Filozof dr. Adriano Fabris, gost založbe Družina
Družbi našega časa dajemo različne pridevnike, med katerimi je med najpogosteje uporabljenimi »komunikacijska«. Preplavljeni smo namreč z informacijami, ki do nas prihajajo po vedno širših in tehnološko izpopolnjenih kanalih, in tako živimo pod vtisom, da smo nenehno vpeti v komunikacijo, ki naj bi bila temeljna značilnost sodobnosti. Pa je to prava podoba? Ali nismo pri tem vtisu zagrešili temeljne napake, da informacijo zamenjujemo za komunikacijo? Kaj je pravzaprav komuniciranje? Ali obstaja dobro in slabo komuniciranje? Ali je komunikacijska odgovornost nekaj, kar zadeva le »poklicne komunikatorje«, kot so novinarji, oglaševalci, politiki, ali pa je vendarle neločljivi del vsakdanjega življenja vsakogar izmed nas, če želimo biti soustvarjalci demokratičnega javnega prostora?
To je le nekaj vprašanj, ki se porajajo, ko na komunikacijsko družbo pogledamo iz etičnega zornega kota, kar je v knjigi Etika komunikacije pregledno naredil italijanski moralni filozof dr. Adriano Fabris. Ob izidu odmevne knjige v slovenskem prevodu (za založbo Družina jo je prevedel poznavalec italijanskih filozofskih tokov Jurij Verč) je njen avtor obiskal Ljubljano in v četrtek, 5. maja, v pogovoru z novinarsko kolegico Radia Ognjišče Tanjo Dominko pred polno galerijo naše založniške hiše predstavil nekaj bistvenih vsebinskih poudarkov.
Družbena (dis)komunikacija
A najprej smo najbrž dolžni odgovoriti na vprašanje, od kod sploh zamisel za slovensko izdajo Etike komunikacije. Pobudnik zanjo (in avtor spremne besede) je Fabrisov filozofski kolega dr. Dean Komel, ki je tudi sodeloval na četrtkovem pogovornem večeru. Zadnji obisk dr. Adriana Fabrisa v Sloveniji spomladi 2015 se je pokrival s pripravami na okroglo mizo Inštituta za humanistiko Nove revije z naslovom Humanistika in družbena diskomunikacija, ki je sledila nekaj mesecev pozneje. Za evropski javni prostor, za slovenski pa še posebej, je po Komelovih besedah značilno, da ni komunikativen, temveč diskomunikativen, saj v ospredje prihaja diskvalifikacija sogovornika in ne njegova kvalifikacija, torej pozitivno ovrednotenje. To povzroča ne le nadaljnja in poglobljena nesoglasja v družbi, temveč tudi nezmožnost, da bi slovenska družba napredovala – ne le v ekonomskem ali kakšnem podobnem smislu, temveč predvsem v smislu pridobivanja medčloveškosti. Tu pa se znajdemo na etičnem področju, ki ga sodobna slovenska publicistika v večinoma socioloških razmislekih o komuniciranju praviloma pušča ob strani. Fabrisova knjiga zapolnjuje to vrzel in ponuja iztočnice ne le za drugačen razmislek, temveč tudi za drugačno ravnanje – in sicer vseh.
Adriano Fabris je namreč prepričan, da etika komunikacije ni namenjena le redkim izbrancem, temveč vsem, saj kot človeška bitja vsi stopamo v odnose in tako v komunikacijo. A ta je lahko dobra ali slaba (kar sta seveda temeljni besedi etike), česar se moramo zavedati. Vsakdo bi se moral spraševati, ali s svojo komunikacijo sebi in skupnosti povzroča dobro ali zlo, to spraševanje pa je nujno povezano z odgovornostjo. Toliko bolj to (samo)spraševanje velja za tiste, ki se s komunikacijo ukvarjajo poklicno: novinarje, oglaševalce, politike … Zanje je pomembno, da obstaja splošno veljavna etika komunikacije, na katero se lahko naslonijo, prav tako pa je pomembno za tiste, s katerimi komunicirajo, saj je etika komunikacije neke vrste orodje, s katerim lahko besede poklicnih komunikatorjev presojamo, prepoznavamo njihove namene in jih, če je to utemeljeno, tudi kritiziramo.
Razlika med informacijo in komunikacijo
Pogovorni večer se je v veliki meri osredinil na eno skupino poklicnih komunikatorjev – na novinarje. Kakšni posredovalci resnice so, ali je njihova objektivnost sploh mogoča? Dr. Fabris (ne le) pri novinarstvu opozarja na nujnost ločevanja dveh pojmov, ki ju pogosto zamenjujemo: informiranje in komuniciranje. Informiranje je enosmeren proces, ki teče od »oddajnika« proti »cilju«, ki ga je treba v skladu z »oddajnikovimi« koristmi in interesi čim bolj natančno zadeti in vplivati na njegovo ravnanje. Komunikacija pa je soustvarjanje skupnega, občestvenega prostora, v katerem imamo vsi pravico sodelovati, a hkrati dolžnost, da smo v tem sodelovanju odgovorni (etični) pri oblikovanju javnega mnenja. To je tudi naše skupno iskanje resnice.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
