Družina kot ideološki konstrukt?

2

Pisati zakonodajo s področja zakona in družine je težko opravilo. Najprej zato, ker se v obeh prepletajo številne stvari: čustvene, ekonomske, spolne in druge potrebe članov, njihova vzgojna naloga in še in še. Že to je težko zajeti v črke zakona, tako da bi bilo vsem zadoščeno. Še bolj zapletena postane situacija, če pomislimo na različnost navad, nazorov in pričakovanj partnerjev. Posebno še danes, v času naraščajoče individualizacije, ki ruši veliko tega, kar je veljalo še do nedavnega za naravno in zato normalno.

Nekaterim zahtevam gejev in lezbijk ter njihovih somišljenikov ni mogoče oporekati. Tako na primer zares ni dokazov, da je nekdo zgolj zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti duševno bolan, moten ali kako drugače problematičen. Seveda velja tudi za homoseksualce isto, kot za heteroseksualce – in sicer, da spolna usmerjenost nikogar tudi pred tem ne varuje. Avšasto, šemasto in neokusno vedenje udeležencev raznih »parad ljubezni« to le potrjuje. Kdor misli, da te »parade« večajo naklonjenost ali vsaj strpnost heteroseksualne večine do spolno drugače usmerjenih, je povrh še v hudi zmoti. Celo večina homoseksualcev se sramuje tega, čemur smo na teh ekshibicionističnih nastopih priča. Prav tako malo stvari govori proti predlogu pravne izenačitve istospolne z različno spolno zakonsko zvezo, saj zakonodajalec nikjer na svetu ne povezuje pravice do sklenitve zakonske zveze z možnostjo ali obveznostjo zakoncev, roditi otroke.

Bolj problematična je vsekakor njihova zahteva po pravni možnosti homoseksualnih zakoncev, za posvojitev otroka, posebno še, če nobeden izmed njiju ni biološki starš. Na voljo so namreč izsledki raziskav, ki kažejo, da se istospolni zakonci v povprečju dosti prej razvežejo kot heteroseksualni, nadalje, da je v istospolnih zakonih praviloma več nasilja, depresij in samomorov pa tudi to, da doživijo otroci, ki odraščajo v istospolni skupnosti, več bolečih življenjskih izkušenj kot njihovi vrstniki iz »normalnih« družin. Nobena skrivnost tudi ni, da otroci v istospolni starševski skupnosti čutijo večjo zmedo svoje spolne identitete in se pozneje v življenju nagibajo bolj pogosto k spolni promiskuiteti in homoseksualnosti, kot njihovi vrstniki, ki odraščajo v heteroseksualnih zakonih. Ne držijo trditve, da tisti, ki navajajo te izsledke, podatke trgajo iz konteksta, jih nedopustno posplošujejo, selektivno izbirajo raziskave in omenjajo samo tiste, ki jim gredo v prid. Prav tako ni dokazov za trditev, da poteka socializacija otrok v homoseksualnih zakonskih zvezah enako, kot v skupnosti otroka z očetom in materjo ali da je večina osebnih in medosebnih problemov gejev, lezbijk in njihovih posvojenih otrok le posledica pritiskov socialnega okolja nanje. Še manj drži seveda trditev, da vodi tiste, ki nasprotujejo možnosti posvojitve, zgolj strah pred lastno spolnostjo in spolno usmeritvijo, njihovi argumenti pa so iracionalni. Interes za podzavestne vzgibe drugih je sam po sebi legitimen. Vendar mora tisti, ki ga zanimajo, opraviti tudi – in najprej – kritično analizo tega, kaj žene njega. In končno je problematično, da mnogi zagovorniki ne zahtevajo le prilagoditve družinske zakonodaje »novim razmeram«, pač pa zahtevajo take spremembe, ki spodbujajo spreminjanje razmer. V to smer gre med drugim njihovo razglašanje družine zgolj za kulturno pogojeno tvorbo ali celo za ideološki konstrukt, zaradi česar je povzdigovanje njene vrednosti za družinske člane in državo močno pretirano. Take ideje smo lahko slišali od udeležencev nedavne okrogle mize, ki jo je organizirala slovenska liberalna akademija.

Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah. V zmoti so zato tudi tisti, ki trdijo, da je zavzemanje za družino kot skupnost očeta, matere in otrok, zgolj posledica »v slovenski družbi ukoreninjenih predsodkov«, po katerih je vsaka drugačnost problematična.

Veliko vprašanje je, ali je možen ploden dialog, kadar so razpravljavci tako vsaksebi. Tolažilno je edino to, da bo tudi v primeru, če bo predlog zakona sprejet, le malo otrok danih v posvojitev istospolnim partnerjem. Če nič drugega, že zato, ker je na voljo za posvojitev relativno malo otrok, majhen pa bo tudi odstotek istospolnih zakoncev, ki bo želel posvojiti otroka. Večini gejev in lezbijk gre bolj za pravico do tega kot za željo do tega.

Foto: PhotoXpress

Družina kot ideološki konstrukt?

Pisati zakonodajo s področja zakona in družine je težko opravilo. Najprej zato, ker se v obeh prepletajo številne stvari: čustvene, ekonomske, spolne in druge potrebe članov, njihova vzgojna naloga in še in še. Že to je težko zajeti v črke zakona, tako da bi bilo vsem zadoščeno. Še bolj zapletena postane situacija, če pomislimo na različnost navad, nazorov in pričakovanj partnerjev. Posebno še danes, v času naraščajoče individualizacije, ki ruši veliko tega, kar je veljalo še do nedavnega za naravno in zato normalno.

Nekaterim zahtevam gejev in lezbijk ter njihovih somišljenikov ni mogoče oporekati. Tako na primer zares ni dokazov, da je nekdo zgolj zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti duševno bolan, moten ali kako drugače problematičen. Seveda velja tudi za homoseksualce isto, kot za heteroseksualce – in sicer, da spolna usmerjenost nikogar tudi ne varuje pred tem. Avšasto, šemasto in neokusno vedenje udeležencev raznih »parad ljubezni« to le potrjuje. Kdor misli, da te »parade« večajo naklonjenost ali vsaj strpnost heteroseksualne večine do spolno drugače usmerjenih, je povrh še v hudi zmoti. Celo večina homoseksualcev se sramuje tega, čemur smo na teh ekshibicionističnih nastopih priča. prav tako malo stvari govori proti predlogu pravne izenačitve  istospolne z različnospolno zakonsko zvezo, saj zakonodajalec nikjer na svetu ne povezuje pravice do sklenitve zakonske zveze z možnostjo ali obveznostjo zakoncev, roditi otroke.

Bolj problematična je vsekakor njihova zahteva po pravni možnosti homoseksualnih zakoncev, posvojiti otroka, posebno še, če nobeden izmed njiju ni biološki starš.  Na voljo so namreč izsledki raziskav, ki kažejo, da se istospolni zakonci v povprečju dosti prej razvežejo kot heteroseksualni, nadalje, da je v istospolnih zakonih praviloma več nasilja, depresij in samomorov pa tudi to, da doživijo otroci, ki odraščajo v istospolni skupnosti, več bolečih življenjskih izkušenj kot njihovi vrstniki iz »normalnih« družin. Nobena skrivnost tudi ni, da otroci v istospolni starševski skupnosti čutijo večjo zmedo svoje spolne identitete in da se nagibajo pozneje v življenju bolj pogosto k spolni promiskuiteti in homoseksualnosti, kot njihovi vrstniki, ki odraščajo v heteroseksualnih zakonih. Ne držijo trditve, da tisti, ki navajajo te izsledke, podatke trgajo iz konteksta, jih nedopustno posplošujejo, selektivno izbirajo raziskave in omenjajo samo tiste, ki jim gredo v prid. Prav tako ni dokazov za trditev, da poteka socializacija otrok v homoseksualnih zakonskih zvezah enako, kot v skupnosti otroka z očetom in materjo ali da je večina osebnih in medosebnih problemov gejev, lezbijk in njihovih posvojenih otrok le posledica pritiskov socialnega okolja nanje. Še manj drži seveda trditev, da vodi tiste, ki nasprotujejo možnosti posvojitve, zgolj strah pred lastno spolnostjo in spolno usmeritvijo, njihovi argumenti pa iracionalni. Interes za podzavestne vzgibe drugih je sam po sebi legitimen. Vendar mora tisti, ki ga zanimajo, opraviti tudi – in najprej – kritično analizo tega, kaj njega žene. In končno je problematično, da mnogi zagovorniki ne zahtevajo le prilagoditve družinske zakonodaje »novim razmeram«, pač pa zahtevajo take spremembe, ki spodbujajo spreminjanje razmer. V to smer gre med drugim njihovo razglašanje družine zgolj za kulturno pogojeno tvorbo ali celo za ideološki konstrukt, zaradi česar je povzdigovanje njene vrednosti za družinske člane in državo močno pretirano. Take ideje smo lahko slišali od udeležencev nedavne okrogle mize, ki jo je organizirala slovenska liberalna akademija.

    Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah. V zmoti so zato tudi tisti, ki trdijo, da je zavzemanje za družino kot skupnost očeta, matere in otrok, zgolj posledica »v slovenski družbi ukoreninjenih predsodkov«, po katerih je vsaka drugačnost problematična.
    Veliko vprašanje je, ali je možen ploden dialog, kadar so razpravljalci tako vsaksebi. Tolažilno je edino to, da bo tudi v primeru, če bo predlog zakona sprejet, le malo otrok danih v posvojitev istospolnim partnerjem, Če nič drugega, že zato, ker je na voljo za posvojitev relativno malo otrok, majhen pa bo tudi odstotek istospolnih zakoncev, ki bo želel posvojiti otroka. Večini gejev in lezbijk gre bolj za pravico do tega  kot za željo do tega.

dr. Hubert Požarnik

Družina kot ideološki konstrukt?

Pisati zakonodajo s področja zakona in družine je težko opravilo. Najprej zato, ker se v obeh prepletajo številne stvari: čustvene, ekonomske, spolne in druge potrebe članov, njihova vzgojna naloga in še in še. Že to je težko zajeti v črke zakona, tako da bi bilo vsem zadoščeno. Še bolj zapletena postane situacija, če pomislimo na različnost navad, nazorov in pričakovanj partnerjev. Posebno še danes, v času naraščajoče individualizacije, ki ruši veliko tega, kar je veljalo še do nedavnega za naravno in zato normalno.

Nekaterim zahtevam gejev in lezbijk ter njihovih somišljenikov ni mogoče oporekati. Tako na primer zares ni dokazov, da je nekdo zgolj zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti duševno bolan, moten ali kako drugače problematičen. Seveda velja tudi za homoseksualce isto, kot za heteroseksualce – in sicer, da spolna usmerjenost nikogar tudi ne varuje pred tem. Avšasto, šemasto in neokusno vedenje udeležencev raznih »parad ljubezni« to le potrjuje. Kdor misli, da te »parade« večajo naklonjenost ali vsaj strpnost heteroseksualne večine do spolno drugače usmerjenih, je povrh še v hudi zmoti. Celo večina homoseksualcev se sramuje tega, čemur smo na teh ekshibicionističnih nastopih priča. prav tako malo stvari govori proti predlogu pravne izenačitve istospolne z različnospolno zakonsko zvezo, saj zakonodajalec nikjer na svetu ne povezuje pravice do sklenitve zakonske zveze z možnostjo ali obveznostjo zakoncev, roditi otroke.

Bolj problematična je vsekakor njihova zahteva po pravni možnosti homoseksualnih zakoncev, posvojiti otroka, posebno še, če nobeden izmed njiju ni biološki starš. Na voljo so namreč izsledki raziskav, ki kažejo, da se istospolni zakonci v povprečju dosti prej razvežejo kot heteroseksualni, nadalje, da je v istospolnih zakonih praviloma več nasilja, depresij in samomorov pa tudi to, da doživijo otroci, ki odraščajo v istospolni skupnosti, več bolečih življenjskih izkušenj kot njihovi vrstniki iz »normalnih« družin. Nobena skrivnost tudi ni, da otroci v istospolni starševski skupnosti čutijo večjo zmedo svoje spolne identitete in da se nagibajo pozneje v življenju bolj pogosto k spolni promiskuiteti in homoseksualnosti, kot njihovi vrstniki, ki odraščajo v heteroseksualnih zakonih. Ne držijo trditve, da tisti, ki navajajo te izsledke, podatke trgajo iz konteksta, jih nedopustno posplošujejo, selektivno izbirajo raziskave in omenjajo samo tiste, ki jim gredo v prid. Prav tako ni dokazov za trditev, da poteka socializacija otrok v homoseksualnih zakonskih zvezah enako, kot v skupnosti otroka z očetom in materjo ali da je večina osebnih in medosebnih problemov gejev, lezbijk in njihovih posvojenih otrok le posledica pritiskov socialnega okolja nanje. Še manj drži seveda trditev, da vodi tiste, ki nasprotujejo možnosti posvojitve, zgolj strah pred lastno spolnostjo in spolno usmeritvijo, njihovi argumenti pa iracionalni. Interes za podzavestne vzgibe drugih je sam po sebi legitimen. Vendar mora tisti, ki ga zanimajo, opraviti tudi – in najprej – kritično analizo tega, kaj njega žene. In končno je problematično, da mnogi zagovorniki ne zahtevajo le prilagoditve družinske zakonodaje »novim razmeram«, pač pa zahtevajo take spremembe, ki spodbujajo spreminjanje razmer. V to smer gre med drugim njihovo razglašanje družine zgolj za kulturno pogojeno tvorbo ali celo za ideološki konstrukt, zaradi česar je povzdigovanje njene vrednosti za družinske člane in državo močno pretirano. Take ideje smo lahko slišali od udeležencev nedavne okrogle mize, ki jo je organizirala slovenska liberalna akademija.

Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah. V zmoti so zato tudi tisti, ki trdijo, da je zavzemanje za družino kot skupnost očeta, matere in otrok, zgolj posledica »v slovenski družbi ukoreninjenih predsodkov«, po katerih je vsaka drugačnost problematična.

Veliko vprašanje je, ali je možen ploden dialog, kadar so razpravljalci tako vsaksebi. Tolažilno je edino to, da bo tudi v primeru, če bo predlog zakona sprejet, le malo otrok danih v posvojitev istospolnim partnerjem, Če nič drugega, že zato, ker je na voljo za posvojitev relativno malo otrok, majhen pa bo tudi odstotek istospolnih zakoncev, ki bo želel posvojiti otroka. Večini gejev in lezbijk gre bolj za pravico do tega kot za željo do tega.

dr. Hubert Požarnik

Družina kot ideološki konstrukt?

Pisati zakonodajo s področja zakona in družine je težko opravilo. Najprej zato, ker se v obeh prepletajo številne stvari: čustvene, ekonomske, spolne in druge potrebe članov, njihova vzgojna naloga in še in še. Že to je težko zajeti v črke zakona, tako da bi bilo vsem zadoščeno. Še bolj zapletena postane situacija, če pomislimo na različnost navad, nazorov in pričakovanj partnerjev. Posebno še danes, v času naraščajoče individualizacije, ki ruši veliko tega, kar je veljalo še do nedavnega za naravno in zato normalno.

Nekaterim zahtevam gejev in lezbijk ter njihovih somišljenikov ni mogoče oporekati. Tako na primer zares ni dokazov, da je nekdo zgolj zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti duševno bolan, moten ali kako drugače problematičen. Seveda velja tudi za homoseksualce isto, kot za heteroseksualce – in sicer, da spolna usmerjenost nikogar tudi ne varuje pred tem. Avšasto, šemasto in neokusno vedenje udeležencev raznih »parad ljubezni« to le potrjuje. Kdor misli, da te »parade« večajo naklonjenost ali vsaj strpnost heteroseksualne večine do spolno drugače usmerjenih, je povrh še v hudi zmoti. Celo večina homoseksualcev se sramuje tega, čemur smo na teh ekshibicionističnih nastopih priča. prav tako malo stvari govori proti predlogu pravne izenačitve istospolne z različnospolno zakonsko zvezo, saj zakonodajalec nikjer na svetu ne povezuje pravice do sklenitve zakonske zveze z možnostjo ali obveznostjo zakoncev, roditi otroke.

Bolj problematična je vsekakor njihova zahteva po pravni možnosti homoseksualnih zakoncev, posvojiti otroka, posebno še, če nobeden izmed njiju ni biološki starš. Na voljo so namreč izsledki raziskav, ki kažejo, da se istospolni zakonci v povprečju dosti prej razvežejo kot heteroseksualni, nadalje, da je v istospolnih zakonih praviloma več nasilja, depresij in samomorov pa tudi to, da doživijo otroci, ki odraščajo v istospolni skupnosti, več bolečih življenjskih izkušenj kot njihovi vrstniki iz »normalnih« družin. Nobena skrivnost tudi ni, da otroci v istospolni starševski skupnosti čutijo večjo zmedo svoje spolne identitete in da se nagibajo pozneje v življenju bolj pogosto k spolni promiskuiteti in homoseksualnosti, kot njihovi vrstniki, ki odraščajo v heteroseksualnih zakonih. Ne držijo trditve, da tisti, ki navajajo te izsledke, podatke trgajo iz konteksta, jih nedopustno posplošujejo, selektivno izbirajo raziskave in omenjajo samo tiste, ki jim gredo v prid. Prav tako ni dokazov za trditev, da poteka socializacija otrok v homoseksualnih zakonskih zvezah enako, kot v skupnosti otroka z očetom in materjo ali da je večina osebnih in medosebnih problemov gejev, lezbijk in njihovih posvojenih otrok le posledica pritiskov socialnega okolja nanje. Še manj drži seveda trditev, da vodi tiste, ki nasprotujejo možnosti posvojitve, zgolj strah pred lastno spolnostjo in spolno usmeritvijo, njihovi argumenti pa iracionalni. Interes za podzavestne vzgibe drugih je sam po sebi legitimen. Vendar mora tisti, ki ga zanimajo, opraviti tudi – in najprej – kritično analizo tega, kaj njega žene. In končno je problematično, da mnogi zagovorniki ne zahtevajo le prilagoditve družinske zakonodaje »novim razmeram«, pač pa zahtevajo take spremembe, ki spodbujajo spreminjanje razmer. V to smer gre med drugim njihovo razglašanje družine zgolj za kulturno pogojeno tvorbo ali celo za ideološki konstrukt, zaradi česar je povzdigovanje njene vrednosti za družinske člane in državo močno pretirano. Take ideje smo lahko slišali od udeležencev nedavne okrogle mize, ki jo je organizirala slovenska liberalna akademija.

Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah. V zmoti so zato tudi tisti, ki trdijo, da je zavzemanje za družino kot skupnost očeta, matere in otrok, zgolj posledica »v slovenski družbi ukoreninjenih predsodkov«, po katerih je vsaka drugačnost problematična.

Veliko vprašanje je, ali je možen ploden dialog, kadar so razpravljalci tako vsaksebi. Tolažilno je edino to, da bo tudi v primeru, če bo predlog zakona sprejet, le malo otrok danih v posvojitev istospolnim partnerjem, Če nič drugega, že zato, ker je na voljo za posvojitev relativno malo otrok, majhen pa bo tudi odstotek istospolnih zakoncev, ki bo želel posvojiti otroka. Večini gejev in lezbijk gre bolj za pravico do tega kot za željo do tega.

dr. Hubert Požarnik

2 KOMENTARJI

  1. “Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah.”

    Spoštovani dr. Požarnik, v vašem članku imam težave s formulacijo “verjetnost srečnega otroštva”. Tukaj niste navedli kakšen instrumentarij se uporablja za merjenje atributa “srečno otroštvo”, drugi problem pa je v samem terminu verjetnost, ki je kot vemo statističen pojem. Kot vemo je verjetnost nekega dogodka A (v vašem primeru, da ima posameznik srečno otroštvo, pri čemer sploh ni nujno, da ima navedeni atributov samo vrednosti “da in ne”) število pri katerem se relativna frekvenca dogodka ustali po dovolj velikem številu dogodkov. Da bi torej sploh lahko govorili o verjetnosti, ki bi naj bila večja ali manjša v empiričnem smislu bi morali imeti opredeljeno število pojava “srečno otroštvo” za dovolj velik vzorec “klasičnih”, “enostarševskih” in “istospolnih” družin.
    Šele potem bi lahko govorili o verjetnosti.

  2. Tudi več drugih navedb je neresničnih ali izkrivljenih.

    Gospod Požarnik,
    vsekakor zelo pavšalno ocenjujete situacijo. Vse vaše trditve in ocene, predsodkom navkljub, ne morejo odtehtati dejstva, da dokler starši, pa naj bodo istospolni ali raznospolni, nimajo vzajemnih pravic in dolžnosti, tudi njihovi otroci nimajo enakih možnosti, socialne varnosti in pravne zaščite, ki so nujen pogoj za brezskrbno družinsko življenje.

    S svojim pisanjem zato ne razglašate le svojega mnenja, marveč tudi onemogočate življenja ravno tistim, za katere mislite da se borite.

    Čeprav – ali ravno zato – je vse skupaj izjemno nestrokovno zapisano (ne navajate niti enega neodvisnega vira), ste za določene cvetke marsikomu dolžni opravičilo, od staršev samohranilcev naprej!

Comments are closed.