Rupnik odgovoril, da je »štartal« kot vsak mlad umetnik: iz sebe, iz izpovedne sile. Ekspresivno navdušenje je kazal do te mere, da je v Rimu ustanovil umetniško skupino, ki je bila po njegovih besedah »revolucionarna«. A počasi je spoznaval, da je umetnost zmaj, ki lahko počasi duši. »Jasno sem čutil v sebi, kako doživljam stvari, ki so podarjene in jih sprejemam, in kako tiste stvari, ki so zrasle iz mene. Razlika je bila, ali sem delal, kar so drugi rekli, naj delam, ali stvari, ki sem jih sam želel.« Ob neki veliki noči je doživel neke vrste spreobrnjenje. Šel je k p. Špidliku, mu potožil in on mu je dejal: »To je šele začetek.« Dal mu je knjigo, kjer je prebral, kot je dejal, »da je Kristus nas prišel odrešit od nas samih. Začutil sem, da največji sovražnik Rupniku je Rupnik sam. Sprejel sem milost in začel drugače razmišljati.« Šel je v baziliko sv. Pavla in v molitvi prosil Gospoda, naj sprejme njegove čopiče, platna, barve, palete. Ko je prišel domov, je vse slike prebarval s črno barvo. »Da se osvobodim Rupnika!« Po tistem dolga leta ni slikal; začel je šele na prigovarjanje predstojnikov in takrat je bilo, kot je dejal »moje slikanje drugačno, k umetnosti sem pristopil drugače. Začutil sem, kako se stvari spreminjajo, če gredo od tebe ali če jih sprejemaš.« Kmalu je od papeža Janeza Pavla II. prišlo naročilo za kapelo Redemptoris mater, Odrešenikova Mati v Vatikanu …

»Če ljubiš, boš zvezal pamet in roke«

V nadaljevanju dobre ure dolgega pogovora je Rode patra Rupnika spraševal o umetnosti, o tem, kakšna naj bo sakralna umetnost in kakšna naj bo umetnost kristjana. »Ne moreš ustvariti ničesar, če ne ljubiš. Če pa ljubiš, pa ljubiš s solzami, s križem, z jokanjem, z vsem. Kristus je kričal. In molil. Če nekdo ne doživi, da ljubi, ne more ničesar ustvariti. Če pa ljubiš, boš zvezal pamet in roke – takrat se začne ustvarjalnost,« je le delček daljšega odgovora p. Rupnika. Ko je Rodetu odgovarjal na vprašanje o ustvarjalnosti, je dejal, da smo mi danes še vedno prepričani, da bomo s pokoro dosegli več milosti kot z ustvarjalnostjo. »Mislimo, da če bomo molil na kolenih na Brezjah, bomo prejeli več milosti kot če bom treniral skoke v Planici. Ampak če je nekdo nadarjen za skoke, če je kristjan, če je očiščen, spravljen z Bogom, če pokaže, da je njegova človeškost prežeta z Bogom, naj skače. In naj ne bo ošaben, naj ne bo ponosen, ampak vesel človek, ki bo povsod, kjer se bo pojavil, oznanjal odrešenega človeka.« Enako velja za vse druge nadarjenosti. Vsaka stvar, ki nam je blizu, je po besedah p. Rupnika, lahko sredstvo ustvarjalnosti in novega življenja.

Zapisala Ksenija Hočevar. Več lahko preberete na druzina.si. Video: Župnija Ljubljana Dravlje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.