Družina, M. I. Rupnik: »Nismo religija knjige, ampak smo vera obličja«

V torek, 13. septembra, zvečer je bil p. Marko Ivan Rupnik gost založbe Družina v mariborski Slomškovi dvorani. Voditelj večera prof. Maksimilijan Matjaž je z gostom »listal« po knjigi Evangelij usmiljenega Očeta, knjiga je v slovenski različici izšla junija pri založbi Družina. »Evangeliarij, ki je ena izmed treh najpomembnejših liturgičnih knjig – v njej so zbrani evangeliji, ki jih ob nedeljah beremo pri maši – je p. Marko pripravil kot posebno darilo papežu Frančišku v svetem letu usmiljenja,« je v uvodu povedal prof. Matjaž: »Evangeliarij je ikona božje besede, ikona Jezusa Kristusa. Pater Marko je ikono opremil in poudaril sporočilo z izbranimi mozaiki.« Profesor Matjaž je gosta, »papeževega teologa in papeževega umetnika«, kot je imenoval p. Rupnika, z vprašanji iz svetopisemskih odlomkov peljal skozi poldrugo uro trajajoči pogovorni večer, odpirala sta aktualne teme v Cerkvi in v svetu. Videoposnetek celotnega večera objavljamo spodaj, povzemamo pa le nekaj misli iz začetka pogovora o vlogi in mestu evangeliarija v zgodovini Cerkve.

Kako je oznanjevanje prepleteno z besedo in podobo?

P. Rupnik se je v začetku ozrl daleč nazaj, v prva stoletja, ko se je bogoslužje razvijalo in so nastajali prvi evangeliariji prav z namenom, da se pokaže, kot je dejal, »da ne gre več le za tekst, za besedo, ampak gre za osebo. Ker naša Beseda, Logos, ni črka, ni tekst, ampak je živa oseba, druga oseba svete Trojice. Je podoba, je Sin. Zato je evangeliarij nastal kot podoba evangelija. In tudi vstopil v bogoslužje ne kakor knjiga, ampak kot Oseba.« Pater Rupnik je dodal, da je danes to še posebej pomembno, da se tega zavedamo, saj nas je moderna doba tako zracionalizirala, da je tudi Sveto pismo postalo »bolj tekst kot živa oseba. Če pa vemo, da je evangelij živa oseba, nam to pomaga ustvariti odnos do evangelija. Ker če je evangelij oseba, če ima obličje, mi nismo religija knjige, ampak smo vera obličja.« Odnos do evangelija je p. Rupnik primerjal z našimi medosebnimi odnosi: »Če se hočemo nekomu približat, če želimo, da nam spregovori, to ne bomo naredili z agresijo, z znanostjo, ampak s prijateljstvom. Ker samo prijateljstvo odpira vrata. Človek se s tem, ko je prijatelj, razodene. Če se te boji, se bo skrival.« Navedel je cerkvenega očeta Origena, ki je v komentarju Visoke pesmi zapisal, da »ko je med nami in božjo besedo taka ljubezen, kot med nevesto in ženinom v Visoki pesmi, potem se Beseda razkrije in nas povede v sobo skrivnosti«. Zato se p. Rupniku, kot je dejal, zdi evangelijarij tako pomemben.

Krščanstvo ne more iskati popolnosti v obliki, ampak v ljubezni.

Zakaj renesansa in barok kljub razkošju umetnosti niso imeli uspeha? »Ker klasična umetnost izdeluje popolnost v podobi, v obliki. V krščanstvu pa nič ne more biti oblikovano popolno, nič ne more biti povsem klasično v krščanskem svetu. Ker maksimum naše vere in razodetja Boga je Križani. Križani pa ne more biti oblikovno popoln,« je dejal p. Rupnik in razložil, da ima renesansa »probelm s Križanim«. Zakaj? »Ne gre za orodnega telovadca, gre za mučeništvo. Zmučeno in izničeno telo. Pohojeno telo. Krščanstvo ne more iskati popolnosti v obliki, ampak v ljubezni. Ljubezen pa je velikonočna – to je Križani, je tridnevje. Zato v evangeliarij ni nikoli uspela vstopiti popolna umetnost, ampak vstopa liturgična, bogoslužna, simbolična umetnost. Umetnost, ki samo nakazuje,« je dejal p. Rupnik in primerjal umetnost z daritvijo pri maši.

Zapisala Ksenja Hočevar, več lahko preberete na druzina.si.